31. marca letos mineva 25 let od ustanovitve ZSKSS – Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Na ta dan leta 1990 se je tudi formalno začela zgodba ene najuspešnejših mladinskih organizacij v Sloveniji.

Uspešnost lahko merimo na različne načine. V množici vseh možnih meril lahko vedno izberemo takšnega, ki nam omogoča na prestol uspešnosti postaviti organizacijo, s katero simpatiziramo. Seveda pa je prikladno za to imeti tudi kakšen argument. Dovolite mi navesti svojega.

Zakaj ravno ZSKSS?

Namen mladinskega dela je, da mladim pomaga odrasti. Uspešna je torej tista organizacija, ki pomaga čim bolj uspešno odrasti čim večjemu številu mladih posameznikov. In kako meriti odraslost? Po točkah odraščanja – po številu prehodov iz mladosti v odraslost, ki jih ob pomoči organizacije opravijo posamezniki!

Uspešna je torej tista mladinska organizacija, ki čim večjemu številu mladih pomaga najti pravega oz. pravo in z njim oz. z njo skleniti trajno zvezo. Tista, ki mladim pomaga, da se usmerijo na zanje najboljšo poklicno pot. Tista, ki mladim pomaga, da dosežejo avtonomijo in se postavijo na lastne noge. Pa tudi tista, ki mlade iz copy-paste mišljenja povabi v svet kritičnega razmišljanja.

Poznam nekaj deset mladih, ki jim je bila skavtska organizacija tesen sopotnik pri doseganju njihovih točk odraščanja. Pripravljen sem našteti tudi prav toliko konkretnih imen, od katerih bo večina to tudi osebno potrdila.

Toda – bodi zdaj dovolj trosenja osebnih prepričanj in simpatij. Imel sem srečo, da sem bil v delovanje ZSKSS najbolj intenzivno vpet med letoma 1996 in 2008, ko se je Združenje bliskovito razvijalo tako po številu članov kot tudi po kakovosti.

Evolucija

Ta razvoj ni bil plod naših odločitev. V prvi vrsti je bil plod modrih odločitev tistih, ki so Združenje vodili pred nami.

Sam sem prišel že na postlano. Večine sadov teh odločitev sem bil deležen preko rednega procesa usposabljanja. Čeprav v svoji osebni skavtski formaciji prepoznavam tudi kakšno stranpot ali napako, se mi zdi, da so bile ključne odločitve narejene z neizmerno mero intuicije. Človeške ali Božje – o tem v tem besedilu ne bi razpravljal.

Poleg tega je ustanovitev in rast ZSKSS padla na izredno plodna tla oz. v spodbudno okolje. Zgodila se je v časovnem oknu edinstvene priložnosti. Kaj takega danes verjetno ne bi bilo več mogoče. Tudi o tem morda kdaj drugič.

Tokrat pa želim nanizati pet odločitev, ki so pripomogle, da je ZSKSS postala najuspešnejša mladinska organizaicja v zadnjih 25 letih.

1. Zvestoba obljubi

Pri svoji časti obljubljam, da si bom z Božjo pomočjo prizadeval služiti Bogu in domovini, pomagati svojemu bližnjemu ter vestno izpolnjevati skavtske zakone.
Zastaviti svojo besedo; obljubiti nekaj in se potem tistega držati kljub ceni, ki jo utegneš za to plačevat, se zdi nekaterim otročje, drugim noro, tretjim pač samo igra ali nek vzgojni moment. A je veliko več kot to.

Kasneje, že v tem tisočletju, smo s kolegi razpravljali, ali ima skavtska obljuba enako težo kot na primer poročna. Ni pomembno. A dejstvo je, da je bila to resna stvar. To ni bil le obred znotraj nekega krožka. Dopustili smo, da nas je obljuba prekvasila. Pustili smo se ji delovati v nas. In tam je resnično delala čudeže.

