Sporazum komunistov in Nemcev marca, aprila in maja leta 1943
Vojni cilj komunistov ni bil osvoboditi deželo, temveč osvojiti oblast. Zato so oni videli sovražnika v varuhih te oblasti – kralju, vladi in zakoniti vojski – ne pa v okupatorskih četah. Pregled vojnih dogodkov dokazuje, da so se partizani bojevali zoper okupatorja samo takrat, ko so se morali, v tistih okoliščinah, ko se jim ne bi posrečilo, da bi se pred njim pravočasno umaknili, medtem ko so ostrino svojega boja vedno usmerjali k sovražniku številka ena, s čigar uničenjem bi dosegli svoj vojni cilj – torej proti četnikom.
Marca leta 1943 so tudi komunisti predvidevali, da se bodo v bližnji prihodnosti zavezniške čete izkrcale na jadranski obali. Prihod »buržujskih sil«, Anglije in Amerike, bi pomenil njihov konec: komunistično upanje je bila Stalinova Rdeča armada. Toda Sovjeti so bili daleč, medtem ko je po zmagi v Afriki prihod zavezniških čet v Evropo predstavljal razvidno danost. Zato so bili komunisti pripravljeni, da se bojujejo zoper Angleže in Američane, dokler jim Stalinova vojska ne pride na pomoč in jih ne postavi na oblast. V tem smislu so opravili posebne priprave. Partizanski komisarji so širili pesmi, kakor sta naslednji: »Če pridejo debeli k nam Angleži, se partizanski mitraljez prot’ njim naježi,« in »Partizani, pripravite mitraljeze, da čakamo na kralja in Angleže.«
Seveda jugoslovanski komunisti tega niso počeli na lastno pest, ampak po navodilu iz Moskve. Radio »Svobodna Jugoslavija«, ki je oddajal program iz ZSSR in je bil pod neposrednim nadzorom Kominterne, je grozeče sporočal: »Če se bo kakšna angleško-ameriška vojska izkrcala na Balkan z namenom, da vzpostavi anacionalno jugoslovansko vlado v Londonu, se bo jugoslovanski narod s silo uprl.« V depeši 22. februarja je Draža obveščal London:
»Komandant iz Slovenije, major Novak, je dostavil naslednji telegram: ‘Komunisti širijo propagando prek našega ljudstva v Trstu in jih pozivajo, da se odprejo angleškemu izkrcanju in da skupaj z Italijani zadržijo Angleže, dokler ne pridejo boljševiške padalske čete. V Sloveniji, Primorju in Dalmaciji komunisti delajo propagando zoper Anglijo in Ameriko.«
V istem duhu je bila sestavljena tudi Draževa depeša 26. februarja:
»Po poročilu iz Srbije v zadnjem času komunisti širijo propagando in pozivajo narod, naj se bojuje zoper Angleže in Američane, če bi se ti izkrcali na Balkanu. Komunisti isto počnejo v Sloveniji in Istri. Razpoloženje naroda pa je popolnoma nasprotno.«
(…)
Komunisti so na začetku leta 1942 imeli naslednjo izjavo poročnika Nedeljkovća, člana misije angleškega majorja Terencea Athetona:
»Nedeljković meni, da Angleži pripravljajo teren za izkrcavanje svojih čet v Dalmaciji, kakor hitro bo Italija pustila Hitlerja in sklenila sporazum z Angleži.«
Na podlagi te izjave je J. B. Tito 8. aprila leta 1942 pisal Centralnemu komiteju Komunistične partije Hrvaške, da Anglija ne podpira partizanov, ampak četnike, pa tudi, da se bo, »ko bodo za to ustrezne okoliščine«, angleška vojska izkrcala v Dalmaciji. »V ta namen je v Jugoslavijo že prišlo okrog 10 njenih tim. ‘vojaških misij’,« piše v Titovem pismu.
Edvard Kardelj, komunist, čigar mišljenje je J. B. Tito še posebej upošteval, je o tem pisal 17. januarja leta 1943.
