Ko bi vladanje le bilo nekoliko lažje … Minilo je komaj približno pol leta od imenovanja Cerarjeve vlade, pa se koalicija že drobi. Razumljivo bi bilo, ko bi se kopja na Cerarjevem hrbtu lomila zaradi vsebinskih nestrinjanj med posameznimi članicami vlade. Ko bi to le bilo… a ne, težave in afere skačejo na dan same od sebe, ne da bi bilo pri tem potrebno drezati v osje gnezdo usklajevanj med strankami in interesnimi skupinami. Ministri, državni sekretarji, tesni vladni sodelavci… vsakemu se nekaj najde.

Zloraba etike

Najbolj problematično je v celotni zgodbi to, da si je Stranka modrega centra, kot so po novem poimenovali Stranko Mira Cerarja (SMC), vseskozi polnila usta z etiko in visokimi moralnimi standardi. Stranka je nastala šest tednov pred volitvami, ljudje so jo množično volili, ker je bila stranka “noeomadeževancev”. Tako jo je predstavljal zdajšnji premier. In to je bila strategija, ki je v doto prinesla 36 odstotkov na volitvah. A jasno je bilo že od začetka, da je ta strategija kratkoročna. Posebej še zato, ker SMC vsebinskega programa ni imela (kako pa naj bi ga sploh oblikovala v samih šestih tednih): Cerar je pred volitvami slovenskim državljanom serviral neka splošna načela, vse skupaj pa je “premazal” z izrazito retoriko nepodkupljivosti in visoke moralne drže. Ker je bil politični novinec, mu seveda javnost ni mogla nič očitati. Tudi tisti očitki, ki so prišli na dan (začenši s Cerarjevimi honorarji), pa v medijski krajini takrat niso odjeknili.

Jasno je, da je Cerar pred volitvami stavil na karto etike. To je bila zmagovita karta. Kako naj bi bilo drugače? V Sloveniji se je s pomočjo različnih marketinških spinov uveljavila med volivci podoba idealnega politika, ki je moral biti “neomadeževan”, moral je biti “nov obraz”, moral je biti “etično neoporečen”. Cerar je seveda zajahal ta val… in na volitvah zmagal brez večjih težav. Ob tem pa ni upošteval dejstva, da je vihranje zastave visoke morale za politika bumerang. Dokler si politični novinec, je to v redu, ker je tvoja kartoteka bolj ali manj “prazna”… in Cerar je kot politični novinec postal predsednik vlade. Ohranjanje “brezmadežnosti” pa je v trenutku, ko je stopil na politični parket, postala njegova mora: vsaka kršitev samorazglašene etike je hud udarec za verodostojnost politika.

Vse Cerarjeve nedoslednosti

Jasno je, da je bila drža, ki jo je Cerar napovedoval v predvolilni kampanji, utopija. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj se mu bo vse to vrnilo kot bumerang. In glej… pa smo tu. Cerar je danes v precejšnji godlji, stanje je precej slabše od tega, kar bi lahko pričakovali. Aferam ni videti konca, Cerar pa v različnih pristopih k posameznemu škandalu kaže svojo dvoličnost. Poglejmo samo nekaj glavnih.

Še pred izglasovanjem zaupnice novi vladi so mediji razkrili, kako sta tesna Cerarjeva sodelavca Erik Kopač in Aleksandar Kešeljević (kot nadzornika v prevzemniškem podjetju Infond holding 3) bila soudeležena pri izčrpavanju uspešnega šempetrskega podjetja Iskra Avtoelektrika. Oba sta kljub temu ohranila svoje mesto. Konec septembra lani se je poslovil državni sekretar na ministrstvu za okolje Jure Leben, ker je javnost zavajal, da ima magisterij. Oktobra je odstopil gospodarski minister Jožef Petrovič zaradi ugotovitev Agencije za varstvo konkurence, da je v imenu svojega podjetja DZS pri podpisovanju pogodb z javno upravo kršil zakon o preprečevanju omejevanja konkurence. Njegov nesojeni naslednik Gojko Koprivec se je sprejeti kandidaturi za ministra takoj odpovedal iz nepojasnjenih razlogov. Pred nekaj tedni je vrhovno sodišče odpravilo poročilo o premoženjskem stanju Janeza Janše, ki ga je kot predsednik Komisije za preprečevanje korupcije podpisal zdajšnji pravosodni minister Goran Klemenčič, ker da je poročilo kršilo ustavna načela. Cerar je kljub temu svojemu ministru izrekel polno zaupanje. V začetku marca je javnost razburila afera s profesorskimi honorarji: nekdanja ministrica za šolstvo Stanka Setnikar Cankar je odstopila, Dušanu Mramorju je Cerar dal drugo priložnost. V afero z visokimi honorarji je bil vpleten tudi sam Cerar. Zadnji od škandalov je tisti v zvezi z ministrom Vebrom, ki je vojaški obveščevalni službi naročil, naj budno spremlja postopke privatizacije Telekoma. A tudi v tem primeru jo bo Veber najbrž odnesel brez hujših posledic. No, kje so vsa moralna načela in kje je etika, o kateri je Cerar tako izrazito pridigal? Njeno mesto so iz meseca v mesec vse bolj začela prevzemati dvojna merila in mižanje na eno oko (ali kar na obe hkrati).

