Kmalu potem sta se pri župniku Nikandru zglasila dva komunista, davkar in okrajni komisar. Zahtevala sta potrdilo o plačanem davku. Župniku je bilo sedaj jasno, da ga hočejo upropastiti. Mirno je izjavil: »Nimam niti enega puda žita, nimam niti ene dlani zemlje in zato ne morem ničesar v Lipovcu oddati. S čim naj plačam, če ničesar nimam?«
»Pojdite z nama,« sta strogo ukazala komisarja.
Župnik Nikander je šel v sobo, vzel s klečalnika evangelij, si obesil duhovniški križec in šel mirno s komisarjema. Vstopili so v voz, voznik je počil z bičem in odpeljali so se v sedanjo vas Obidne, kjer je bil sedež okrajne uprave. Tam je bil spisan zapisnik, kjer so »uradno« ugotovili, da župnik Nikander ni plačal državi žitnega davka v višini osem stopudov, čeprav se je zavedal svoje dolžnosti; v svoji zlobi tega ni hotel storiti. Sklenili so, da ga bodo zadržali toliko časa v zaporu, dokler davek ne bo plačan.
Ko sta se peljala komisarja z župnikom po Volovodivki, ga je videlo nekaj kmetov. Tekli so naprej k cerkvenemu starešini, kmalu je za to zvedela vsa vas. Razburjeni kmetje so šli k vaškemu sovjetu in spraševali, zakaj so očka odpeljali. Predsednik je molčal. Morda sam ni vedel ničesar o tem. Tedaj so ga ozmerjali in mu grozili: »Bomo že poskrbeli, da pride očka nazaj. Pazi se!« Izbrali so šest kmetov in jih poslali k okrajnemu komisarju v Obidne. Komisar jih je mirno poslušal in jim končno dejal, da se jim ni treba vznemirjati, da naj se le mirno odpravijo domov. Župnik bo že zopet prost.
S tem odgovorom pa prebivalci Volovodivke niso bili zadovoljni. Brezpogojno so hoteli vedeti, kje imajo župnika skritega. Končno jim je komisar priznal: »Vaš župnik Nikander ni plačal državnega žitnega davka in zato mora ostati toliko časa v zaporu, dokler ga ne bo vsega plačal.«
Starosta odposlancev ga je vprašal, kje je župnik zaprt.
»V okrajnem zaporu.«
»In bo prost, če bo davek plačan?«
»Tako je.«
»In če zanj plača davek vas?«
Komisar se je porogljivo nasmehnil.
»Ali imate v vasi še toliko žita? Zdi se, da so vam premalo vzeli.«
Starosta iz Volovodivke je ostal miren in je odvrnil: »Povprašal bom okoli in videl, če nima ta ali oni nekaj za našega očka.«
»Dobro,« jim je zagotovil komisar. »Če bomo dobili osemsto pudov žita, dobite nazaj svojega kmečkega popa. Dalj kakor pet dni pa vas ne bom čakal.«
Težko je bilo v tako kratkem času zbrati toliko žita, toda ljudje v Volovodivki so hoteli imeti svojega župnika. Drug drugemu so pomagali, da so končno zbrali vseh osemsto pudov žita in ga odpeljali na kolodvor v Lipovec. Volovodivčani so morali še na kolodvoru čakati nekaj dni, da so žito oddali in da so dobili davčno potrdilo. »Kar pustite ga še nekaj časa v zaporu,« so se posmihali uradniki, »saj mu ne bo škodovalo«. In namenoma so zavlačevali poslovanje.

