Sovjetski komunizem je bil večinoma zasnovan na teorijah Karla Marxa, Friedricha Engelsa in Vladimirja Lenina. Marx in Engels sta koncept zgodovine Georga Hegla prevedla v materialistični jezik. Po tem marksistični koncept zgodovine ni pomenil procesa, v katerem Bog postane v polnosti Bog, temveč proces, v katerem človek postane v polnosti človek. Za Marxa je bila zgodovina proces rasti človeštva od primitivnih bitij do prihodnjega komunizma. Ta proces je potekal skozi vrsto obdobji, ki jih je zaznamovala delitev družbe v antagonistične razrede, prehodi iz enega obdobja v drugega pa so imeli revolucionarni značaj1. Od začetka se je marksizem zelo posvečal politiki revolucije. Revolucija je bila za Marxa pomembna, ni pa bila srž njegovega razmišljanja. Prav tako ni postal glavni cilj osrednjih socialdemokratskih krogov. Kljub dejstvu, da so nekateri voditelji nemškega ali judovskega rodu, kot so Karl Liebknecht, Julian Marchlewski in Rosa Luxembourg, zagovarjali revolucionarno razlago marksizma, je glavno vlogo odigral Lenin.
Za rusko politično tradicijo je bil značilen edinstven despotizem in povzročil je, da je bila družba nekako nemočna pred oblastjo. Obstajala je tudi dolga tradicija »cezaropapizma,« sistema, v katerem je državna oblast nadzorovala religiozno oblast. Večina ruskih družbenih mislecev se je strinjala, da sta za spremembo takšnega sistema potrebna prosvetljen vladar ali dobro organizirana zarota za zrušenje slabega vladarja. Lenin je tovrstno »zarotniško teorijo zgodovine« pripeljal do skrajnosti. Menil je, da proletariatu ni treba čakati na »objektivne« pogoje za socializem. Po njegovem mnenju zaostali Rusiji ni treba iti skozi stopnje kapitalističnega razvoja. Nasprotno, razvil je teorijo, da mora socialistična revolucija izbruhniti v »najšibkejšem delu kapitalističnega sistema.« Idejo o družbeni revoluciji je razvil v idejo o politični revoluciji, v kateri bo elita proletariata — partija — prevzela oblast, da vzpostavi nov sistem kolektivne lastnine. Lenin je pred prvo svetovno vojno boljševistično frakcijo ruskih socialdemokratov spremenil v disciplinirano skupino poklicnih revolucionarjev, Podobno je Lenin menil, da je »diktatura proletariata« višja stopnja demokracije. Prevzem popolnoma nasprotujočih si izrazov je bil eden od prvih primerov razcepitve človeškega razmišljanja, ki jo je pozneje tako uspešno izvajal Stalin. Čeprav so njegove teorije opremljene z zelo učinkovito dialektiko z dvojnim rezilom, je bil Lenin kljub vsemu predvsem voditelj revolucije, ne pa teoretik2.
Boljševistična revolucija v Rusiji se je izkazala za uspešno predvsem zato, ker je sprejela populistični program. Večino priljubljenih gesel iz leta 1917 — mir brez priključitev in zemlja za kmete — je boljševiška partija uporabila proti drugim prevladujočim političnim silam. V začetku leta 1918 je bila ustavodajna skupščina razpuščena, ker so bili boljševiki od začetka revolucionarna manjšina, Ko so prevzeli oblast, so začeli vpeljevati prvine kolektivističnega oziroma bolje etatističnega programa. Zaradi ruske državljanske vojne in strahotnega poslabšanja delovne morale so ta program že od vsega začetka uvajali s sredstvi terorja. Zgodnji sovjetski sistem je bil mešanica vojnega etatizma, ki so ga prevzeli po nemškem vzoru iz prve svetovne vojne, revolucionarnega terorja in zavajanja kmetov, ki so mislili, da bodo zasežena posestva razdelili mednje na osnovi načela lastnine. V resnici je sledila nacionalizacija vse zemlje v Rusiji. S terorjem naj bi izvajali revolucionarno pravičnost nad izobčenimi »lastniškimi razredi« in uvedli minimalni red. Prvi dekret, ki je uvedel prisilno delo za »sovražnike revolucije«, so razglasili januarja 1918. Politična policija čeka je nastala celo še prej, novembra 1917. Vse odtlej je prisila ostala temelj komunističnega sistema.
Ko je Josif Stalin postal edini vladar sovjetske Rusije, se je idejo o prisilni preobrazbi družbe in gospodarstva izvajalo s še bolj brezobzirno doslednostjo. Stalin je v teorijo marksizma vpeljal svojo idejo o »krepitvi razrednega boja«. To je pomenilo, da so z napredovanjem socializma njegovi sovražniki postajali čedalje nevarnejši. Na Zahodu so to teorijo poimenovali »stalna revolucija« ali velika čistka. Do časa, ko je Stalin ob koncu dvajsetih let 20. stoletja vzel oblast povsem v svoje roke, se je izoblikoval splošni vzorec organiziranosti komunistične partije in njenega odnosa do državnega aparata. Obe strukturi sta se prekrivali ni mnoge funkcije so bile podvojene, kar je še utrdilo prevlado osrednjih partijskih in policijskih organov (partijskega kongresa, centralnega komiteja, politbiroja, sekretariata, čeke, GPU-ja in NKVD-ja) in vrhovne avtoritete samega Stalina. Glede na skrajno centralizacijo partijske strukture in njeno popolno prevlado nad vlado je lahko Stalin nadzoroval ves politični aparat, ne le s pomočjo policije, ampak tudi s svojim, zasebnim sekretariatom.
Medtem ko je Lenin zagovarjal, da je treba partijo očistiti »karieristov« in »oportunistov«, je Stalin uvedel načelo periodičnih fizičnih likvidacij različnih kategorij »sovražnikov ljudstva«: krščanske duhovščine, kulakov, »parazitov«, saboterjev, toda tudi partijskega aparata. Čistke je uresničevala politična policija, ki pa je bila občasno tudi sama deležna čistk. V množičnih pobojih v poznih tridesetih letih so usmrtili skoraj vse stare boljševistične kadre, skupaj z milijoni navadnih sovjetskih ljudi. Po reprezentativnih ocenah je bilo v taboriščih za prisilno delo zloglasnega gulaga (Glavnoje upravlenije lagerej) 140.000 ljudi leta 1927, 6.500.000 leta 1936 in 13.500.000 leta 19413, tako da bi bilo število žrtev med letoma 1917 in 1945 lahko okoli 15.000.0004.