Kdor se s Kristusovo besedo sreča prvič, ima pri tem občutek, da gre za človeka, ki je k svojim učencem pristopal z izredno milino. Njegov nauk deluje tako osvobojen vseh zapovedi, takorekoč pisan na kožo sploh današnjemu človeku, ki ne da kaj dosti na dolžnosti, temveč ga zanimajo zgolj pravice. In kakšne pravice Jezus daje človeku! Njegovo dostojanstvo povzdigne na raven veličastnosti, s tem, ko sprejema tudi grešnike in družbene odpadnike, pa daje upanje vsakemu od nas, v kolikor smo nad seboj in lastno šibkostjo sami že obupali. Ali torej ni nekaj najboljšega častiti in slaviti nekoga, ki te brezpogojno sprejema, hkrati pa daje vtis, da od tebe ničesar ne pričakuje v zameno? V tem bi Jezus nedvomno lahko bil zgled tudi politikom in državnim voditeljem.
A če bi Jezusa res videli samo kot moža, ki zamahne z roko ob omembi zapovedi, bi mu s tem storili veliko krivico, saj bi popolnoma izkrivili njegov nauk. Storili bi to, kar sicer tako radi počnemo: od njega bi sprejeli samo tiste nauke, ki nas čehljajo po ušesih in nam prinašajo neposredno korist; z največjim veseljem pa bi preslišali besede o odpovedih, o zahtevnosti, preizkušnjah in trpljenju. Ko je Jezus poklical katerega od svojih učencev, ni niti enemu obljubil, da bo pot za njim lahka. Nikomur ni obljubljal lagodja, mehkih blazin in polnih trebuhov. Ne tedaj in ne danes.
Jezus ne pričakuje ničesar v zameno za svoja dobra dela. Deluje iz usmiljenja in ponižnosti. Današnji evangelij nam priča o tem, kako je ozdravil gobavca, še posebej pa pri tem gobavcu pade v oči ena stvar: Jezusu ne reče kar tako, naj ga ozdravi. Ničesar ne zahteva, ampak predvsem izpove vero: »Če hočeš, me moreš ozdraviti.« To ni prošnja, temveč izpoved vere, ki Bogu pušča svobodo, da ravna po svoji volji. Kolikokrat v molitvah zahtevamo, da Bog naredi kakšno stvar za nas? Pač mislimo, da je tako gotovo najbolje. Pa nam je ta gobavec pravzaprav lahko resni izpraševalec vesti: ali tudi jaz tako globoko verujem, da Bogu zmorem iskreno reči: »Če hočeš…«
Pravzaprav je Bog prav takšno svobodo dal tudi nam in jo tudi spoštuje. Daje nam svojo besedo, svoje zapovedi, svojo ljubezen; ampak pri vsakem od teh darov nam hkrati pravi: »Izvoli – če hočeš…«
To je povedano tako preprosto, da nas lahko samo osupne. Kolikšno zaupanje Boga! Ni hotel, da bi bili marionete, ki bi jih sukal po lastni volji in tako delali popolna dejanja. Ne, ustvaril nas je še popolnejše: dal nam je svobodo, da se lahko sami odločamo. Vpričo tolikšne svobode in hkrati odgovornosti človeku zastane dih. Bom zmogel delati prav? Se bom znal prav odločati? Če bom hotel delati vse na lastno pest, bom brez dvoma zašel. Zelo hitro bom podlegel tej ali oni skušnjavi, ki se mi bo zdela privlačna. A lažje mi bo, če bom zmogel prositi Boga za pomoč, za kažipot. Njegove zapovedi, ki jih je Jezus vrh tega prišel še dopolnit, nam bodo vtisnile duha pristne pravičnosti, s katero ne bomo dokončno zašli kljub občasnim padcem. Zato prisluhnimo Gospodu! Prepričan sem, da je pripravljen voditi vsakega od nas. Samo upajmo si biti iskreni, da mu bomo zmožni verjeti, zaupati in slediti.
Pripis uredništva: besedilo je homilija na 6. navadno nedeljo.
Sorodni Prispevki:
- Čut za odgovornost Homilija na 23. nedeljo med letom Božja beseda te nedelje nam govori o pomembni zadevi, ki je danes prešla nekoliko v ozadje, to pa je...
- Jezus osvobaja »Kdor pasivno sprejema zlo, je toliko vpleten vanj kot tisti, ki ga širi. Kdor sprejme zlo brez protestiranja, v resnici sodeluje z njim.« (Martin Luther...
- Milost in resnica božične skrivnosti Prizor v jaslicah nam je tako prikupen in domač morda zato, ker je se dogaja na betlehemskih poljanah, tako rekoč na deželi, proč od mesnega...
- Žeja po živi vodi Homilija na 3. postno nedeljo. Neimenovana žena za katero samo vemo, da je Samarijanka, počne nekaj vsakdanjega, rutinskega, kakor je to, da zajema vodo iz...
