1. del: Atos – duša bizantinskega sveta I.
2.dan
Noč prinese deževje in jutro je mokro in mrko. Ta dan obljublja Hilandar, srbski samostan in ni sile, ki bi mi ga vzela. Ustanovil ga je sveti Sava pred 801 leti. Tu spet srečam očeta Nikanorja, srbskega meniha iz prejšnjega dne. Nosi črno obleko, dolgo črno brado in na glavi valjasto kapo. V ušesih so mi zazvenele Mladenove besede: Srbski menih je vase zaprt. Dela kar je treba iz se ne briga za to kar počnejo drugi. Ko pa pridobiš njegovo zaupanje se na široko odpre njegova srbska duša. In res. Po dolgih diskusijah pokaže vse sobane obsežnega samostana. Tudi stvari, ki jih običajni obiskovalec ne vidi. Najdragocenejši zakladi so v stranski zgradbi poleg orjaškega stolpa. Številni dragi kamni, ena od dvanajstih še preostalih mozaičnih ikon, pa znamenita Božja mati s tremi rokami. Listine bizantinskih in srbskih carjev ter številne rokopise. Na stopnišču pa še svilena bojna zastava srbskega carja Dušana silnega. Poleg zgodovinske imajo tudi običajno knjižnico z množico tudi posvetnih in tudi slovenskih knjig. In v njej še presenečenje. Čisto pravi računalnik.
Na dvorišču iz cerkve, iz čistega kamna, iz nekdanjega groba svetega Simeona, carskega očeta svetega Save raste 800 let stara trta. Trta, ki je božji dar še danes rodi in ima čudodelne lastnosti. Iz vse Srbije prihajajo možje, katerih žene ne morejo imeti otrok po njen sok. Po štirideset dnevnem postu popijeta sok in dobita otroke. In potem pride mož še enkrat in se zahvali.
Oče Nikanor se razgovori. Življenje, ki ga vodimo mora slediti evangeliju. Tu je zapisano kako je treba živeti. Če slediš njemu, slediš božji besedi. Je že res pravim, toda mi zunaj smo se čisto izgubili. Tam kjer živim jaz, svet pozna le še denar in oblast. Oče Nikanor pa, da je svet izgubil vso moralo, ves strah in vso vero v boga. Svet pluje čedalje hitreje v brezno pekla. Pa kljub vsemu nam je bog ponudil možnost da sledimo njegovi besedi in odrešimo naše duše.
V dnevih najhujših bombardiranj Srbije mi žilica ni dala miru in ga povprašam kaj pravi o dogajanju v Srbiji. Namesto ostrih besed o Natu odgovori , da je to preizkušnja, ki jo je Srbiji naložil Bog kot kazen za brezverje. In seveda da upa, da se bodo stvari nekako uredile.
Foto: Janez Mihovec.
Pot me vleče dalje. Pol ure stran od Hilandarja leži samostan Esfigmenou. Po opozorilu očeta Nikanorja v njem živijo pravi zeloti. Na stolpih samostana visijo tri zastave: grška, bizantinska z dvoglavim orlom na rumeni podlagi. Tretja je črna in na njej so vtkane besede: Pravoslavje ali smrt. V samostanu so menihi katerim pravoslavje pomeni vse. Samostan leži na sami morski obali in v njegovo zunanjo steno so se razbijali ogromni valovi. Bil je prispodoba samega Atosa. Orjaška skala, na kateri se razbijajo sovražni valovi, skala ki je branik pravoslavnega sveta. V samostanu si stojimo na nasprotnih bregovih pa se poberem najprej do Vatopedija.
Ta samostan je drugi v hierarhiji in njegova velikost človeku vzame sapo. V tlorisu ima obliko trikotnika. Na dvorišču je več cerkva ter tudi jedilnica trapeza.
Dan v menihovem življenju je izpolnjen s številnimi mašami in meditacijami. Prva jutranja se začne nekje ob četrti uri. Menihe in romarje prebudi k molitvi ritmično tolčenje po leseni lati imenovani talanton ali pa po železnem drogu imenovanem simantron. Ta jutranja molitev traja do 8. ure in njej sledi zajtrk. Po njej si vzamejo menihi čas za osebno meditacijo. Okoli poldneva se začne počitek, ki traja do popoldanskega bogoslužja, ki se začne nekje okrog pete ure in traja do osmih. Takrat je večerja, kateri sledijo večerne molitve. Notranjost cerkve je navadno v poltemi. Tu pa tam jo osvetljuje kakšna sveča in tu menihi menjajoče berejo iz Svetega pisma, molijo in prepevajo.
3. dan
Dan je izpolnjen s celodnevnim maršem ob vzhodni obali v katerem...
