»Smo pogovor«

Argumentirati pomeni izražati obzir ali celo spoštovanje do sogovornika in do sveta. Je znamenje, da sami sebi nismo dovolj, da za orientacijo v svetu potrebujemo drugega. Pogovor je seveda lahko samo neobvezna izmenjava mnenj, ki ne vplivajo zares na naše življenje; lahko je brezkompromisno vsiljevanje svojega pogleda ali povsem pasivno vsrkavanje tujih mislih; a v vsakem od teh primerov beseda »pogovor« označuje nekaj drugega, npr. klepet, aktivno ali pasivno indoktrinacijo. Argumentiranje je tu samo miselna igra ali pa sredstvo za prenos izgotovljene misli iz ene glave v drugo. Resnično argumentiranje pa poganja neka čisto druga želja: želja, da bi po svojih najboljših močeh pridobljeno podobo sveta (ali delčka sveta) po svojih najboljših močeh predstavili dejanskemu ali hipotetičnemu sogovorniku. Želimo si, da bi tej podobi pritrdil »od znotraj«: da bi sam uvidel njeno resničnost, primoran samo z močjo argumentov. Za te pa, kot rečeno, naredimo vse, kar moremo: argumenti niso samo jezikovne in logične narave, ampak sodijo mednje tudi izkušnje, védenje, uvidi, poetične osvetljave in pa – nikakor ne na zadnjem mestu – pričevanje z življenjem: zlasti dobra dejanja, storjena za druge ljudi, ki še posebej odpirajo oči in celo pritegujejo: exempla trahunt. Ko tako storimo vse, kar znamo, pa nastopi pasivni moment: čas za sogovornikov odgovor: svojo podobo izročimo njegovi svobodni presoji. Pri takšnem pogovoru nam ne gre ne za prevlado nad sogovornikom ne za narcistično samopotrjevanje, pri katerem bi nam slednji služil kot poligon. Sogovornika življenjsko potrebujemo kot merilo resničnosti; pripravljeni moramo biti tudi na to, da naše podobe sveta ne bo sprejel, in njegovo zavrnitev vzeti resno, potem pa v njeni luči ponovno pretehtati lastno podobo sveta. A to le tedaj, kadar je očitno, da se je po najboljših močeh potrudil razumeti našo podobo; to pa smemo in celo moramo imeti za pogoj vsakega argumentiranega pogovora, ne samo zaradi samospoštovanja, temveč tudi zaradi spoštovanja do sveta: po podobi, ki smo si jo izoblikovali o njem, namreč ne le uravnavamo svoje lastno življenje, temveč tudi posegamo v svet, ki je skupen prostor: v njem navsezadnje živi tudi naš sogovornik in nešteti drugi ljudje. Od svoje podobe torej nismo odvisni le mi sami: njeno brezbrižno ali celo ignorantsko zavračanje, ki izključuje iz pogovora naša pomembna spoznanja in ga tako zaduši, ima lahko široke družbene posledice; konec koncev pa lahko kdaj tudi sogovornik sam v njej odkrije nov delček sveta in zaživi resničneje … Vse povedano seveda velja tudi vice versa: tudi kadar smo mi sami v vlogi tistega, ki posluša sogovornikove argumente in odgovorno sprejema ali zavrača njegovo podobo sveta. A vse to je seveda mogoče samo, če najprej, v samem izhodišču z vso resnostjo priznavamo drugega in svet; če upoštevamo to, da brez njiju naše življenje ni le nemogoče, ampak tudi nesmiselno. Mogoče je ljubezen na tem mestu pretežka beseda; izvorna naklonjenost in neločljiva navezanost na drugega pa, tako se mi zdi, že nekoliko primerneje opišeta razpoloženje, iz katerega v globini nastaja potreba po argumentiranju. A lepše je to povedal pesnik Hölderlin:

Veliko je od jutra,
odkar smo pogovor in poslušamo eni od drugih,
izkusil človek; kmalu pa bomo spev.

