Plagiatorstvo je kronična notranja težava vseh univerz.

Plagiatorstvo kot problem univerz obstaja že od nekdaj – z računalniki in internetom ga je danes le lažje odkriti. Gre za naravo izobraževanja – univerza je pač učni inkubator, tj. umetno, od materialne realnosti ločeno simbolno okolje, kjer učeči se ljudje zaradi lastne izobrazbene rasti proizvajajo izdelke, ki imajo zgolj simbolno vrednost (seminarje, izpite, diplome).

Vrednotenje simbolnih akademskih izdelkov je odvisno od subjektivne presoje ocenjevalcev – tudi najboljši študentski izdelki namreč nimajo otipljivih (tržnih tako ali drugače) učinkov.

Zato se pri akademskih dosežkih, ki vsebujejo zgolj pripisano simbolno vrednost, še posebej pojavi skušnjava po lažjem, lagodnejšem, “alternativnem” preskakovanju ovir – s prepisovanjem, kupovanjem, ponarejanjem izpitov in diplomskih del. Saj je na koncu vse samo simbolna igra! Saj nihče ne umre!

Zaradi nenehne nevarnosti zdrsa v akademsko bleferstvo pa zato tudi velja, da univerza stoji in pade na vzdrževanju standardov, ki akademski simbolni igri podelijo status objektivne in otipljive vrednosti.

Prepisovanje iz ene knjige – plagiat, prepisovanje iz desetih – doktorat

S plagiatorstvom so imele univerze včasih manj težav, ker ga ni bilo tako preprosto opaziti. Sploh v perifernih državah in jezikih – vsaka nekoliko bolj specializirana strokovna knjiga, ki jo je kdo prinesel iz tujega okolja, je bila skoraj edina dostopna v državi – možnost, da bi kdo odkril preveden plagiat, je bila zanemarljiva. Po drugi strani pa so bile zelo omejene tehnike reprodukcije – hja, kaj drugega kot mukotrpno prepisovanje na pisalni stroj.

Zato plagiati nekoč večinoma niti niso bili “pravi” plagiati – celo če je plagiator imel tak namen, se mu večinoma ni ljubilo vsega pretipkati, ampak je raje naredil skrajšano priredbo. Zaradi nuje po vlaganju fizičnega napora (tipkanja) so avtorji plagiatorji svoje priredbe torej praviloma skrajševali, če so si še nekoliko pomagali z dvema ali tremi knjigami, pa so se njihovi izdelki že začeli približevati kriterijem za akademska dela.

Saj vemo: prepisovanje iz ene knjige – plagiat, prepisovanje iz desetih – doktorat. Tako nekako pravi star akademski vic.

Plagiatorstvo in slovenska vulgarizacija izobraževanja

Današnja eksplozija plagiatorstva pa ni posledica moralnega padca akademske sfere, ampak vulgarne produkcije diplom, ki jih naša družba ne potrebuje kot dokaz znanja, ampak kot vstopnico za kadrovsko prerivanje v javnem sektorju.

Težava slovenske družbe je, da izobrazbenih simbolov ne cenimo kot dokaza znanja. Briga nas znanje, v resnici gre za državne službe. Diplome so postale sredstvo za brezobzirno politikantsko nameščanje, razmeščanje in izrivanje ljudi v procesih realne družbene produkcije – kar katastrofalno uničuje družbeno produktivnost, hkrati pa tudi posiljuje in deviira izobraževalni sistem.

Najbrž so bile korenine tega že v nekdanjem sistemu cerkvenih šol, samo prek katerih je bister (in praviloma reven) Slovenec lahko prišel do izobrazbe in družbenega statusa. Ne mi razlagati, da pri tovrstnem “pripuščanju” v šole ni bilo kadrovanja “zvestih in poštenih”.

Nato se je v novih, revolucionarnih časih nadaljevalo šolanje in kadrovanje ljudi s “partijskim” pedigrejem. Vem precej zgodb, ko so povsem zelene “študente” prisilili v izobraževanje, da so takoj po diplomi postali direktorji podjetij, bolnišnic, inštitutov … Zelenec, ki ni imel pojma o življenju, je dobil absolutno oblast nad področjem, ki ga ni obvladal – kaj lahko pride iz tega drugega kot katastrofa.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• B. Rončevič, blog: ABC visokošolskih koncesij Eden redkih “dosežkov”, s katerimi se je lahko po stotih dnevih dela »pohvalil« minister Jernej Pikalo, je bil sprožitev sodnega postopka za odvzem koncesije trem...
• T. Štih, Libertarec: Naredite mi to visoko šolstvo spet državno! Vztrajati pri tem, da smejo to storitev izvajati le državna podjetja ni v interesu davkoplačevalcev, ampak le v interesu sindikatov. Ti želijo visoke cene in...
• D. Merc, Pogledi: Kriza blagostanja Prepričujejo nas, da ekonomska kriza uničuje našo prihodnost, naše otroke – a to so resnični prividi neke druge krize, krize vrednot in blagostanja. Letošnje šolske...
• Ž. Turk, Čas-opis: Svoboda misliti. Tudi v javnem sektorju. V petek je časopis Delo objavil grožnjo zaposlenim v javnem sektorju, posebej učiteljem na fakultetah, ki bi se do privatizacije opredelili podobno kot zadnje vlade...