»Ruski fašizem je hibrid. In hibridi so skrajno odporni,« je dejal v enem zadnjih intervjujev (za Newsweek Polska) pred kratkim umorjeni ruski opozicijski politik Boris Nemcov. Udarna moč te obtožujoče izjave je seveda v besedi fašizem. Šovinizem, agresivna zunanja politika, pogrevanje imperialističnih kompleksov, militarizacija družbe, vsi ti elementi, na katere je pokojnik opozoril, dobijo pravo težo šele, ko jih označi z izrazom, ki je za sodobnega zahodnega človeka sopomenka zla: ko jih imenuje fašizem. In vendar Putin ni preprosto fašist, je v isti sapi poudaril Nemcov: to družbeno dogajanje dobiva pravo moč in identiteto s »ciničnim mešanjem« vsega naštetega in z igro na čustva, ki ne pušča prostora za vprašanja. Tako deluje sodobna hibridna ideologija.
Seveda je vsaka kultura, še posebej v informativno pretočnem novem svetu, mešanica različnih tradicij; ideje o »čisti« kulturi sodijo na področje mitologije in danes predstavljajo kvečjemu potencialno eksplozivno učinkovino v atavističnih ideologijah. A ena stvar je, če kultura nastaja s srečevanjem različnosti na globokem antropološkem ozadju, druga pa, če je proizvod površinskega kombiniranja; če se (vsaj v neki meri) oblikuje iz teženj po sprejemanju in razumevanju življenja ali pa iz čiste želje po obvladovanju le-tega. V prvem primeru so njene sestavine postavljene vsaj v osnovno sozvočje, v drugem pa so globoko protislovne in jih »drži skupaj« le visoka čustvena napetost, zato tu ni prostora za vprašanja, še posebej ne za osnovna človeška vprašanja (tista o izvoru, smotru in smislu življenja): takšna kultura lahko obstaja le, če ljudje živijo z napol zaprtimi očmi ali pa v razmerah nenehne neracionalne mobilizacije, v enodimenzionalnem svetu, v katerem vladata pravičniška vzhičenost in napadalna moralna samoumevnost. Kar v resnici vodi hibridno kulturo, niso njene nekonsistente vrednote, temveč volja do moči, ki skrivaj, nezavedno, navdihuje ljudi za življenje v slogu: »zgrabi, kar moreš« – in to na vseh področjih in ravneh, od politike in umetnosti do zasebnih projektov in ljubezenskega življenja.
Takšne hibridne kulture ne obstajajo le »drugje«; v eni njenih različic živimo tu, kot Slovenci in prebivalci sodobne Evrope. Kot zmeraj pa je od tod, kjer stojimo, to težko opaziti, predvsem pa je nezaželeno ali celo prepovedano z zapovedmi politične korektnosti in naprednjaškimi moralnimi klišeji. Kaj ko bi glavo človeško slikar pritaknil na konjski/vrat in prislikal še perje različne oblike in barve,/ude pa z vseh vetrov nakopičil, tako da bi žensko,/zgoraj mikavno, odurno zašilil v črnikasto ribo –/mar bi se mogli, prijatelji, vzdržati smeha ob spaki? Tako začenja Horacij svojo Umetnost pesništva (v prevodu Nade Grošelj). Dobri stari, jasni in neuporabni Horacij! Pisani pernati konji s človeško glavo in ljubke ženske z ribjim repom so vendar normalni pojavi ne le v sodobni teoriji umetnosti, ampak v življenju in v naših predstavah o njem. Kaj drugega pa so intelektualni loleki s polnimi usti etike in z neetično polnimi žepi?
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sorodni Prispevki:
- L. Rihar, Slovenski čas: Prešeren kot sabotaža Če si skušamo predstavljati vsebinski raztežaj, ki ga vsak na svojem polu zamejujeta pojem smrti oziroma življenja, potem ni čudno, da kultura, ki smo ji...
- M. Miklavčič, Zarečeno: Išče se ”Tina Maze” v slovenski kulturi Letošnji Prešernov nagrajenec je potem, ko so ga pričeli mediji oblegati, izjavil tudi naslednje:”Vse moje zgodbe so brez nasilja, primerne za otroke od tretjega leta...
- B. Senegačnik, Slovenski čas: Glosa o zvezdi Bi Prešeren danes nosil rdečo zvezdo? Violeta Tomić, denimo, nima nobenega dvoma o tem, da bi jo nosil in ga tako rekoč vidi med častnimi...
- P. Frankl, Finance: Honorarji in etika Mira Cerarja Prejšnji teden je završalo; supervizor s protikorupcijske komisije in potem vsi mediji so objavili, kakšne honorarje iz javnih virov so v minulem desetletju prejemali pomembni...
