Priznam, da so me ob sprejemu novega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih preplavljala močna čustva. Čeprav sem razumsko seveda pričakoval oz. vedel, da bo levičarska večina v Državnem zboru nov zakon potrdila, sem bil na nek najosnovnejši način vseeno razočaran nad neznosno aroganco današnjih oblastnikov, ki si drznejo razmišljati o redefiniciji nečesa tako osnovnega, kot je družina. Družina je namreč skupnost oz. institucija, v katero po naravnem pravu država nima nikakršnih pravic posegati. Družina je obstajala pred vsakršno državno oblastjo, je, če smem uporabiti nekoliko obrabljen izraz, osnovna celica vsakršne človeške družbe. Pri tem sploh ni važno, kakšen odnos ima ta družba do homoseksualnosti kot take. Vsakdo, ki je denimo vsaj malo bral o zgodovini antične Grčije, ve, da je bila v tedanji družbi homoseksualnost splošno sprejeta. Na nek način so bili homoseksualni odnosi razumljeni celo kot moralno večvredni nasproti heteroseksualnim (spomnimo se samo Plutarhovih življenjepisov). Toda nihče ni razmišljal o tem, da bi te odnose označil kot poroko oz. jih skušal institucionalizirati kot družino! Razlog je preprost – prokreacija. Homoseksualni odnosi so namreč po svojem bistvu zaprti za novo življenje in torej predstavljajo, čisto evolucijsko gledano, slepo ulico. Že iz tega razloga imamo opravka z neko povsem drugo naravo razmerja, kot pri zvezi moškega in ženske. Iz tega tudi sledi, da vprašanje redefinicije družine nikakor ni le versko vprašanje, kar bi lahko sklepali glede na skorajda izključno katoliško strukturo javnih nasprotnikov novega zakona. Menim, da je ena izmed glavnih pomanjkljivosti tega gibanja prav neuspešen angažma širšega dela javnosti, kar je denimo uspelo francoskemu gibanju Manif pour tous, ki je na ulico uspešno zvabilo tudi širok spekter sekularno usmerjenih državljanov. Skratka, vprašanje zakonske zveze in družine je občečloveško vprašanje, ki ga zato nikakor ne smemo misliti skozi dihotomijo verni proti nevernim. Argumentacija proti novi ureditvi mora zato v osnovi sledi versko nevtralni liniji, kar dejansko sploh ni težko.

Razlogov, zaradi katerih je nov zakon nesprejemljiv, je namreč veliko. Vseh v tem kratkem zapisu ne bom izpostavljal, številni so bili že obdelani. Presenetljivo pa je, kako šibki in notranje kontradiktorni so pravzaprav argumenti zagovornikov novega zakona. Vprašamo se lahko, ali jih sploh lahko označimo kot argumente v običajnem pomenu besede, saj ne počivajo na nikakršnih logičnih dokazih ali empiričnih podatkih, temveč na igranju na karto čustvenosti, »enakosti« in »človekovih pravic«. Čeprav se danes radi imenujemo družba razuma, ki je že zdavnaj opravila s »srednjeveškim praznoverjem«, so zagovorniki novega zakona v svojem delovanju dejansko tako fanatični ter nepripravljeni na soočenje z nasprotnimi argumenti, da bi lahko od sramu zardel še tako fanatičen srednjeveški menih. Da širša družba tak način argumentacije željno pije, jasno kaže na to, da je govorjenje o razumskosti današnje družbe le prijetna samoutvara. Proti argumentaciji, ki se sklicuje na »enakost« in »človekove pravice«, je dandanes ugovor komajda možen. Ne glede na njegovo argumentacijo oz. kvaliteto le-te, je določen pisec ali govorec preprosto označen za nestrpneža in homofoba, ki mu pač že zaradi tega ni vredno prisluhniti. Pisanje tega prispevka je zato na nek način boj z mlini na veter, je upanje, ko razlogov zanj pravzaprav ni več. Kljub vsemu sem se ga odločil napisati, ker to štejem za svojo dolžnost. Predvsem pa zato, ker je krepost upanja prav to, da ostaja ne glede na še tako brezupne okoliščine… Prepričan sem torej, da ne smemo razočarano dvigniti rok nad, priznajmo si, resnično slabim stanjem v družbi, temveč vztrajati v javnem diskurzu z jasnimi in spoštljivimi argumenti. Kot je bilo že nakazano, imamo namreč opravka z izredno pomembnim vprašanjem, ki zadeva nekatere najosnovnejše človekove pravice, predvsem pravice najšibkejših članov naše družbe, to je otrok.

O »diskriminaciji«

Eden izmed najpogosteje uporabljenih argumentov zagovornikov nove ureditve je ta, da je sedanja ureditev diskriminatorna. Ta trditev seveda implicira, da je vsakršno omejevanje ljubezenskih zvez avtonomnih oseb v bistvu arbitrarno in kot tako dokaz nesprejemljive diskriminacije oz. predsodkov. Tudi če to trditev sprejmemo (a je seveda ne moremo, kar bom skušal pojasniti kasneje), se pojavi nov problem. Stanje po novem zakonu je namreč prav tako diskriminatorno do tistih, ki bi radi sklenili poročne zveze, ki niso sestavljene le iz dveh oseb. Tipičen primer je npr. poligamija, ki ostaja prepovedana tudi po novem zakonu. A zakaj? Če sprejmemo logiko zagovornikov novega zakonika, pravega razloga za to pač ni. Če imamo namreč opravka z avtonomnimi posamezniki, ki si takih zvez želijo, nimamo nikakršnega resnega razloga, da jim ne bi ustregli. Enako seveda, če imamo opravka z zvezo recimo treh moških ali treh žensk, ki si želijo zaživeti skupaj ter svoje skupno življenje potrditi tudi na matičnem uradu. Kombinacij je nešteto, logično konsistentnega vzroka, zakaj bi take zveze ostale izven definicije zakonske zveze, pa po logiki današnjih liberalcev in socialistov pač ni.

Več lahko preberete na blogu Ad Dominum.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Blog T. Mamića: Diskriminacija kristjanov Državljanka Metka Recek je poslala Programskemu svetu RTVS odprto protestno pismo zaradi sistematičnega kršenja pravic državljanova Slovenije, ki so kristjani. Naj opozorimo, da je to...
• A. Naglič, Slovenski čas: Verska svoboda v moderni državi Idejo moderne države je dosledno artikuliral zlasti novoveški politični filozof John Lock. Takšna država je lahko bodisi sekularna bodisi pluralna. Za razliko od francoskega pogleda...
• Radio Ognjišče: Ustanovljena Koalicija za otroke gre Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je v četrtek zvečer v Antonovem domu na Viču v Ljubljani pripravila posvet o predlogu napovedanih sprememb...
• B. Štefanič, Družina: Le tihi kristjani so dobri kristjani?! Pomenljiva karikatura Damijana Stepančiča je objavljena na naslovnici prve letošnje številke revije Cerkev danes, v kateri je osrednji tematski blok (pisci: Branko Cestnik, Zvone Štrubelj,...