Mar ni Ameriško psihiatrično združenje (APZ) (American Psychiatric Association) že pred leti izvzelo homoseksualnosti iz seznama deviacij in razglasilo, da homoseksualnost ni več bolezenska (patološka)? Res je, to so storili. Toda kako se glasi preostanek zgodbe? Zdaj vemo, da je človek, ki je najbolj odgovoren za spodbujanje sprememb, prišel iz skrivališča in razkril, da je tudi sam homoseksualec. Napisal je namreč knjigo Radost gejevskega seksa (The Joy of Gay Sex) in novo knjigo,Nova Radost gejevskega seksa (The New Joy of Gay Sex). Za vas bi navedli vsebino te druge knjige, le da bi nas to spravilo v prehudo zadrego. Naslovi poglavij so pretirano koketni in sprevrženi. Nedavnega predsednika Ameriškega psihiatričnega združenja je pred več leti na letnem srečanju »razkrila« skupina homoseksualcev. Ali veste, kaj pomeni biti »razkrit«? To pomeni, da te drugi homoseksualci izbezajo iz skrivališča, ko se nočeš razkriti. On ni obtožb niti zanikal niti potrdil, toda homoseksualci, ki so ga poznali bolj intimno, so samo potrdili, kaj je bil.
Poglejmo še globlje, zakaj se je leta 1973 Ameriško psihiatrično združenje odločilo, da homoseksualnost črta s svojega seznama duševnih motenj. Dr. Charles Socarides je bil osebno priča odločitvi APZ. Tako pravi: »Sprememba v diagnozi je bila strogo politična. Nikoli ni bilo nobene raziskave, ki bi preverila znanstveno podlago zanjo. Nikoli ni bila predstavljena nobena znanstvena podlaga. Skupina upravnega odbora, ki se je močno nagibala h gejevskemu aktivizmu, se je za to zavzela in homoseksualnost odpravila s seznama bolezni brez kakršne koli znanstvene študije. Nobena znanstvena raziskava ni bila opravljena. In tudi strokovnjakov s tega področja – kot smo Irving Bieber, jaz in drugi ljudje – ni nihče vprašal za mnenje. Zadevo so preprosto spravili skozi, brez vsakršne znanstvene študije in brez razvidnosti.«1 Socarides povzema: »Organizacija je bila pod političnim napadom gejevskih aktivistov – nekateri od njih so bili tudi sami člani APZ. Vodstvu je bilo lažje spremeniti stališče kakor se bojevati.«2 Še ena priča spremembe znotraj APZ je dr. Mallory. Tako poudarja: »Dejstvo je, da se je v poznih šestdesetih letih 20. stoletja to začelo z zelo majhno manjšino homoseksualcev v APZ in zunaj nje, ki so začeli lobirati, da bi se znebili tega kot diagnoze. Bil sem na srečanju v San Franciscu okrog leta 1968 ali 1969 in tam je bilo kar nekaj ljudi s plakati, ki so korakali okrog našega srečanja itd. In potem, leta 1973, so imeli referendum, da bi videli, ali se bodo psihiatri strinjali, da homoseksualnost zbrišejo iz diagnostičnega priročnika. Glasovalo je samo petindvajset odstotkov psihiatrov. Od teh petindvajsetih odstotkov so trije od petih rekli: Zbrišite diagnozo iz diagnostičnega priročnika. Tako to pomeni da je [glasovanje samo] petnajstih odstotkov psihiatrov povzročilo, da je bila homoseksualnost izbrisana iz diagnostičnega priročnika. In večina psihiatrov je bila besna, ker so jim to storili.«3
Do te spremembe ni prišlo brez boja. »Zelo smo bili zaskrbljeni. Odšli smo na sedež APZ in protestirali in na hitro so nas kaznovali,« pravi dr. Socarides, ki je ugovarjal odločitvi, ker ni slonela na znanosti, ampak na politiki. »Vsakemu od nas so dali pet minut. Osvetlil sem, denimo, družbene posledice, ki se zdaj že veliko let kažejo v vsej svoji moči.4« Kdo bi mogel vedeti, da se bomo trideset let po tej odločitvi bojevali zoper istospolne poroke?
Medtem je raziskava Ameriškega psihiatričnega združenja o štiriintridesetih državah ugotovila, da njihove psihiatrične organizacije razglašajo homoseksualnost bodisi za patološko, za duševno bolezen ali za spolno deviacijo,5 naše psihiatrično združenje pa je postalo predmet posmeha, ker je opustilo znanstvena načela v prid politični korektnosti. Homoseksualci so se pogosto znašli na vplivnih položajih in so usmerjali družbo v svojo smer.
