Z javno debato predprejšnjo soboto in včerajšnjo predajo podpisov pod Peticijo za privatizacijo predsedniku državnega zbora se je ta akcija uspešno zaključila. Cilj, pokazati, da med ljudmi o privatizaciji ne obstaja zgolj eno mnenje, je bil dosežen.

Moje osebno mnenje je, da bi lahko zaključili že prej. Potrebno je bilo pokazati, da mnenje demosa, se pravi mnenje, ki v demokraciji šteje največ, ni takšno, kot so si ga želeli nekateri uzurpirati. Se pa tovrstne debate, še manj pa odločitve, ne morejo izvajati na ulici, ampak znotraj za to predvidenih demokratičnih okvirjev. In vračilo v za to namenjen prostor je bilo potrebno čim prej.

Nasprotniki privatizacije so vztrajno ponavljali, da oni prodaji niti ne nasprotujejo, da pa nasprotujejo razprodaji in dodajali, da je potrebno najprej sprejeti strategijo, šele nato pa preiti k dejanjem. Strinjam se s tem, da potrebujemo strategijo upravljanja državnega premoženja. Predsednik vlade Miro Cerar jo je v enem od pogovorov na TV napovedal za januar 2015. Državni sekretar Dragonja pa je pred dnevi rok prestavil na marec.

To previdnost in premikanje rokov je enostavno razumeti, če vemo, da je bila strategija upravljanja državnega premoženja pripravljena že vsaj trikrat in tolikokrat tudi izgubljena. Prvo verzijo je pod vlado Boruta Pahorja pripravila AUKN, ki pa si je ni upala niti obravnavati. Pri drugi in tretji pa so čedalje pogostejši namigi, da sta vladi morali oditi ravno zato, ker sta imeli resen namen to področje urediti s strategijo.

Pa vendar strah, da bi lahko strategija povzročila padec tudi te vlade, verjetno ni edini razlog za počasnost. Vsaj tako dober razlog je tudi to, da dejansko ne vemo, kaj bi s podjetji v državni lasti sploh počeli. Čustveno smo navezani na našo družinsko srebrnino, razum pa kaže na to, da gre čedalje bolj za zarjavelo železo.

Občinska podjetja delajo za dobiček

Z jasnim pogledom, kaj dejansko želimo, in ne da enostavno želimo biti lastnik, imamo probleme na vseh področjih. Naj navedem konkretno. Naša občina (Trzin) je solastnik komunalnega podjetja (Prodnik). Občani naivno pričakujemo, da bodo komunalne storitve na ta način najbolj racionalno urejene. Ker je pač v interesu javnega podjetja, da zadovolji potrebe uporabnikov, in ne profit. Ampak glej ga zlomka. Lastniki, se pravi občine, podjetju priznavajo kar 5 % dobiček v prihodkih. Skratka, pri vsaki ceni storitve lahko podjetje uporabnikom poleg stroškov zaračuna še 5 % dobička.

Zakaj, če je interes javnega podjetja zadovoljevanje potreb uporabnikov in ne profit? Razlagi sta dve. Ker dobiček pripada ustanoviteljem, se pravi občinam, na ta način občine v bistvu podpirajo para davek. Popravljajo si prihodke. Ali pa se na ta način zbira denar v podjetju za morebitne potrebne investicije v prihodnje. Da bo takrat pač potrebna manjša udeležba občin. Smiselno? Ne. Od dobička mora namreč podjetje plačati davek državi. In ta del denarja občanov je za občane izgubljen.

V debatah, ali je bolje, da javne gospodarske službe opravljajo javna ali zasebna podjetja, pridemo po navadi do argumenta, da bo zasebno podjetje maksimiziralo svoj profit na način, da ne bo vzdrževalo infrastrukture in bo ob koncu koncesijske pogodbe pustilo za seboj razdejanje.

Vsekakor možno in to se je v kakšnem primeru tudi že zgodilo. Zato je na to potrebno paziti ob sklepanju koncesijske pogodbe.

Kako pa je bilo pri tem konkretno pri nas. Ker me je skrbelo, kako se vzdržuje naše vodovodno omrežje, sem za 10 let nazaj pregledal letna poročila našega komunalnega podjetja. In praktično v vsakem zasledil kakšen stavek na to temo. Po navadi je pisalo v smislu, da so se opravljala redna vzdrževalna dela in predvidena investicijska vzdrževanja. Da je stanje omrežja primerno in čedalje boljše, pa so kazali tudi konkretni podatki vodnih izgub v omrežju, ki so bili iz leta v leto manjše.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• K. Lipnik, Finance: Njegova gnada Igor Lukšič Predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič ima s socialnimi idejami toliko skupnega kot bratje Marx. Bratje Marx imajo z mislecem socializma Karlom Marxom skupno le ime,...
• M. Miklavčič, Zarečeno: V pajkovi mreži Prišli, sprogramirali, zmagali, je bilo geslo treh slovenskih dijakov, ki so v ZDA, na računalniškem tekmovanju z več kot 30-letno tradicijo, pometli s konkurenco. “Letos...
• Portal plus: Koga briga, kdo bo lastnik Kaj imata skupnega recimo Polzela, ki je zadnja na seznamu DUTB, in podjetja s seznama vlade za privatizacijo? Vsi bodo slej ko prej dobili nove...
• J. Ugovšek, Finance: Posel stoletja Marka Goloba Glasni nasprotnik privatizacije Marko Golob je z menedžerskim nakupom, ki se pravnikom zdi sporen, v petih letih 26 tisoč evrov vložka oplemenitil več kot 400-krat...