Srčika demokratične kulture

Zgornje besede niso abstraktno, poljubno umovanje: demokracija, vladavina ljudstva, je najgloblje utemeljena prav na takem pogovoru. Soobstoj različnosti, tako bistvena odlika demokracija, je mogoč le v nekem okviru: ta okvir je pogovor, ki temelji na vnaprej sprejeti in neukinljivi, konstitutivni vlogi sogovornika. Iz globoke medsebojne nagnjenosti ljudi, ki je ni mogoče pretrgati, izvira duh demokracije, ki ga zgodovinsko spremenljive politološke in pravne formulacije z različno mero sreče prevajajo v črke. Duh pa se uteleša v črkah in jih spet in spet spreminja v dinamični dejavnosti argumentiranja. To je seveda močno idealizirana podoba in kot taka hudo poenostavljena: v družbeni resničnosti je nikjer ne najdemo. A je kot rentgenski posnetek okostja ali kot slika ožilja: če je to dvoje poškodovano, telo izgubi svojo obliko ali pa celo življenje. Kadar je argumentacija v veliki meri izrinjena iz javnega prostora ali je izmaličena, se zgodi nekaj podobnega z družbenim telesom: demokracija postane disfunkcionalna, čeprav so izpolnjeni institucionalni pogoji za njeno delovanje. V današnji Sloveniji je natanko to osrednji problem, pa naj gre za sedanjost, preteklost ali prihodnost, za gospodarstvo ali kulturo, za medijski svet ali za šolski ali pravni sistem. Oblik, v katerih se kaže ta disfunkcionalnost in postopno »odmiranje« demokratične kulture, je tako rekoč nešteto, različnih po teži in kompleksnosti. Tu bom za ilustracijo segel na dva skrajna konca palete.

Argument ulice

Pred kratkim je prišel v javnost neki na prvi pogled povsem obroben dokument: odstopna izjavanekdanjega predsednika »progresivne mladinske organizacije« Iskra Klemna Kneza, v kateri v slogu obsojencev na stalinističnih sodnih procesih skesano priznava svojo krivdo, mimogrede pa tudi definira končni cilj te grupacije in »logiko« njenega argumentiranja:

“Vzpostaviti moramo politični subjekt – ki bo revolucionaren – kar pomeni samo to, da bo svojo moč črpal iz ulice in ne argumentov znotraj postavljenih okvirjev – kajti argumenti so in vedno bodo stvar politikantskega in ideološkega obračanja zadev na glavo [kurziva B. S.]. Naš boj je boj za oblast in tega nikoli in nikdar ne smemo pozabiti – oblast celotnega delovnega ljudstva…”

To je povedano zelo prostodušno, še pred nekaj leti bi bile take besede škandalozne ali pa komične; danes spodbudijo le kak zaskrbljen spletni komentar in par še bolj zaskrbljenih tvitov, v glavnem pa delujejo kot moralno sveže stališče v okvirih normalnega demokratičnega diskurza. Torej kot natanko tisto, kar niso in tudi nočejo biti. To je značilno za mozaično podobo slovenske poosamosvojitvene kulture (ki je bila v osnovi izdelana že v poznih letih socialističnega sistema): v demokratično zarisanem planu se pojavljajo povsem nekompatibilni materiali in podobe. Globlje utemeljena in konsistentna demokratična stališča so pravzaprav vse redkejša, vse bolj se izgubljajo med karikaturami demokratične kulture ali socrealističnimi motivi; demokratični okvir drži le še navidezno, dejansko pa je pod površinsko podobo nastala povsem drugačna podoba, ki je veliko obsežnejša; in ta vedno bolj prodira na površje v obliki monokromatičnih protidemokratičnih vzorcev in sprevrača smisel okvira. Vse v tej kulturi je nekakšna polzavestna igra.

Toda tisto, zaradi česar je navedeni odlomek zanimiv, je prav naivna odkritosrčnost, s katero skesani revolucionar odpravlja potrebo po vitalni demokratični dejavnosti, po argumentiranju. Argumente znotraj postavljenega okvira – s tem je mišljeno vse, kar si pod besedo argument običajno predstavljamo1 – naj nadomesti ulica, se pravi kolektivistična gotovost, ki ne dopušča osebnega dvoma in ne potrebuje sogovornika; prav zaradi te brezobzirnosti v dobesednem pomenu je (kratkoročno) družbeno operativna.

