Grška Siriza ni problem Grčije, ampak celotne Evrope, predvsem pa tudi Slovenije.

Odkar se zavedam svojega slovenstva, nisem te družbene in njene kulturne sredine doživljal v takšni kontradiktornosti, kot jo v zadnjem času. Vsi sedimo pred TV in navijamo za športnico desetletja, če ne več, Tino Maze, ki je več kot očiten rezultat samostojnih, beri privatnih odločitev, odprtosti in sodelovanja s tujci – onstran ene najbolj krvavih meja. Rezultat protesta proti slovenskemu smučarskemu javnemu sektorju in vzgojnemu sistemu, ki ljubi povprečja, da z njimi laže manipulira. Na drugi strani pa je v tej isti domovini strahoten odpor do privatizacije v gospodarstvu, do odprtosti slovenskega trga tujim podjetjem in tujemu kapitalu, falangistični boj kvazi sindikata proti zasebnemu šolstvu, nenormalno napadanje zasebne zdravstvene klinike, vsepovprek kritiziranje Evrope in Amerike. In s piedestala ne največjega, ampak najbolj razvpitega slovenskega filozofa Žižka, izusten grozljiv stavek sredi Zagreba: »Ko ljudi vprašaš, kaj si mislijo o Evropi, jih je treba povprašati tudi po Sirizi. Če je ne podprejo, si v moji viziji demokratične prihodnosti ne zaslužijo drugega kot vozovnico v gulag« (Mladina, 17. 5. 2013). Več komentatorjev v zadnjem času ugotavlja, da z nami nekaj globoko ne »štima«, da smo bolni, paranoidni in de facto shizofreni – razklani v umevanju.

Ta razklanost v umevanju je posledica več desetletij dolgega prevladovanja laži nad resnico, prevare nad poštenostjo, kraje nad delavnostjo, sprenevedanja nad iskrenostjo, mitologije nad stvarnostjo, kvazi sociale nad blaginjo, razsipništva nad varčnostjo ter končno politike kot prilastitve države in njenih institucij nad politiko kot skrbjo za dobro državljanov. Prevladovanje ideologije kot pedagoške doktrine nad spoštovanjem pedagoških zakonitosti, torej stroke, zlorabljanje prava za krivične obsodbe in ne za vzpostavljanje pravičnih družbenih razmerij in končno mitologiziranje podpovprečnih kulturnih dosežkov kot konstitutivnega elementa nacije ter kopičenje akademskega intelektualizma, ki ga ne zanima drugo kot denar in točke za napredovanje.

Ideološki nosilec te shizofrene situacije je novi ateizem. Družbeni teoretiki govorijo o tem, da se po t. i. vrnitvi religije vrača ateizem v treh oblikah: argumentirani ateizem, kulturni in denunciantski ali ovaduški ateizem. S prvim ni velikih težav, ker je racionalen. Druga dva pa sta iracionalna in skrajno manipulativna. Kulturni ateizem je predvsem potrošniško-užitkarski, ovaduški pa nadaljuje tradicijo družbene laži in podtikanja. Slednja prevladujeta v slovenskem prostoru. Navdihovalce pa lahko najdemo pri francoskem filozofu Michelu Onfrayu, znanih avtorjih, kot sta Richard Dawkins in Christopher Hitchens, ki sta nekakšna sodobna pobudnika kulturnega boja predvsem zoper krščanstvo. Kulturni ateizem propagira potrošnjo proti skupnosti (občestvenosti), seksualno samopromocijo namesto podaritve, erotično mešanico namesto duhovno-mističnega združenja. Ovaduški ateizem pa želi dopovedati, da smo religiozni ljudje intelektualni pohabljenci, nazadnjaki, šovinisti, homofobi, rasisti, nacionalisti in predvsem nasprotniki gejevske kulture.

Več lahko preberete na strani Družine.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• M. Tomšič, PlanetSiol: Novi obrazi nacionalnega interesa Stalne težnje po “prenovi” slovenske politike, ki smo jim priča v zadnjih letih, vodijo zgolj v zniževanje njenih nikoli prav zelo visokih standardov. Diskvalifikacija glavnega...
• P. Frankl, Finance: Prvorazredni sindikalisti in drugorazredni novinarji Sindikalisti, povejte jasno, da gre za denar, novinarji Dela pa naj ne jemljejo krvavega denarja, ki ga služijo Slovenske novice. Eden od mnogih slavnih izrekov...
• G. Novković, Portal plus: Zverinice iz Rezije. Pardon … iz Peticije! Že karikatura v Mladini priča o tem, da “peticija proti privatizaciji in razprodaji državnega premoženja” nima resnih gospodarskih namenov, ampak je ideološki in politični konstrukt....
• M. Mazzini, Planet Siol: Zakaj slovenska prihodnost pripada Združeni levici? Začnimo z nemškimi težavami: “Merklovo skrbi, ker Nemčija nima Silicijeve doline. ‘Ni nemškega Facebooka, ne Amazona. […] Tako smo premožni, da se nam zdi, da...