Skavtstvo je bilo več kot le krožek. Vplivalo je na življenjske odločitve. Tudi poročni obred (na sliki najina civilna poroka) ni bil v skavtskih krojih samo zaradi fore. Civilna poročna obljuba je bila nadgradnja skavtske obljube, ki sva jo prav tako nekoč oba izrekla. Za naju je pomenila, da drug za drugega približno veva, po katerih vrednotah želi živeti.

Matičarka na Gradu, gospa Ljerka Bizilj, je čisto spontano nekoliko priredila poročni obred, rekoč: »Naj bo vajina zakonska zveza vsaj tako trdna kot skavtsko gibanje, ki letos praznuje 100-letnico.«

2. Osredotočenost na vzgojo

Združenje se nikoli ni pretirano mešalo v politiko ali gospodarstvo. Vsaj v prvih letih ni bilo kaj dosti srečevanja s pomembneži, dogovarjanj z njimi, sklepanja partnerstev ali velikih skupnih projektov.

Core business je bila vzgoja, vsega ostalega je bilo samo malo, za zraven.

Tudi več kot 90% vsebin usposabljanj voditeljev je bilo vedno posvečenih vzgojni tematiki. Razvojni psihologiji, vzogjnim ciljem Združenja, dinamiki skupine, pedagoškim pristopom, liku voditelja. Zelo malo pa aktivnemu državljanstvu, družbeni participaciji, medkulturnemu dialogu, mladim z manj priložnostmi, zaposljivosti mladih, zdravstveni in stanovanjski problematiki mladih …

Glavni produkt ZSKSS so bili odgovorni državljani. Do njih pa se ni prihajalo s koncepti ampakz dejavno socializacijo mladih v malih skupinah. S spodbujanjem njihove drznosti, razvoja njihovega značaja(character development) in poguma, s konkretno krepitvijo njihove odgovornosti zase in za sočloveka.

Če si zažgal mlečni riž, je pač celotna skupina jedla zažganega. Nobenih by-passov ni bilo. In tudi nobenih velikih konceptov. Samo odgovornost zase in za sočloveka.

3. Gradnja skupnosti

Mnoge so k skavtom privlačile skupnosti z močno pripadnostjo. »Joj, kako se imajo ti v redu! Kako so povezani! Kako dobri prijatelji so! In kakšno veselje vlada med njimi!« Nalezljivo!

Potreba po pripadnosti je ena temeljnih človekovih potreb, ki ne bo nikoli dovolj potešena.

V ZSKSS je imela skupnost vedno rahlo prednost pred akcijo. Kot v vsaki organizaciji so bili prisotni oboji: tisti, ki so nekoliko bolj usmerjeni v odnose in tisti, ki s(m)o nekoliko bolj usmerjeni v cilje. A organizacijska kultura je bila v tistih prvih letih takšna, da je bilo bolj pomembno, kako smo se med seboj razumeli kot pa, kako je bilo nekaj zavozlano.

In ta skupnost je seveda rojevala tudi akcije.

4. Ustrezen odnos do Cerkve

Da je bil ustrezen odnos do Cerkve eden ključnih dejavnikov uspeha ZSKSS, vidim šele z današnjimi očmi. Takrat se mi je zdel tako zelo samoumeven! Kar le dokazuje, kako prave so bile odločitve tistih pred nami v zvezi s tem vprašanjem.

Cerkev je zelo specifičen subjekt, ki ga pač ni mogoče razložiti le s človeškimi očmi. Je sicer civilna družba, a je več kot le to. Je strogo hierarhična ustanova, pa vendar deluje izrazito po načelu subsidiarnosti (EU je to načelo verjetno povzela prav po Cerkvi!) Pri dnu ima mnogo vrenja in brbotanja, pa vendar se vse skupaj vgrajuje v eno celoto. Na vseh ravneh ima tako izrazite vodje, pa vendar je njen pravi vodja le Kristus. Pa sodeluj s tako zapletenim subjektom, če moreš! J

ZSKSS še danes ni vključena v tokove Cerkve na tak način, kot bi morda kdo želel. Trenja tako na lokalni kot na nacionalni ravni so vedno bila in vedno bodo. Pa vendar smo v neki družbi že leta 2002 našteli več kot 20 duhovnih poklicev, pri katerih so imeli prste vmes tudi skavti.