Po študiji 125 psihiatričnih združenj po svetu, ki je bila opravljena leta 1992, vse razen treh še vedno obravnavajo homoseksualnost kot duševno bolezen ali spolno zastranitev (deviacijo). To pomeni, da se ameriškim psihiatrom v njihovem socliberalnem6 stališču pridružujejo samo še psihiatri Danske in Južne Afrike. Po dr. Socaridesu je to radikalno stališče povzročilo radikalno spremembo v ameriške narodu: »Ta opustitev diagnoze je bila trojanski konj, pod krinko katerega so se posamezniki, homoseksualni aktivisti, začeli spreminjati – kako se ljudje obnašajo, kaj mislijo o istospolnih stikih, kako se vzgaja otroke, radikalno naj bi se spremenila spolna vzgoja v šolah in spolna vzgoja nasploh. In žal se je to tudi zgodilo.«7
Morda je najslabši rezultat obojega, tako odločitve APZ kakor tudi filozofije »gej se rodiš«, dejstvo, da mnoge homoseksualce, ki si želijo pomoči, odvračajo od tega, da bi jo iskali. Namesto da bi jim bili terapevti sposobni pomagati, je to dejansko zaloputnilo vrata pred nosom tistim homoseksualcem, ki so iskali pomoč. Dr. Mallory pravi: »Obstaja veliko študij, ki kažejo, da se je 66% homoseksualcev, ki so si želeli, da bi se spremenili, tako tudi storilo. In vendar je veliko psihiatrov, ki ne bodo zdravili človeka, kateri pride in psihiatru reče: ‘Sem homoseksualec in to mi ni všeč in želim se spremeniti.’ In dejansko so celo nekateri, ki jim bodo rekli, da se moraš preprosto prilagoditi dejstvu, da si homoseksualec, ‘in jaz ti bom pomagal, da se boš prilagodil’.«8
Ukvarjati se s takšno vrsto terapije – spravljati posameznike ven iz homoseksualnosti – kot jo prakticirajo dr. Mallory, dr. Socarides, dr. Fitzgibbons in drugi, ki se s tem ukvarjajo – je v veliki meri plavanje proti toku. Dr. Fitzgibbons ugotavlja: »Precej poguma je treba da si zares prizadevamo za ozdravljenje homoseksualnosti. Imeti morate veliko ljubezen do resnice. Vaša ljubezen do resnice mora biti večja od vaše skrbi, kaj si mislijo vaši kolegi.«9
In kdo izgublja? Družba, otroci, pa tudi sami homoseksualci. Njihova življenjska doba se krajša – in če se ne spokorijo in ne sprejmejo Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika, bodo šli naravnost v pekel. Kot pravi dr. Socarides: »Potrebovali so naše sočutje. Niso potrebovali tega, da sprejmemo spolno deviacijo kot normalno.«10
Vzroki za homoseksualnost
Kaj torej povzroča homoseksualnost ali lahko prispeva k njeni pojavitvi? Dr. Fitzgibbons pravi, da lahko številni dejavniki nagnejo človeka, da postane homoseksualec ali lezbijka. Skoraj vsi peljejo nazaj v do časa, ko je bil posameznik majhen otrok. Neskončna vrsta člankov kaže, da je mogoče opaziti pomembno čustveno travmo v zgodnjem otroštvu ljudi, ki imajo homoseksualno privlačnost – in torej motnjo [disorder] spolne istovetnosti. Nekega dne je k meni prišel pacient. Nikoli, že od zgodnjega otroštva, ni hotel svojega telesa. Vedno je hrepenel po moškosti drugega. Hrepenel je po telesu drugega. Zato je pri homoseksualcih tako razširjena promiskuiteta. Navzoča je ta praznina v njihovi moškosti in doseči jo hočejo s pomočjo nekoga drugega. Drugič, ti moški trpijo zaradi hladnega odnosa z očetom, zaradi oddaljenega očeta, in tako dobijo negativni pogled na svoje telo. Pri ženskah pa je glavni razlog nezaupanje v moške. Je drugače kakor pri moških. Nezaupanje v moške je pri ženskah utemeljeno ponavadi v tem, da so imele zelo težak odnos z očetom – in so bile tudi spolno zlorabljene s strani drugih moških ali pa so jih ranili drugi moški. Tako se veliko žensk boji odpreti svoje srce moškim in se zatorej zaradi odsotnosti heteroseksualnega odnosa obrnejo v homoseksalnega. Človek, ki je tudi izkušal veliko uspeha pri obravnavi homoseksualcev je psiholog dr. Joseph Nicolosi, klinični direktor klinike Tomaža Akvinskega (Thomas Aquinas Clinic) v Encinu v Kaliforniji. Podobno kot druge terapevte homoseksualski aktivisti sovražijo tudi dr. Nicolosija, ker je tako uspešno pomagal homoseksualcem, da so se spremenili v heteroseksualce s pomočjo tega, kar imenuje »reparativna terapija«.11 Aktivisti sovražijo te svetovalce, ker uspeh njihovega dela postavlja na laž par njihovih svetih teorij: da ste rojeni takšni in da se nikoli ne morete spremeniti.