Kratka klop

Nedoslednosti Cerarjeve vlade izhajajo vsekakor iz dveh dejavnikov. Prvega smo pojasnili in nakazali že v gornjih vrsticah: zloraba pojma etika (in vsega, kar se za tem skriva) nosi za sabo uničujoče učinke, ko se ugotavljajo nedoslednosti in razvade tistih, ki o etiki pridigajo. Tukaj pa je, ko govorimo o Cerarjevi vladi, še drug dejavnik, ki ga je zdajšnji premier ocenjeval kot dodano vrednost pred volitvami.

Kar je premier prodajal kot nove obraze, danes dojemamo kot politična neizkušenost. Tudi tukaj gre za osnovno vprašanje, ki smo ga že večkrat postavili: kako lahko izvršno oblast prevzame stranka, ki je nastala 6 tednov pred volitvami? Kje bo našla ustrezne kadre? Kako bo v političnem oceanu plavala sredi kopice morskih psov, ki so poosebitve za lobistične interese? Kljub temu da se je v Sloveniji že zdavnaj uveljavila drugačna logika, novi obrazi niso nujno sinonim za kakovostno ekipo. Cerarjeva vlada je dokazala nasprotno: z novimi obrazi je na političnem odru nova samo neizkušenost, razvade so se pa ohranile. Skratka, poleg afer, ki smo jih našteli, je v ekipi Mira Cerarja vse bolj mogoče zaznati učinek “kratke klopi”. Stranka nima dovolj kvalificiranih kadrov, da bi lahko opravljala vse predpisane naloge izvršne oblasti. Ne gre tukaj samo za stolčke ministrov, niti samo za državne sekretarje. Gre za pomanjkanje širšega izbora ljudi, ki bi lahko udejanjali sektorske politike, kot si jih je zamislila vlada. Primer tega pomanjkanja se kaže na primer v ponesrečenem poskusu iskanja novih nadzornikov za Slovenski državni holding (SDH), organ, ki upravlja z 11 milijardami evrov slovenskega državnega premoženja. Seznam, ki ga je predlagal finančni minister Dušan Mramor, so zrušili koalicijski partnerji (in ne opozicija ali vladi nenaklonjene sile): samemu seznamu so očitali, da je nastal prav na podlagi pritiskov zunanjih lobijev. Isto velja za seznam neizvršnih direktorjev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) oziroma slabi banki, ki upravlja z dolgovi številnih pomembnih slovenskih podjetij: v tem primeru so bili sicer novi neizvršni direktorji imenovani, a tudi tokrat so imenovanje spremljali številni notranji spori in napetosti v vladnih vrstah.

Objektivno je Cerarjeva stranka zaradi vsega tega danes šibka. Njeno sklicevanje na etiko in visoko moralno držo pa ima z vsako afero učinek detonatorja, ki je tik pred tem, da sproži močan in uničujoč pok. Saj je znano: kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

Sorodni Prispevki:

• Janez Janša: Nevidni novi obrazi SMC Pogovarjali smo se s predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo, ki trenutno prestaja kazen zapora zaradi razvpite obsodbe v primeru Patria. Govorili smo o neuspešni...
• Volitve so jih prehitele Če je verjeti javnomnenjskim anketam, se na volitvah čez teden dni obeta nova zmaga koaliciji nacionalnega interesa, o kateri sem na teh straneh njega dni...
• Kdo vlada vladi? Vsak, ki vsaj malo spremlja delovanje te vlade, mora nujno prej ali slej trčiti ob to vprašanje. Težko bi rekli, da predsednik vlade. Ali pa...
• Spreminjanje, da se nič ne spremeni Že prav, da se Slovenija ukvarja s honorarji univerzitetnih profesorjev. Prav je tudi, da se od časa do časa spomni Alenke Bratušek, pa četudi samo...