Ta misel je dejansko vodilo dominantnih dejavnikov slovenskega javnega življenja, v posebej vidni obliki se to izraža v delovanju medijev. Quod non est demonstrandum, česar po mojem mnenju ni potrebno posebej dokazovati ali ilustrirati. Zdi pa se mi smiselno pretehtati opazko, ki se pogosto pojavlja v takšnile obliki: »Tudi mediji, ki ne sodijo pod okrilje postocialističnega korporativizma, torej izvorno demokratični ali »desni« mediji, v svoji trenutni obliki seveda niso realna alternativa. So ozki, politično profilirani, po slogu pretirano napadalni in prispevajo enakovreden delež k ustvarjanju kulturnobojnega vzdušja.« Kakorkoli resnična že je takšna opazka, pa je kratkovidna in nerealistična.

Nekorporativistični slovenski mediji namreč sploh niso mediji v smislu zares relevantnega družbenega dejavnika: so preprosto premajhni, tako po dosegu publike kot po funkcijah, ki so jih sposobni opravljati. V njih, kakršni so ta hip, zato ni upravičeno gledati alternative.

Drugo pa je vprašanje družbene in zgodovinska odgovornosti enih in drugih medijev. Neprimerljivo večja teža odgovornosti t. i. dominantnih, se pravi »levih« ali »kontinuitetnih« ali postsocialističnih, medijev za nastalo družbeno stanje ne izvira le iz njihove premoči v kapitalu in družbenem dosegu, temveč tudi iz tega, da so bili – kot se je v zadnjih letih dokončno izkazalo – transmisija globoke države, sredstvo reakcionarnega obrata družbe v socializem: v tem, da so delovali in da vse bolj odkrito delujejo proti (tudi ustavno) deklariranim družbenim vrednotam. Velika zmeda, ki je temeljno določilo političnega, družbenega in kulturnega dogajanja v Sloveniji, je v nemajhni meri njihovo delo2.

Usoda malih, nekorporativističnih medijev je bistveno določena s takšno stvarnostjo. Ta naša stvarnost zares ni lepa: najbolj vidni dogodki v javnosti se, če jih le ne gledamo skozi lepodušniške filtre in z varne distance kulturne splošnosti, upirajo estetskemu čutu in največkrat žalijo intelekt. Realna obravnava relevantnega dogajanja bo neizogibno zabredla v intelektualno in etično močvaro, kjer namesto argumentov odloča ideološka in/ali interesna pripadnost. Opisovati in razkrivati to močvaro torej vključuje tudi prikazovanje preprostih, odbijajočih ,a žal resničnih in pomembnih dejstev. Seveda to ni edino in zadostno opravilo družbenokritične publicistike in ne trdim, da bi ta ne mogla biti boljša: očitno pa je zanjo potreben pogum – pogum, da žrtvuješ frivolni šarm intelektualistične indolence.