Dr. Nicolosi pravi, da so psihologi iz zgodnejšega obdobja (celo. Sigmund Freud) kategorizirali homoseksualnost kot motnjo [disorder], a kot motnjo, ki jo je mogoče zdraviti: »Ana Freud – hči Sigmunda Freuda je v zgodnjih štiridesetih poročala o ozdravljenju treh homoseksualcev na podlagi misli, da se skušajo povezati z moškostjo, ki je niso nikoli imeli v sebi. Kdo je to bral? To je nekaj, kar sem odkril v literaturi.«12
Dr. Nicolosi predsednik Vseameriškega združenja za raziskavo in zdravljenje homoseksualnosti NARTH (National Association for Research and Treatment of Homosexuality) in urednik koristnega NARTH Bulletin, navaja še enega slovitega psihologa iz preteklosti, ki je odkril psihološke probleme, kateri povzročajo homoseksualnost: »Irvnig Bieber je opravil klasično študijo z več kot sto moškimi v psihoanalizi. Statistično ponavljajoče se je odkril, da imajo slab odnos z očetom. In to znova in znova odkrivam tudi sam. Toda vsa ta informacija je politično nekorektna; zato je bila zakopana in ljudje preprosto verjamejo, da so homoseksualci rojeni takšni.«13
Stranski produkt feminističnega gibanja
Eden od razlogov, zakaj se je veliko mladih moških obrnilo v homoseksualnost, je spolna zmedenost. Veliko krivde za to je treba pripisati feminističnemu gibanju. Ko so ženske prenehale biti skrbnice in matere za polni delovni čas, ko biti žena ni bilo več poklic in je bilo gospodinjenje za neumnice, ki ne zmorejo početi ničesar drugega, kaj naj bi počeli moški? Nič več niso bili potrebni, nič bolj kakor »potrebuje krava kotalke«. Prešli smo od komedij na temo »oče najbolje ve« h komedijam tipa »oči je idiot«. (Spomnimo se samo Homerja Simpsona.) Nič čudnega, da so naši moški zmedeni glede tega, kdo naj bi oni sploh bili.
V svojem članu »Starševsko ozadje moških homoseksualcev in heteroseksualcev« Marvin Siegelman pravi, da se je znova in znova ponavljalo odkritje – resnično, odkar je psihologija znanost – da gospodujoče matere in slabotni očetje prispevajo k razvoju homoseksualnosti: »Freud (1916) je opisal matere homoseksualcev kot pretirano ljubeče in njihove očete kot umikajoče se ali odsotne. [Wilhelm] Stekel (1930) je opažal močne, gospodujoče matere in slabotne očete. Leta 1936 sta [L.] Terman in [Walter] Miles odkrila, da so matere homosekualcev še posebej nazorne, ljubeče in čustvene, medtem ko so očetje načeloma brezčutni, avtokratski ali pogosto zdoma.«14
Družinska dinamika – od družine oddaljeni oče in gospodujoče matere – je, kot se zdi, glavni vzrok za homoseksualnost pri dečkih.15 Gospodovalne ženske in zagovornice feminizma, ne pozabite: ko v družini ve nosite hlače, morda oblačite svojega sina v krilo.
Toda tudi oče, ki se odpoveduje svoji vlogi v družini, veliko prispeva k temu. Dr. Charles Socarides se pozitivno izrazi takole: »V družinah, kjer obstaja dober odnos med očetom in sinom, noben fant ne razvije homoseksualnega vzorca.« To je tako pomembna pripomba, da jo bomo ponovili z debelimi črkami. Dr. Charles Socarides ugotavlja: V družinah, kjer obstaja dober odnos med očetom in sinom, noben fant ne razvije homoseksualnega vzorca.«16 Pri vsem tem je dobra novica, da se homoseksualci lahko spremenijo. Mnogi se spremenijo. Mnogi se prebijejo skozi reparativno terapijo. Mnogi se spremenijo z močjo evangelija, v sodelovanju s krščansko skupino nekdanjih gejev. Toda morajo imeti željo, da se spremenijo. Neki stari vic pravi: Koliko psihologov je potrebnih, da zamenjajo/spremenijo žarnico? Samo eden, toda žarnica si mora želeti, da se spremeni/da jo zamenjajo.17