Med najbolj monumentalna besedila Svetega pisma sodi prav deset zapovedi. Imajo pridih večnosti in univerzalnosti. Deset zapovedi je vgrajenih v sam temelj zahodne kulture. Ker so izraz naravnega zakona, so razumljive in sprejemljive za vse ljudi vseh časov. Predstavljajo temeljni gradnik več pomembnih mednarodnih konvencij in dokumentov OZN. K dojetju pomena desetih božjih zapovedi so nekaj malega pripomogle tudi različne filmske upodobitve. Prizori v filmih kažejo, kako Bog sam z ognjem zarisuje na kamniti tabli sveto besedilo zapovedi.
Ali te zapovedi potrebujejo posebno razlago? Na načelni ravni ne. Ko zapovedi gledamo od daleč, se zdi, da jih brez težav razumemo. Dejansko pa bi vsaka zapoved zaslužila zelo podrobno obravnavo. Ni namreč kar vnaprej jasno, kaj, denimo, danes, v spremenjenih družbenih razmerah, pomeni spoštovati očeta in mater. Kaj zapoveduje, na primer, peta zapoved ne ubijaj, spričo zakona o splavu in evtanaziji; kaj pomeni zapoved ne kradi, v pogosto krivični davčni zakonodaji, kako razumeti številne oblike korupcije in ponudbe finančne industrije itd. Vsa ta zelo važna in aktualna vprašanja še kako potrebujejo konkretnih odgovorov, vendar bi razmislek o tem presegel možnosti nedeljskega nagovora.
Tudi če se posameznih zapovedi podrobneje ne bomo dotaknili, je nujno poudariti naslednje: deset božjih zapovedi moramo brezpogojno spoštovati, torej vedno in povsod. V hierarhiji zapovedi so božje zapovedi pomembnejše od cerkvenih zapovedi. Najbolj zavezujoč pa je t. i. negativni naravni zakon, torej zapovedi, ki se začnejo z nikalnico ‘ne’. Najhujši grehi so vedno tisti, ki pomenijo prelom katere od zapovedi, ki imajo na začetku nikalnico ne: ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem itd.
Drugo, kar glede celotnega dekaloga ne smemo prezreti pa je pravzaprav paradoks. Prva zapoved veruj v enega Boga, se ne začne z ‘ne’, torej je nevera manjši prekršek kot kršitev zapovedi, ki se začnejo z nikalnico ‘ne’. Toda istočasno je res, da opustitev prve zapovedi, opustitev vere v enega Boga, pomeni padec vseh preostalih. Ko pade vera v enega Boga, se odpre prostor človeškemu umovanju, pogovoru z zapeljivcem, hudobnim duhom, po vzoru Adama in Eve. Stara kača, satan, človeka zapeljuje, naj si vzame vse, kar si more, in z vsem brez zadržkov razpolaga. Padec vere daje neomejene možnosti človeškim interesom in kalkulacijam, ki dolgoročno zmaličijo vse druge zapovedi.
Pogosto slišimo ugovor, da vera ni nujen pogoj, da bi bili dobri in pošteni. Na ravni posameznika je to pogosto res. Vsi poznamo neverne ljudi, ki so lahko tudi vernikom zgled dobrote in resnicoljubnosti. Toda zavrnitev Boga odpre vrata kulturi, v kateri se človek postopoma opira samo še na svoj razum in svoje človeške razloge. Nekaj časa posledice nevere niso opazne, toda človek je slaboten, grešen in sebičen. In če ne prizna Boga, ki bi mu pomagal obvladovati te slabosti, vse bolj drsi v napuh, tekmovalnost, laž, uveljavljanje moči in varanje šibkih.
Za ilustracijo te trditve naj navedem primer Filipinov in Tajske. Leta 1984 je v teh dveh državah izbruhnil AIDS. OZN je želela pod geslom – za varno spolnost – pomagati z velikimi količinami kondomov. Tajska, ki ima 62 milijonov prebivalcev, od katerih jih je 94 odstotkov budistov, je ideologijo varne spolnosti s kondomi sprejela, vendar je za AIDS-em zbolelo več kot milijon ljudi. Filipini, ki imajo 85 milijonov prebivalcev, od katerih jih je 84 odstotkov katoličanov, so ideologijo varne spolnosti s kondomi povsem zavrnili, in je za AIDS-em obolelo le okoli tisoč ljudi.
