Javno se opravičujem vsem, ki ste verjeli, ki ste veliko doprinesli k sami organizaciji, k samemu dogodku, vsem ki ste podpirali moje in naše delo, da nisem upala, niti zmogla, festivala speljati. Žal mi je, a sem samo človek in sem ženska. Zame je bil to prevelik pritisk. Ne maram nasilja in negativnosti. Ne prenesem čustvenega terorja – zaničevanja in poniževanja. Izbrati sem morala med nasiljem in poniževanjem ter mirom in ljubezenijo. Izbrala sem slednje. Oprostite, želela sem le vse dobro za vse.

Hkrati se zahvljujem vsem, ki ste izlili svojo notranjo bolečino vseh potlačenih čustev, nezadovoljstva in nespoštovanja do samega sebe name, na našo organizacijo in na vse prisotne. Upam, da smo vam bili kvaliteten plen. Hvala da ste dokazali, da v Sloveniji ne da resnično ni dovoljeno, da poskušaš pomagati državi, ji doprinesti nekaj novih delovnih mest, nekaj novih nasmejanih obrazov, ki so z mano prebedeli noči v ustvarjanju, ki so skupaj z mano devali svoj čas, svoje znanje, svoj denar in za nič prosili državo, ampak ste tudi dokazali, da v Sloveniji ni prostora za delovne ljudi, za sanje, za ljudi s pozitivnim mišljenjem, za ljudi z ljubeznijo do življenja. Hvala da ste veselo udrihali po nas, nas zabadali tam, kjer nas boli, nas zasmehovali in poniževali. Hvala, da ste pokazali svoje prave obraze. In hvala vsem pristojnim institucijam, ki sem vas prosila za omilitev vsega nasilja nad nami, da nam niste niti odgovorili z besedami “žal nam je, ne bomo vam pomagali”. Neprecenljivo in neponovljivo. Vse je enkrat prvič.

Osebno priznam, nisem se zavedala, da so ljudje lahko tako zlobni. Sploh pa nisem pričakovala, da se znajo visoko izobražene osebe, osebe na javnih položajih, osebe iz vzgojno izobraževalnih institucij in osebe vplivne v javnosti, spustiti na tako nizkoten nivo, kjer ne da se gredo boj, ampak mesarsko klanje. Na koncu pa veselo in ponosno odidejo s prizorišča. Verjetno na lov za novo žrtev.

Ko sem morala sprejeti odločitev, odpovedati festival in to dati v javnost, sem jokala. To je bila zame neznosna bolečina. Največja v mojem življenju do sedaj. In kdo še joče, kajne? Kako osladno in primitivno. A takšna sem. To sem jaz. In ni me sram. Ko bo kdo vam, drage intelektualne ter močne ženske, iztrgal srce na živo, pridite in izjočite se mi, sprejela in razumela vas bom.

Vsekakor pa naša zgodba ni končana. Z začetkom konca za nekatere, je to za nas konec začetka in začetek rasti oziroma razmaha. Bolečina še ni izginila, rana še ni zaceljena. Solze še vedno tečejo, a bilo je vredno. Preživela bom tako nepopisno poslovno škodo kot tudi zadane vse čustvene rane, ker nisem sama. Hvala vam vsem skupaj. Hvala da ste.

Vsem, ki ste kupili karte ali plačali razstavne prostore, se prosim obrnite na Cankarjev dom. Kontakt je 031 684 501. Hvala za razumevanje.

Urška Faller Ljubljana, 6. 3. 2015

Sorodni Prispevki:

• Urška Faller: Ženske smo svetilnik, moški mornarji Pogovor z Urško Faller, dušo festivala Femme Feminite Urška Faller, ženska v vsem svojem bitju, podobi, telesu in duši, enostavno živi to, kar je, živi...
• V. Vilčnik, 24kul: Ali ženstvenost res ni več dovoljena? V petek, 20. 2. 2015, je na direktorat Cankarjevega doma prispelo pismo Vesne Leskovšek in sopodpisnic, ki so zaradi tako poimenovane »grotesknosti vsebine in diskriminatorne...
• Prejeli smo: Izjava ZZR o kazenskih postopkih zaradi javne kritike KPK Zbor za republiko z zaskrbljenostjo spremlja novice o začetih kazenskih postopki zoper ugledne člane naše družbe, ki so zaradi svoje pripadnosti demokratičnemu razmišljanju in skrbi...
• Vabilo: Jože Možina o medijskem vidiku sprave Dom sv. Jožef Celje vabi na pogovore o spravi pod skupnim naslovom Temelj miru je resnica. Naslednji večer v sklopu se bo zgodil v torek,...