Skavti so se po eni strani vgrajevali v Cerkev, po drugi pa so imeli vedno tisto nujno potrebno civilno avtonomijo. Osrednje voditeljske vloge so (daleč od siceršnjega večinskega razumevanja) vedno nosili laiki in ne duhovniki. V večini primerov je bila skavtom dostopna cerkvena infrastruktura, pa vendar so se skušali držati najprej svojega začrtanega programa.

Katoliška identiteta ZSKSS ni nikdar temeljila primarno na vpetosti v strukturo ampak vedno na osebni odločitvi vsakega posameznika, da si želi živeti iz vere. Trhlo, vendar je delovalo! Čakaj, čakaj: mar ni prav osebna vera tisti vidik, za katero večina sodobnih cerkvenih dokumentov, na čelu s PIP-om, ugotavlja, da se je v zadnjih 25 letih najbolj poslabšal? Mar ni prav odločitev za osebno vero tisto, kar bi bilo skladno s temi dokumenti potrebno najskrbneje gojiti?

5. Usposabljanje voditeljev

Zadnji dejavnik uspeha pa je najbrž povezan enimi najlepših spominov za večino voditeljev s konca prejšnjega tisočletja: z usposabljanjem voditeljev.

Taborne šole, tabor voditeljev Vihar upanja …

Pokukati s svoje lokalne ravni, spoznati somišljenike iz vse Slovenije, preživeti nepozaben teden, v katerem si poleg vsega prejel tudi ogromno uporabnega znanja, je bilo nekaj najlepšega.

Skavtski sistem usposabljanja je (bil) zasnovan v stopnjah. Vsaka naslednja stopnja pomeni več znanja, pa tudi več odgovornosti v Združenju. Sistema, ki bi tako močno povezoval prejeta znanja in odgovornosti, ki tem znanjem sledijo, drugod še nisem videl.

Če si se temu sistemu prepustil, te je vodil od pomočnika voditelja na lokalni ravni pa vse do trenerja z mednarondnimi izkušnjami. In to ne prehitro, pa tudi ne prepočasi. Osebnostna rast je potekala z ravno pravo hitrostjo. Vmes pa obilo prakse v skupinah, skozi katero si se izbrusil. Dovolj časa je bilo, da si naučeno v letu ali dveh preizkusil. In da si začutil žejo po naslednjem koraku.

Predpogoj za tako zavezujoče udejstvovanje posameznika pa je bila seveda njegova pripravljenost vložiti nekaj let v takšno osebnostno rast. Pa smo spet pri prvem dejavniku!

Več lahko preberete na blogu Mladinskodelo.si.

Sorodni Prispevki:

• Tadej Uršič, SkavtNet: Bodi zgled – bodi mož, bodi žena! V zadnjih tednih je bilo izrečenih ali zapisanih toliko besed in pogovorov okrog družine, okrog partnerske zveze. Poslušamo o tem, ali istospolni pari lahko sklenejo zakon,...
• Prejeli smo: M. Cepin in F. Bačar o razumevanju današnje mladine V okviru Socialnega tedna, ki letos poteka pod naslovom “Zakaj še za-upaš?” sta o mladih razmišljala Matej Cepin, direktor Socialen akademije in Franci Bačar,  član uprave...
• Matej Cepin, Socialna akademija: O menjavi na vrhu Urada RS za mladino Po navedbah Požareporta naj bi vlada na mesto sedanjega direktorja Urada RS za mladino, mag. Petra Debeljaka, v kratkem imenovala programskega direktorja Zavoda Y, Žiga Vavpotiča. Kot...
• Urban Špital za Delo: »Slovenski skavti smo zgled vsemu svetu« Slovenski taborniki in skavti so člani dveh svetovnih skavtskih organizacij, ki se delita na World Organization of the Scout movement (Wosm), ki je moška organizacij...