*

Župnik Nikander je bil v okrajnem zaporu v Obidnu. To je bil kletni prostor v okrajni upravi, ki je bil pred revolucijo drvarnica. Klet je bila temna, le skozi majhno vratno okence je prišlo v klet malo svetlobe, in da so jetniki prišli do svežega zraka, so šipo v okencu ubili.
V celici se je stiskalo dvajset ljudi, največ je bilo žená. Obdelati niso mogle polja in plačati naloženega žitnega davka. Med njimi so bile tudi vdove, katerim so možje padli v vojni. Tudi nekaj starih kmetov, ki so bili tako revni, da niso mogli plačati davka, so semkaj zaprli. Dve ženi sta držali v naročju dojenčka, ker nista doma imeli nikogar, ki bi ju varoval.
Ko je župnik Nikander vstopil v zapor, je pozdravil vse navzoče: »Mir z vami!«
Ko so se odprla vrata, je padel v celico šop svetlobe in ljudje so spoznali novega jetnika. Vrata so zopet zapahnili, ključ je zarožljal in zopet je bilo temno. Jetniki so bili vajeni teme. Drug za drugim so prihajali k župniku Nikandru in mu poljubljali roko. Stal je v kotu in se naslanjal na mrzlo steno. Kot sence so stale žene krog njega. Nikogar ni mogel spoznati.
Po prvem pozdravu je hotel napraviti nekaj stopinj, toda previdno, da ne bi nikomur stopil na noge. Pri tem je stopil na sluzasto plast.
»Kaj pa je to?«
»Lupine od zrnja sončnih rož,« mu je odvrnila ena izmed žená. »Prinesli smo jih s seboj, sedaj nam jih prinašajo naši prijatelji, da imamo vsaj to borno jed. Tla v kleti so betonska in vedno mokra.«
»Toda zakaj vsi stojite?« je vprašal župnik. »Sedaj, ko so se moje oči navadile na temo, vas poznam. Tu vas je dosti iz moje vasi! Zakaj vendar še stojite?«
»Čakamo, očka, da boste sedli!«
Župnik Nikander je hotel sesti, ko pa se je dotaknil tal, je začutil, da so vlažna. Iskal je suhega prostora, a ga ni našel. Tedaj se je domislil, da kleti niso nikdar snažili.
»Tu je preumazano za vas, očka,« je dejal eden izmed kmetov, ko je opazil, da išče župnik suhega prostora. »Oprostite, očka, da moramo vsi svojo potrebo opravljati tukaj, kajti ne puste nas ven. Komisarja vidimo le takrat, če pripelje novega jetnika ali če koga izpusti. Treba se bo na to navaditi, očka, in se na nas nič ozirati. Ni prav, da je tu tako umazano; da se boste mogli vsesti, bom že jaz poskrbel.«
Slekel je svoj plašč iz ovčjega krzna in ga razprostrl pred župnikovimi nogami.
»Sedite prosim, očka, vi ne morete ves čas stati. Saj ne vemo, koliko časa boste tukaj ostali.«
»Prav lepo se vam zahvalim,« je odvrnil župnik Nikander, ganjen zaradi pozornosti neznanega moža. »Kaj boste pa sami oblekli? Preko noči je tukaj gotovo hladno. Škoda, da nisem vedel, kam me bodo peljali, da bi vzel s seboj kaj tople obleke.«
»Tu je še preveč toplo,« mu je nekaj ljudi odgovorilo. »Nas je tu mnogo in kurimo bolje kakor peč.«
Slab zrak je dušil župnika Nikandra. Bil je v zaporu le nekaj ur, pa se ga je že polotil hud glavobol. Zvečer je napel vse sile, da je na glas molil večerno molitev. Vsi so vstali in molili z njim tako prisrčno, kakor morda še nikdar v življenju. Mala klet jim je bila kapela, ko so pa imeli duhovnika pri sebi.
Župnik je imel pri sebi tudi evangelij. Brati pa ni mogel, ker je bilo pretemno. Zato je molil nekaj molitev, ki jih je znal na izust. Molil je ukrajinsko in vsi navzoči so z njim molili, dokler niso pospali. Zasanjali so o nebesih in o Bogu, o onostranskem življenju, ki je brez muk in trpljenja.
Truden in izmučen od glavobola bi rad župnik zaspal, vendar ni mogel. Tla so bila pokrita z gnilimi in vlažnimi lupinami in govnom. Prebivalci zapora so bili tega vajeni. Bili so kmetje, ki doma tudi niso imeli čistega prostora, kjer bi spali. Župniku se je to gnusilo in je obsedel.
Opazila ga je ena izmed žená. Sedla je poleg njega in mu rekla: »Očka, vidim, da se vam studi in da ne morete leči v to umazanijo. Sedla bom semkaj ob steno in prosim vas, da bi položili svojo glavo na moja kolena. Mislite si, da ste pri svoji mamici. Potem boste v miru spali.«
Tega se je župnik razveselil, zahvalil se ji je in storil kakor je žena rekla. Položil je svojo glavo na ženina kolena in je takoj zaspal.
Kmalu ga je zbudilo kričanje dojenčka. Dvignil se je. Žena, ki mu je ponudila pomoč, je slonela na steni in trdno spala. Zopet je truden položil svojo glavo na njena kolena, vendar ni mogel več zaspati. Težke misli so mu legle v dušo.

*

Zopet je zajokalo dete. Otrokovo vekanje je prebudilo speče in slišali so, kako je mati tarnala.
»Otrok je lačen, nič več mleka ne najde v mojih prsih in ne morem mu pomagati. Saj sama nimam ničesar jesti. Že več dni nisem jedla drugega kakor peške sončnih rož. To pa ne redi. Tudi plenice ne morem sušiti, plesnive so in mokre. Vse njegovo telesce je že ranjeno. O moj Bog!«
Drugemu dojencu, ki je bil v zaporu, je bilo še hujše. Ubogi otrok je molčal, vendar le zato, ker je bil preslaboten, da bi jokal. Njegova mati je sedela v temnem kotu, naslonjena na mokro steno, in je tiho jokala. Že več dni ni izpregovorila besedice, premišljevala je le, kako bi rešila svoje dete. Ni si znala pomagati. Vedela je, da otrok ne bo zdržal več kakor dva dni v kleti.

Odlomek je iz knjige Ukrajina joka, Celjska Mohorjeva družba, ki je ponovno izšla leta 2015,naročite jo lahko na Časniku.

Sorodni Prispevki:

• Komunicirali s pacientom v vegetativnem stanju Ali je pacient v vegetativnem stanju je zelo težko natančno diagnosticirati. Blizu 40% diagnoz je napačnih. V New England Jurnal of Medicine je objavljen  članek v katerem raziskovalci...
• Kaj je pravzaprav trajnostna gradnja Trajnostno gradnja je človeku in okolju prijazna gradnja ter hkrati ekonomična. Od investitorjev, projektantov in izvajalcev zahteva uporabo gradbene prakse, ki ne bo povzročila trajne...
• Montessori za telebane Še vedno sem presenečen, kako malo ljudi, tudi tistih iz pedagoškega sveta, pozna montessori vzgojni koncept. Ko ljudje slišijo besedo montessori, se spomnijo, da obstaja...
• Šola ni vrtec Pa bi kdaj morala biti. Vrtec je življenje. Za veliko vrtcev v Sloveniji to velja. Kaj to pomeni. V vrtcu se otroci igrajo, učijo, pripravljajo...