Dolgoročno lahko samo vera v Boga zagotovi uresničevanje ostalih devetih zapovedi, sicer si te zapovedi vedno ukrojimo po človeških merilih. In to je začetek konca neke kulture, ki se preoblikuje v kulturo smrt, kot je poudarjal pokojni papež sv. Janez Pavel II. Zato absolutno drži to, kar je Bog po Mojzesu sporočil Judom: ‘Danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo. Če boš hodil po potih, ki sem ti jih zapovedal, boš živel. Če pa se tvoje srce obrne in se boš dal zapeljati drugim bogovom, boš uničen. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod’ (prim.: 5 Mz 30,15-20).
Ena od zelo hudih stvari, ki prihaja nad svet in Slovenijo, je redefinicija družine. Namesto tega, kar pravi Sveto pismo, da je Bog ustvari človeka kot moža in ženo, zaradi česar bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi, da bosta oba eno telo, naj bi bila družina skupnost dveh oseb. To je obrat, kakršnega človeška zgodovina ne pozna. Kajti pojmovanje družine, kakršno najdemo v Svetem pismu, je skupna zakladnica vseh kultur. In ker je družina temeljna skupnost vsega našega človeškega bivanja, ta poseg radikalno uvaja novo antropologijo, novo razumevanje človeka. Zgodovina se na nek način začenja na novo. To je seveda norost, ki zanika tudi evolucijo. Velike spremembe v razvoju človeka se štejejo v milijonih ali več tisoč letih in ne čez noč, z uvedbo zakona, ki s fašistično manipulacijo prekinja dosedanji tok zgodovine. Ideologija LGBT (lezbijk, gejev, biseksualcev in transeksualcev) ima vse elemente totalitarizma, ki se ji danes noben politik ne upa več postaviti po robu, ampak se ji pohlevno klanja.
Povsod, pa tudi tu velja neizprosna zakonitost postopnih korakov, ki peljejo v propad. Stara zaveza si o tem ni delala utvar. Peta Mojzesova knjiga jasno piše, če bodo ljudje zavrnili deset zapovedi ter Božji nauk o zakonu in družini, resnico o tem, kdo je moški in kdo je ženska, bodo sledile stvari, o katerih nam je celo danes, ko smo že na vse navajeni, nerodno govoriti. Mojzes namreč izreka dvanajst prekletstev, ki sledijo omalovaževanju zapovedi. Omenimo samo dve: ‘Preklet, kdor leže k tašči … Preklet, kdor leže k sestri, hčeri svojega očeta. … Kajti tam, kjer se to začne dogajati sledi novo prekletstvo: Preklet, kdor leže h katerikoli živali’ (prim.: 5 Mz 27). Z zametanjem Božjih zapovedi se je zgodil prvi veliki obrat, ki je v danes splošno sprejetem prepričanju, da je homoseksualnost strukturno normalno in primarno stanje človeka. Ne vemo, kaj dejansko je istospolnost, vemo le, da se iz istospolne zveze ne more nadaljevati življenje, ker za to ni bioloških danosti. Kljub temu imajo istospolno usmerjeni enako dostojanstvo in je nedopustno vsakršno pomilovanje teh ljudi. Jezus je hotel sodobnike odvrniti od brezplodnih pogovorov, zakaj se rodimo zelo različni tudi kar zadeva spol. Rekel je tole: »So nekateri samski (istospolni so takrat večinoma ostali samski), ker so že od rojstva taki, da morajo ostati samski; in so nekateri samski, ker so jih v to prisili ljudje … Kdor more naj razume« (Mt 19,11). Tu je Jezus končal in ni odprt vrat za strukturne spremembe v družbi na osnovi biološke resničnosti, ki je, da imajo ženske dve kopiji kromosoma X, moški pa en kromosom X in en kromosom Y. Zato je spol, ki ga imamo, biološka danost, nikakor pa ni izbira glede na našo socializacijo in kulturo, v smislu toliko spolov, kolikor je ljudi.
Lahko rečemo, da se danes iz tega, da je kdo istospolno usmerjen, nihče ne pohujšuje, pač pa večinoma uživajo spoštovanje. Izjeme so razne ultradesničarske skupine, ki istospolno usmerjene napadajo. Toda poroka istospolnih, ki ima enak status kot poroka heteroseksualnih parov, je zgodovinska novost, ki je odprla vrata velikanskim družbenim spremembam. Te bodo vidne v javni upravi, v šolstvu, vzgoji itd. Vabim vas, da si, če morete, na spletu, pod geslom teorija spola, ogledate filme, predavanja, pričevanja in še kaj, ki govorijo o tem, da prvi koraki, ki smo jih tu nakazali, vodijo v tiranijo genderizma, ki dobiva razsežnosti, kakršne je v 11. stoletju povzročila sekta katarov.