»Zelo verjetno je, da bo prišlo do angleškega posredovanja na Balkanu … Jaz tudi ne računam na najtežjo možnost – čeprav je tudi ne izključujem – na možnost oboroženega spopada z imperialističnim posredovanjem, ampak preprosto na možnost, da intervencija pride sem v ‘zakoniti’ obliki kot zaveznik, ki nas bo kot vojno silo formalno priznal, a bo že samo s svojo navzočnostjo ustvaril možnost, da tudi reakcija oblikuje svojo vojsko … Omahljivci se bodo pod vplivom tujega posredovanja naslonili na reakcijo, ki se bo verjetno pojavila pod demokratičnimi zastavami. Nobenega dvoma ni, da bi se v takšnem primeru mogla položaj in razmerje sil bistveno spremeniti v našo škodo.«
(…)
Začenši z 28. majem 1943 so k partizanom začeli prihajati angleški oficirji, ko pa je njihov vodja, general McLean, vprašal J. B. Tita, kaj si misli o zavezniškem izkrcanju na Jadran, je ta 12. oktobra pisal v Moskvo:
»Mi ne bomo dovolili tega izrkcanja brez našega soglasja in pripravljeni smo se zoperstaviti s silo.«
(…)
Pričakujoč zavezniško invazijo spomladi leta 1943 so komunisti krčevito poskušali vzpostaviti stik z Nemci. Prepričani so bili, da jim bo to najhitreje uspelo s pomočjo zamenjave jetnikov. Ujetih so imeli 26 Nemcev, povečini civilistov in enega majorja, ujetega v prvih dneh marca pri Gornjem Vakufu. Tega majorja, Sterkerja, so že 4. marca poslali h generalu Rudolfu Littersu z zahtevo po pogajanjih. Litters je posredoval komunistično ponudbo generalu, pristojnemu za politična vprašanja, Glaisu von Horstenauu.
(…)
Tistega dne, ko je posredoval ponudbo komunistov generalu Horstenauu, je Litters poslal pismo tudi generalu Benignusu Dipoldu, in dodelil njegovo enoto, 717. pehotno divizijo, kot najustreznejšo za stik s partizani, ker jim je najbližja. Sestanek s komunistično delegacijo je določil za 12. marec v Bugojnu. Toda zaradi neke napake na nemški strani komunisti niso bili obveščeni o tem, da je njihova ponudba za pogajanja sprejeta, in je Vrhovni štab zato poslal še eno pismo nemški vojaško-gospodarski ustanovi v Mostarju, s katero je tudi vzdrževal stike ob zamenjavi ujetnikov jeseni leta 1942. V Mostarju je bil Titov znanec kapitan Heyss, kateremu je 7. marca Vladimir Velebit poleg vsega drugega pisal:
»Preseneča nas, da po več kot mesecu dni g. Leinschutz ni našel potrebe, da se vrne ali javi.«
Z drugimi besedami, komunisti so v februarju poskušali vzpostaviti stik z Nemci. Niti odgovor iz Mostarja še ni prišel, in že so komunisti sestavljali delegacijo za pogajanja. Ker so pričakovali pogovore o pomembnih vprašanjih, so s pooblastilom poudarjali, da njihovi pogajalci predstavljajo neposredno Vrhovni štab. S tem namenom so imenovali tudi najvišje predstavnike: enega člana Vrhovnega štaba in Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije (Milovana Đilasa, pod imenom profesor Miloš Marković), komandanta svoje najboljše enote, 1. proletarske divizije, Koča Popovića (on je nastopal pod svojim imenom, kakor tudi med pogajanji z Nemci prejšnjo jesen) in Vladimirja Velebita (pod imenom Vladimir Popović).
Đilas, Popović in Velebit so dobili pooblastilo za pogajanja, ki je bilo overjeno s pečatom Vrhovnega štaba in s podpisom namestnika načelnika, Velimirja Terzića, z dne 8. marca. Pooblastilo jih je pooblaščalo za pogajanja o zamenjavi ujetnikov, o uporabi mednarodnega vojnega prava za ujete partizane, pa tudi »o vseh drugih vprašanjih, ki jih bo postavila ta delegacija in o katerih je bilo več rečenega z g. kapitanom Heyssom med zadnjo menjavo ujetnikov v Livnu 17. novembra leta 1942.«
Nazadnje, 9. marca, je v Vrhovni štab prišlo pismo štaba nemške 717 divizije, s katerim so tričlansko partizansko delegacijo pozvali, naj 12. marca pride v Bugojno. Ker niso mogli pričakati 12. marca, so Đilas, Popović in Velebit z belo zastavo odšli po označeni cesti (Rama-Prozor-Gornji Vakuf) Nemcem nasproti že dan prej. Od Rame do Prozora niso videli niti enega partizana, tudi Nemca ne.