Vaja iz natančnosti

Na drugi strani palete dejavnikov, ki otežujejo argumentiran pogovor in povzročajo motnje v delovanju demokracije, je odpor do zgodovinske in družbene realnosti. Ta je še posebej pogost med kritično navdahnjenimi krščanskimi intelektualci (levi kristjani je v tem primeru preozek izraz). Prepričan sem, da je pri njih ta moralno-estetski odpor zelo pogosto nezaveden in celo nehoten. Pred kratkim je v prilogi Družine Slovenski čas (SČ 55, str. 6–7) izšlo razmišljanje nekdanjega kolega prof. Jožeta Kurinčiča o spravi. Nimam najmanjšega dvoma o avtorjevi dobronamernosti; še več: nanizal je vrsto lepih misli, ki so morda odločilne za spravne in s tem za preživetvene procese slovenskega naroda. »Najgloblje resnice preteklosti in takih hudih dejanj [povojnih množičnih pomorov, op. B. S.] niti ni moč razumeti; pred njo smo nemočni in jo lahko le slutimo, dojemamo le s ponižnim iskanjem in grozo. […] Seveda ni res, da zbrani ne potrebujemo sprave – potrebna nam je vsem kot božja milost.« To je, recimo, religiozno razumevanje zgodovine: ta je na koncu koncev in v svojem jedru skrivnost. Mislim, da je to krščansko, katoliško razumevanje: kristjani bi ga morali zavzeto gojiti in na ta način izražati svoje spoštovanje do nedoumljivega Gospodarja zgodovine. Vsa zgodovina se namreč naposled izteče v božji misterij.
Nasprotno pa nikakor ni upravičeno pričakovati takšnega stališča pri nekristjanih in pri nereligioznih ljudeh. Tudi Kurinčič večkrat poudari, kako pomembno je, »misliti in domisliti ter prevzeti nase preteklost«, »odškrniti vrata in kritično pogledati v prostor bratomorne vojne« – vse zato, da ne bi ponavljali napak svojih prednikov. Tu postane zadeva bolj zapletena: religiozni pogled »vidi«, da je naposled vse skrivnost; njegova kritika – razpoznavna moč se dotipa do presežnega ozadja in ne more drugače, kot da prepusti sodbo o zgodovini njenemu Gospodarju. Zgodovinski kritični pogled pa išče vzroke in posledice, razmerja in velikosti dogodkov, namene in rezultate družbenih podjetij na človeški ravni. V obzorju zgodovinskega pogleda mora tudi kristjan uporabljati pristno argumentacijo, če upošteva sogovornike, ki si z njim ne delijo religiozne perspektive; še več, ne more povsem mimo tega, »kdo je imel prav«, pa čeprav ta »zgodovinski prav« potem, v religiozni perspektivi, relativira, ko ga postavi na eshatološko obzorje. Mešanje teh dveh obzorij in ravni hitro privede do nemogočih situacij, kar se najlepše vidi, če brez dodatnih pojasnil sprejmemo za vodilo avtorjevo maksimo povzeto po Pirjevcu: namreč, da naj bi sprejemali drugače misleče, »o nazorsko drugačnih sodržavljanih razmišljali z večjo simpatijo« in »začeli razumeti njihovo mišljenje kot dopolnilo našemu«. Drugače misleča človeka sta bila navsezadnje tudi Adolf Hitler in sekretar fašistične stranke Aldo Vidussoni (oba navaja Kurinčič v svojem besedilu), ki je nameraval težave s Slovenci v Italiji rešiti tako, da bi jih, preprosto, vse pobil. Voditelji slovenske komunistične revolucije so imeli bolj ali manj enak načrt za rešitev težav s svojimi političnimi nesomišljeniki. V veliki, strašno veliki meri so ga tudi uresničili. Še danes žal številni naši sodržavljani – nekateri med njimi so na najvišjih mestih v državi – njihov poseg v zgodovino opravičujejo, vse več je tistih, ki ga celo odobravajo. Seveda si ne smemo lastiti pravice, da bi izrekali nad njimi »dokončno sodbo«, saj verjamemo, da ima sleherni človek svoje osebno razmerje s Presežnim. Vso pravico in dolžnost pa imamo, da zavračamo »zgodovinski prav« takih ideoloških podjetij in navidez plemeniti religiozno navdahnjeni zgodovinski relativizem , pa tudi da skušamo po najboljših močeh varovati demokratično družbo pred posledicami totalitarnih sistemov. Zdi se mi, da prof. Kurinčič ne bi nasprotoval tej moji misli. Če hočemo živeti v demokratični družbi, se moramo pač pogovarjati. Pogovor pa je vaja vseh nas v natančnosti; nenehna, nikoli končana vaja za življenje. »Človek ne more živeti, ne da bi se nenehoma trudil dajati svojemu življenju izraz,« je zapisal filozof Ernst Cassirer. Vsakdo pri sebi ve, kako resnične so te besede.

Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Zaveza.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.