Aleš Mikeln je predsednik uprave Vzajemne zdravstvene zavarovalnice.
Šele človek, ki resno zboli, se začne spraševati o kakovosti zdravstva, ki se v Sloveniji ves čas slabša. Povprečni bolnik ve le to, da zdravstvu manjka denarja, da ima večina bolnic skupaj več deset milijonov evrov izgube, da zdravstveni delavci tarnajo, da so preobremenjeni in slabo plačani, ter da imamo dolge čakalne vrste, veliko korupcije in veliko birokracije, politika pa ne ukrepa. Kaj so glavni vzroki za te probleme?
Politiki! (smeh). Čisto kratko in jasno. Politiki pogosto zgolj uresničujejo želje interesnim skupinam v zdravstvu. Trenutno berem eno super knjigo The Innovator’s Prescription. V njej sem zasledil dilemo, ali je politika tista, ki bo lahko vodila spremembe, ali je demokracija tista. Avtor ugotavlja, da je demokracija na žalost vedno ukvarjanje s politiko in ne s strategijo reform. In dokler se bomo mi ukvarjali s politiko in ne s strategijo zdravstva, toliko časa bodo raznorazne interesne skupine vplivale na politiko, da ta ne bo nič spremenila.
Poznam človeka, ki je pred letom izvedel za pet centimetrov velik rakav tumor ledvice in mu je bila dana trimesečna čakalna doba za operacijo. Danes so te vrste v UKC Ljubljana sedemmesečne (urologija). To je skregano z zdravo pametjo! Slovenija je na dnu lestvice preživetja rakavih bolnikov. V katerih kazalcih je slovensko zdravstvo na dnu lestvic, v čem je pa dobro?
Po umrljivosti bolnikov raka in po čakalnih dobah smo na dnu lestvic, kar kažejo primerljivi podatki OECD. Na lestvici kakovosti zdravstva pa smo imeli slabe rezultate pri e-zdravstvu, čezmejnem zdravstvu, pri uvajanju novih zdravil, nimamo kazalcev kakovosti … Ponekod pa imamo tudi dobre rezultate. Dobri, celo vrhunski smo v preventivi, npr. program Svit za odkrivanje raka debelega črevesa. Vsekakor pa so z vidika pacienta velika slabost pri nas dolge čakalne dobe. Poleg tega pacient v našem sistemu ne ve, kakšno storitev bo sploh dobil, pogosto ne ve, kdo ga bo operiral, kakšna bo kakovost. In nima nobene možnosti izbire.
Naše zdravstvo je na zadnji lestvici kakovosti zdravstva European Health Consumer Index (EHCI) znova nazadovalo za dve mesti, na 19. mesto. Koliko denarja naše zdravstvo porabi in koliko primerljive države, ki imajo boljše zdravstvo?
V Sloveniji se v zdravstvu potroši 3,2 milijarde evrov. Od tega preko obveznega zavarovanja (OZZ) 2,3 milijarde, 430 milijonov preko dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ), 430 milijonov pa se zbere z direktnimi plačili iz žepa. A o tem zadnjem strošku se pri nas nihče ne pogovarja. Pa je to najbolj nesolidaren del, ker po žepu udari samo tiste, ki so bolni.
To skupaj za Slovenijo predstavlja 9 % BDP, kar je v povprečju Evrope in držav OECD. Zanimiva je na primer Islandija, ki tudi za zdravstvo namenja 9 % BDP, pa je v samem vrhu lestvice kakovosti zdravstva. V Evropi je najvišja poraba za zdravstvo na Nizozemskem, približno 12 %, ki ima tudi najboljši sistem.
Najslabše plačani slovenski delavci (560 € neto) za zdravstvo prispevajo 50 € od bruto plače in še 50 € od bruto bruto plače (prispeva podjetje), torej 1.200 € letno. Inženirji, zdravniki, učitelji, srednji razred pa prispevamo 150 € in 150 € naša podjetja, kar znaša letno 3.600 €. Visoko plačani strokovnjaki in managerji pa ob svoji neto plači 4.000 € plačajo letno skoraj 13.000 € visok prispevek za zdravstvo in tisti z neto plačo okrog 5.000 € pa kar 19.000 € letno. Kakšne so te številke za te kategorije po državah, ki imajo kvalitetnejše zdravstvo? Kakšna je tam premija?
Zanimivi podatki, ob katerih je res zanimivo, da se pri nas politika pogovarja o nesolidarnosti sistema. Prepričan sem, da nam naš sistem omogoča visoko stopnjo solidarnosti. V obveznem zavarovanju po dohodku, pri dopolnilnem pa gre za medgeneracijsko solidarnost. Treba je vedeti, da so za razliko od dopolnilnih prava dodatna zavarovanja lahko za marsikoga bistveno dražja. Tako da imamo gledano v celoti zelo solidaren sistem.
Sicer pa so zaradi specifik sistemov neposredne primerjave zapletene. Zato so najbolj primerljivi podatki o porabi za zdravstvo v BDP, kot sem jih prej omenil. Lahko pa na primer omenim Nemčijo, kjer imajo socialno kapico, kar pomeni, da v obveznem zavarovanju skupaj za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo nominalno nihče ne plača več kot približno 800 evrov mesečno. Tako da dobro plačan slovenski delavec plačuje dvakrat več kot nemški bogataš. Pri nas nimamo socialne kapice, vendar bi si jo Slovenija v tem trenutku tudi zelo težko privoščila, ker 20 % najboljših delavcev prispeva 43 % vsega denarja, ki pa ga, zanimivo, potrošijo v glavnem tisti, ki zelo malo plačujejo. Po drugi strani pa brez socialne kapice zmanjšujemo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, tako da se bo prej ali slej treba soočiti s tem vprašanjem.
Je glavni problem našega zdravstva, da imamo monopolno zavarovalnico ZZZS s tisoč zaposlenimi, za katero ste vi, v intervjuju za Delo, rekli, da sploh ni zavarovalnica, temveč “centralno-planska razdeljevalnica denarja”?
Če želimo imeti izboljšave, večjo kakovost, potem potrebujemo konkurenco na vseh ravneh. Monopoli nikoli niso vodili v napredek, kakovost, ampak so vedno gojišče netransparentnosti in korupcije. V Sloveniji imamo monopole na obeh straneh: na plačniški in na izvajalski strani. Pri nas je država vse: nadzornik, financer, izvajalec zdravstva in še regulator. Tekmovalnost proti planskemu sistemu je ključna razlika, ki niža cene in viša kakovost storitev in odgovornost.
Potrebujemo zavarovalnice, ne zavoda v tej obliki. Značilnost zavarovalnice je, da ima zavarovalno pogodbo z zavarovancem, v pogodbi so opredeljene pravice in obveznosti. Pri nas nam je na papirju omogočeno skoraj vse, v realnosti pa potem naletimo na čakalne dobe, določene pravice se z leti krčijo … Skratka, mi v našem zdravstvu potrebujemo igralce, ki bodo resno zainteresirani za učinkovito in kakovostno zdravstvo in ki bodo gledali predvsem na potrebe bolnika.