(…)
Kakšen kilometer pred Prozorom je partizanska delegacija zapazila sledove tankovskih gosenic. Prišli so do tja in se vrnili. Nemce so opazili šele pri vhodu v mesto, ker niti oni niso imeli predstraže proti partizanom. Đilasa, Popovića in Velebita so s prevezanimi očmi odpeljali v Gornji Vakuf, kamor je general Dipold medtem prišel iz Bugojna. Sestanek se je začel ob 9.30. Prvo točko pogajanj so hitro obdelali, general Dipold je sporočil, da za drugo ni pooblaščen, kar zadeva tretjo, o kateri so največ govorili, pa v zapisniku, ki ga je naredil kapitan Weber iz štaba divizije, piše:
»Ta točka je bila že prej predmet razprave v pismu Glaisa Horstenaua 17. novembra leta 1942. Delegacija meni, da je o teh stvareh zdaj mogoče razpravljati. Oni hočejo bojevati samo zoper četnike: zoper Nemce so se bojevali samo zato, ker so jih ti pred tem napadli. Delegacija pojasnjuje, da so oni popolnoma samostojno, nacionalno in neodvisno gibanje. Zaradi propagande se naslanjajo na Sovjetsko zvezo, medtem ko z Londonom ne želijo imeti nobene povezave. Delegaciji je znano, da Italijani pomagajo četnikom in da jih oskrbujejo z orožjem. Četniki so se v zadnjem času zelo okrepili, oni so dejansko organi vlade, ki je pobegnila v London, vedno so pripravljeni upoštevati njene ukaze. NOV (‘Narodnoosvobodilna vojska’, tako so komunisti imenovali svoje paravojaške enote, op. M.S.) bi se tudi sama bojevala zoper Angleže, če bi se ti tukaj izkrcali. Nasprotno, četniki se ne bi, ker oni komaj čakajo na to priložnost. Z Angleži so v radijski povezavi, sprejemajo kurirje, Italijani pa vse to dopuščajo. Delegacija poudari, da ta pojasnila ne pomenijo predloga za kapitulacijo (njih ni mogoče zadušiti, veliko načinov imajo, da se umaknejo, po vsaki ofenzivi postanejo močnejši, pripravljeni so umreti, vedno se jim je posrečilo preživeti brez zaklonišč, živeža in streliva). Oni samo želijo zadati odločujoči udarec četnikom in zato predlagajo skupno utrjevanje interesnih sfer.«
Na koncu je kapetan Weber z roko pripisal: »Prosijo, da se točka tri obravnava tajno.«
Sestavili so tudi uradno izjavo, s podpisi vseh treh komunističnih pogajalcev, v kateri od točko tri piše:
»Štab NOV Jugoslavije meni:
a) da v sedanjih okoliščinah ne obstaja razlog, zaradi katerega bi morala nemška vojska voditi operacije zoper NOV Jugoslavije, še posebej če se upošteva položaj, sovražniki in interesi obeh strani – zaradi tega bi bilo v vzajemnem interesu, da se sovražnost prekine. Glede tega bi nemško poveljstvo in ta delegacija morala odločiti o svojih predlogih, kar zadeva interesne sfere, in da določijo smernice gospodarskih in drugih interesov.
b) NOV Jugoslavije ima četnike za svoje glavne sovražnike.«
(…)
Polkovnik Pfapfentrot, načelnik Littersovega štaba, je generalu Horstenauu zvečer istega dne dostavil poročilo, v katerem poleg drugega piše:
»Oni izjavljajo, da se ne bojujejo zoper hrvaško državo in pod nobenimi pogoji zoper Nemce, ampak izključno zoper četnike. Oni so se pripravljeni oboroženo bojevati zoper vsakega sovražnika, ki bi ga označili Nemci, in zoper Britance, ko se bodo ti izkrcali.«
Medtem so Đilas, Popović in Velebit stanovali v tisti hiši v Gornjem Vakufu, poleg štaba 717 divizije, in so se vsak dan pogovarjali z Nemci. Ker odgovor na njihovo izjavo ni prišel, so se 14. marca odločili, da se Popović vrne v Vrhovni štab. Prav ko je odhajal, je prišla skupina nemških oficirjev in mu čestitala za rojstni dan.
(…)
Medtem sta general Horstenau in nemški poslanik v »Neodvisni državi Hrvaški« Siegfried Kasche poklicala Vladimirja Velebita v Zagreb. Inženir Ott in Velebit sta z letalom prispela zvečer 16. marca. Naslednji dan je Velebit, kot je pojasnil v svoji naknadni izjavi, sporočil Nemcem:
»Nobeni tuji oboroženi sili ne moretmo dovoliti dostopa na naše ozemlje, ne da bi to pred tem dopustil AVNOJ. Če bi se torej angleške čete brez takšnega dovoljenja izkrcale na našem ozemlju, bi bili pripravljeni, da takšno izkrcanje odbijemo, po potrebi tudi z oboroženo silo. V tem primeru bi njihovo izkrcanje razumeli kot posredovanje v prid restavracije monarhije, privedbe emigrantske vlade in pomoči našim hudim sovražnikom četnikom.«
Pismo ministra za zunanje zadeve Ribbentropa, ki ga je sestavil njegov uradnik Ritter:
»Glede vašega radiograma je gospod minister za zunanje zadeve dal pripombo v smislu, da ni primeren noben vaš kontakt ali dogovor s partizani.
Kar zadeva druga vprašanja iz vašega radijskega sporočila, bi on želel vedeti naslednje:
1) Kakšno stališče zavzemajo pristojni nemški poveljniki, še posebej glede nadaljnjih akcij zoper Mihailovića, ki so vam znane (operacija Schwarz, op. avtorja).
2) Kakšno jamstvo nudijo Titovi sodelavci, ki ste jih vi omenili, kar zadeva resnost in pristnost njihovih predlogov …«
