S prijateljem igrava igro. Šah. Prijatelj obvlada sceno, pravzaprav vodi igro on, jaz se le odzivam na njegove poteze; praktično vse, kar storim, on že vnaprej predvidi. Njegova taktika je zelo napadalna. Na sumu ga imam, da je med mojim obiskom stranišča tudi prestavil nekaj figur, ker se mu tako mudi zmagati. Mimo pride prijateljica in brž ji je jasno, kdo bo v tej partiji zmagovalec.

Verjamem, da smo vsi že kdaj igrali takšno igro, kjer nas je nekdo izigraval bodisi bil le tako močnejši nasprotnik od nas, da je vodil igro in je bila zanj predvidljiva vsaka naša poteza. Takšno igro igramo tudi v zadevi z novelo zakona o zakonski zvezi, prepovedanim referendumom ipd. Na igro smo pristali, čeprav so nas že v začetku izigrali. Pravila igre so prikrojili po svoje in mi smo se kar sprijaznili, v igri bomo že dokazali premoč. Prav, je kar je. Igrajmo.

Do sedaj smo igrali natanko tako, kot je želel in predvidel naš izzivalec. Skušali smo se braniti in upali na zmago. Je v takšni igri sploh mogoče zmagati ali vsaj remizirati? Verjamem, da je, a treba bo igrati premišljeno in izzivalca presenetiti ali ujeti v lastno zanko.

Izzivalčeva (miselna) zanka št. 1 je tale: pravice za vse in vsakogar – a ne za Cerkev, to pa ne. Izzivalec se ujame v lastno zanko, ko mu povemo, da bodo po novem lahko npr. redovniške skupnosti brez posebnih ovir posvajale sirote in jih čudovito vzgajale, morda celo v nove duhovne poklice. Povemo mu, da trdno verjamemo, da bi bile (po Marcelinovem zgledu) takšne skupnosti čudovita okolja za vzgojo dobrih ljudi. Morda še namignemo, da Cerkev zakon zaradi tega potihem podpira in glej ga, zanka se sproži. Odlična poteza. Izzivalec je zmeden, ujeli smo ga v njegovo lastno (miselno) zanko.

Izzivalčeva zanka št. 2: vse je isto, vse je relativno, nič ni absolutno, sveto – a svoboda mora biti (skoraj) absolutna, tudi silno napredno je, če verjameš v to. Z relativiziranjem napadajo to, kar je sveto nam, poglejmo, kaj se zgodi, če relativiziramo do skrajnosti. Zakaj se sme država sploh vmešavati v odnose med ljudmi in to v 21. stoletju? Kaj državo briga, s kom živim? To bi bil šele napredni referendum, kjer bi sprejeli, da se država sploh ne umešava v medčloveške odnose. Dandanes bi to podpisal skoraj vsakdo in tak referendum bi, tako menim, uspel. Nastala bi ogromna zmeda na tem področju in država bi slej ko prej spoznala, da ima velik problem, nered, v Cerkvi pa bi poroka ostala sveta kot doslej, kar je nam sveto, bi ostalo nedotaknjeno. Izzivalca smo ujeli v zanko vere v absolutno svobodo posameznika.

Potem so tu naši aduti, naše prednosti, ki jih moramo v igri izkoristiti v svoj prid. En takih je obvezna civilna poroka ob cerkveni poroki. Odlično izhodišče za pogajanja, saj tu Cerkev (ki predstavlja del ljudi, ki nasprotujejo noveli zakona) dela državi uslugo, saj si država želi urejati odnose med ljudmi, že zaradi obdavčitve ipd. Ta predpogoj civilne poroke bi (lahko tudi po tihem) ukinili in ker večini vernih (kakor tudi nevernih) civilna poroka nič ne pomeni, bi imela država naenkrat vojsko »samohranilcev«. Zaradi množice izvenzakonskih skupnosti to pravno v zvezi z dedovanjem ipd. ni več problem, pa tudi s finančnega vidika je ugodneje. Če ne drugega bi dosegli vsaj, da začne država zopet (z olajšavami, finančno) spodbujati družine oz. civilne zakone, da ne bi bilo takšnega nereda. Seveda izhajam iz tega, da si država želi urejati odnose med ljudmi.

Potrebno je igrati premišljeno, razmišljati malo drugače in se ne zaleteti v izzivalčeve zanke. Možnosti za protinapad je ogromno. Ne smemo pripustiti, da izzivalec vodi našo igro ali nas celo izigrava. Vas zanima, kako se je končala moja partija šaha? Moj nasprotnik je bil tako zaverovan v svojo zmago, da sem izkoristil priložnost in mu podtaknil figuro. Samozavestno jo je pojedel, a to je bila past. Že po nekaj potezah sem elegantno matiral njegovega kralja.

Morda ne bomo zmagali, mogoče nam bo uspelo igrati nedoločeno, a predvsem: sodelujmo! V vsakem primeru se bomo v tej igri ogromno naučili. Mnogi šele v tej partiji zares spoznavamo, katere vrednote so nam pomembne in nas tudi povezujejo v čudovito ekipo. Še naprej igrajmo po vrednotah, a premišljeno in premeteno nikakor ne dopuščajmo izigravanja vrednot.

L. Kobal

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• J. Bartolj, blog: Hrvaški referendum o družini Več tednov sem spremljal polemike na Hrvaškem ob referendumu vpisa v ustavo zakonske zveze med moškim in žensko. To ni bila »krvava bitka«, bila je...
• Utrinek: Skrito medijsko oglaševanje V prvi številki letošnje Družine je bilo v pismih bralcev pod naslovom Normalnost ali konservativnost? na temo referenduma na Hrvaškem v prvem odstavku napisano, da...
• V. Berglez: Krim – v luči nedeljskega referenduma Po najavi Sergeja Aksjonova na družbenem omrežju Twitter bo Krim čim prej zahteval uradno pripojitev k Rusiji. Po do sedaj preštetih referendumskih lističih je 95,5...
• Koalicija Za otroke gre!: Do zadnjega upali, da DZ ne bo podlegel radikalizmu Združene levice V Koaliciji »Za otroke gre!« smo do zadnjega upali, da Državni zbor ne bo podlegel radikalizmu Združene levice in ne bo sprejel njihovega predloga o...