Letošnje leto obeležujejo v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske več okroglih obletnic, naj jih naštejem samo nekaj: 800 letMagne Charte Libertatum, 600 let bitke pri Agincourtu, 200 let od zmage nad Napoleonom pri Waterlooju, 70 let konca 2. svetovne vojne… V vsem tem dolgem obdobju se je kraljestvo z nekaj manjšimi prekinitvami v glavnem večalo in krepilo vse do 2. svetovne vojne. Takrat je še zadnjič odigralo vlogo svetovne velesile, nato pa štafeto prepustilo Američanom in Sovjetom.
Foto: Flickr
Bogata zgodovina Združenega kraljestva pa ima tudi veliko temnih madežev. Če se omejimo samo na novi vek, srečamo že na samem začetku krvavo preganjanje katolikov v Angliji in na Škotskem, nato Elizabetino podpora Drakovemu pomorskemu terorizmu, iztrebljanje severnoameriških domorodcev v 17. in 18. stoletju, v 20. stoletju pa gradnjo koncentracijskih taborišč in genocid nad Buri (čez 20.000 pobitih otrok!), streljanje Indijcev v Amristarju, angleško različica holodomora med krompirjevo lakoto na Irskem, izstradanje okoli dva milijonov Bengalcev (pod Churchillovo taktirko), uvedba drakonskih ukrepov proti kolonijam, ki so se skušale osamosvojiti (teror nad Kenijci je izkusil tudi Obamov dedek)….
Tako narod kot tudi posameznik, ki je dejaven in veliko ustvari, tudi velikokrat pogreši. Danteja so med pohajkovanjem po onstranstvu prepoznali kot živega človeka po senci, ki ga je spremljala. Politični predstavniki močnih držav, med katere je spadalo Združeno kraljestvo, lahko bolj ali manj zavestno naredijo marsikatero napačno presojo, s katero povzročijo gorje, ali celo sodelujejo pri zločinih. Prava veličina narodov in posameznikov pa se pokaže šele takrat, ko je potrebno do temačne preteklosti zavzeti pošteno stališče. Kot ga je Janez Pavel II do procesa proti Galileu, ali pa Nemčija do holokavsta … Britanci za razliko od sosedov mnogih zločinov ne priznajo. Tistega, ki so ga zagrešili nad Slovenci, pa celo zanikajo.
Ko so se leta 1945 poslavljali od vodilnega mesta v svetovni politiki, so namreč Britanci poskrbeli še za enega zadnjih velikih zločinov, ko so predali Stalinu in njegovim zaveznikom (ob delni asistenci Američanov in Francozov) okoli dva milijona beguncev, ki so želeli ubežati komunizmu. Pri tem so šli še dlje, kot so zahtevali jaltski sporazumi. Med temi milijoni je bilo tudi več kot 12.000 slovenskih beguncev, ki so Angležem popolnoma zaupali. »Še bolj kot devici Mariji« je dejal Janez Zdešar. Ko so prišli pod njihovo zaščito na Koroško, jih je čakalo grenko spoznanje. Angleški vojaki, ki so Slovencem predstavljali demokracijo in varnost, so se prevažali v džipih skupaj s Titovimi partizani, jemali ujetnikom ure in jih na koncu s prevaro izdali v roke komunistom in v gotovo smrt.
Sodelovanje v komunističnih in drugih zločinih je Britanijo pripeljalo v stanje, ko težko razsoja in obsoja kasnejše zločine. Njihov zakon o vojnih zločinih (War crimes act 1991) po besedah britanskega zgodovinarja Normana Daviesa definira vojne zločine kot nacistične zločine. Komunistični vojni zločinci so lahko tam prav tako varni pred roko pravice kot v Rusiji. Vse, ki dregnejo v to občutljivo točko britanske zgodovine napadejo z vsem razpoložljivimi sredstvi, kar se je izkazalo ob drakonski razsodbi v primeru pisanja grofa Tolstoja. Tovarištvo v zločinu torej še zmeraj drži. Še danes številni angleški zgodovinarji opravičujejo komunistične zločine ali pa poudarjajo, da ta totalitarizem ne predstavlja več resne grožnje (npr. zgodovinar Keith Lowe na zadnjem mednarodnem simpoziju »European Remembrance« v Berlinu).
Ob 70. obletnici konca vojne je BBC pripravil obširno serijo pričevanj in pogovorov, skozi katere bodo skušali bralcem, poslušalcem in gledalcem približati »the greatest generation«. Ne morem se otresti vtisa, da gre za poskus mitiziranja zadnjega velikega poglavja britanske zgodovine, pri katerem ne bo prostora za kritični pristop. Dosedanje objave ne kažejo, da bi lahko BBC-jev prispevek imel kakšno zgodovinopisno težo.
Štejem pa Britancem v dobro, da so Putinu jasno povedali, da jih 9. maja ne bo na Rdeči trg. Tako kot v Londonu, so bili jasni tudi v Berlinu in Washingtonu ter v številnih drugih demokratičnih metropolah. Vabilu so se po pričakovanjih odzvale S Koreja, Vietnam, Srbija, Črna gora … Presenetila me je le udeležba Češke. Zemanova partijska knjižica ima očitno večjo težo kot tanki, ki so leta 1968 divjali po Pragi. Pa Slovenija? Ne vem, če je že jasno, kdo bo šel v Moskvo. Zagotovo pa gre tja Zveza borcev. Na svoji spletni strani so zapisali, da v podobni režiji kot v Normandijo. Zanima me, ali bodo imeli v svoji ekipi tudi tokrat frančiškana …
No, da ne zaidem. Cameronu torej čestitam, da 9. maja ne gre v Moskvo. Če takrat ne bo deževalo in se bo sprehajal po Londonu, lahko na Thurloe Place zagleda spomenik, posvečen repatriiranim pobitim beguncem. Če se bo nato vprašal, kaj neki počne tak spomenik v prestolnici Združenega kraljestva, bo že čisto blizu resnice, ki edina osvobaja. Tudi tako imenitne narode, kot so Britanci.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sorodni Prispevki:
- Moj dedek ni bil noben komunist, morilec, udbovec … Bolj ko so nemške generacije oddaljene od Hitlerja, nacionalsocializma in holokavsta, bolj bi se rade spominjale po približno takem vzorcu: Hitler je zlo, nacionalsocializem je...
- Odprto pismo Miru Cerarju Leta 2010 sem pred imenovanjem Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS opozoril na to, da je lagal, ko je zanikal svoje sodelovanje pri pobijanju...
- Mnogo zmagovalcev, en poraženec V Veliki Britaniji je kot vsak prvi četrtek v mesecu maju potekal zanimiv volilni dan. Volilci niso izbirali samo občinskih svetnikov po vsej Angliji, marveč...
- Kdo nas v resnici rešuje? Slab spomin. Znana je misel zgodovinarja Abrahama Joshua Heschela, da je pravi pionir lahko samo tisti, ki je v resnici tudi dedič. Če bi naši...
