Ne glede na to, koliko abotnih razlagalcev slovenske ekonomije in politike je doslej že dobilo svojih pet minut v javnosti, Bojana Požarja niste mogli zaslediti v nobenem slovenskem mainstream mediju. Ne glede na to, koliko zgodb je že razkril, in ne glede na to, da v sebi nosi skorajda arhiv povezav med interesnimi skupinami, ki so ugrabile našo državo, se zdi, da Bojan Požar kot politični analitik sploh ne obstaja. Na Portalu Plus menimo, da Požarja enostavno morate brati, zato smo tudi z njim opravili intervju, ki je pred vami.

Bojan Požar je novinar, za katerega menimo, da ga ni potrebno predstavljati slovenski javnosti. Je pa nekaj reči vseeno pomembno povedati. Prvič, Požar je novinar s precej dolgo novinarsko kariero, za katero je značilno, da je, ne glede na politično ali rentniško pripadnost akterjev, neusmiljeno razkrival stranpoti slovenske tranzicije. Pa naj gre za poslovne, politične ali estradne afere in zgodbe iz ozadja. Drugič, Požar ni ravno priljubljen priimek v novinarski srenji, nekateri ga sovražijo, ker razkriva instrumentalizacijo medijev za potrebe interesnih skupin, ali pa mu enostavno zavidajo, da je preživel na trgu. Slednje nas pripelje na tretjo točko, ki jo velja omeniti: ne glede na to, koliko abotnih razlagalcev slovenske ekonomije in politike je doslej že dobilo svojih pet minut v javnosti, Požarja niste mogli zaslediti v nobenem slovenskem mainstream mediju. Ne glede na to, koliko zgodb je že razkril, in ne glede na to, da v sebi nosi skorajda arhiv povezav med interesnimi skupinami, ki so ugrabile našo državo, se zdi, da Bojan Požar kot politični analitik sploh ne obstaja. Na Portalu Plus menimo, da Požarja enostavno morate brati, zato smo tudi z njim opravili intervju, ki je pred vami.

Kaj danes po vašem mnenju še vedno drži pokonci vlado Mira Cerarja? Zdi se da kljubuje prav vsemu.

Pokonci jih drži predvsem preživetveni nagon. Nekje sem slišal sintagmo, da je Cerarjeva vlada preživetvena vlada, zato je preživetveni nagon verjetno res pravi termin za opis tega, kar se odvija.

Ali je govora o preživetvenem nagonu politike ali interesnih skupin?

Politiki imajo sami po sebi močan preživetveni nagon. V nasprotju z nekaterimi novinarskimi kolegi, ki Mira Cerarja še vedno ne razumejo kot politika, sam nanj gledam prav kot na politika. Cerar je v resnici že zelo dolgo v politiki in tudi za končni korak, to je aktivni vstop v politiko, ki se je zgodil nedavno, se je dolgo in načrtno pripravljal. Dokazov za njegov skrbno načrtovani vstop v aktivno politiko je več.

Pred časom sem govoril z enim od najvidnejših slovenskih politikov, ki mi je povedal, da mu je Cerar ob neki priložnosti zaupal, da bo izkoristil prvo priložnost za vstop v politiko, potem ko je Borut Pahor postal predsednik republike. To so bile namreč politične ambicije Mira Cerarja. Toda Pahor je na predsedniških volitvah premagal Danila Türka in Cerar se je uštel. Bil je namreč prepričan, bo Türk dobil še en predsedniški mandat, po koncu drugega mandata pa bi se odprl prostor zanj oziroma za njegovo kandidaturo. Ko pa je na volitvah zmagal Pahor, je Cerar uvidel, da bo moral na predsedniško kandidaturo počakati vsaj še dva predsedniška mandata Boruta Pahorja. Zato se je Cerar odločil, da naslednje velike priložnosti ne bo izpustil.

Njegov prvi naslednji resni premislek o vstopu v aktivno politiko se je zgodil s padcem druge Janševe vlade, ko mu je Alenka Bratušek ponudila mandatarstvo vlade s Pozitivno Slovenijo na čelu. Cerar bi to vzel, da postane premier, vendar mu je to odsvetoval Peter Jamnikar. Cerar je sprejel Jamnikarjevo obrazložitev, da nima smisla prevzeti funkcije predsednika vlade, če nimaš svoje politične stranke, ki bi stala za teboj. Cerar je ta argument sprejel, Petra Jamnikarja pa se je, kot vemo, kasneje odkrižal.

Vse to potrjuje, da je Cerar politik že dlje časa in je bil tudi predestiniran za vstop v politiko, poleg tega pa tudi ni tako naiven, kot morda deluje. Posamezne njegove poteze kažejo, da je celo zelo brutalen in brezkompromisen, ko je treba z nekom obračunati ali se koga znebiti. Zato je tudi pri Cerarju močno prisotna lastnost preživetvenega nagona.

Hkrati se mi zdi, da Cerar zaradi svojih karakternih lastnosti tudi zelo ustreza nekaterim lobijem. Posebno zdaj, po številnih zadnjih vladnih aferah, je še zlasti ranljiv in dovzeten za interese lobijev, prek katerih tudi ohranja svojo pozicijo. Vse to spet pomeni, da imamo opravka z vlado, ki ima močen preživetveni nagon.

Poleg tega ne pozabimo, da ima ta vlada izjemno močno zaledje v državnem zboru. Primer sprememb družinske zakonodaje je dovolj nazorno pokazal, da Cerarjeva vlada lahko pri odločilnih ideoloških vprašanjih znotraj parlamenta računa na bistveno večje število poslanskih glasov, kot sicer znaša tehnična sestava vladne koalicije.

Kaj vas je, kot političnega analitika, najbolj presenetilo pri SMC? To, da stranka na zunaj deluje kot kult? Morda to, da je SMC planirana politična akcija, ki pa jo izvajajo tretjerazredneži?

Glede na to, da že zelo dolgo spremljam politiko, moram reči, da zame nekih strahovitih presenečenj v zvezi s SMC niti ni. Je pa seveda nekaj malih presenečenj. Bil sem, denimo, na ustanovnem kongresu SMC, maja 2014 na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Tedaj se je celotna zadeva šele vzpostavljala, glavni organizator vsega skupaj pa je bil Peter Jamnikar.

Takrat smo med prisotnimi lahko zaznali navdušenje in celo vznesenost.

Potem so se zgodile predčasne parlamentarne volitve in je kopica ljudi, ki so določili začetke SMC, enostavno odpadla. Tudi na silo, z brutalnim političnim obračunom znotraj SMC, takoj naslednji dan po volitvah. To se ni zgodilo niti v Zaresu niti v Pozitivni Sloveniji. Enostavno odpadle. Jamnikar in še nekateri so bili po volilni zmagi Cerarja in SMC dobesedno nagnani.

Sledil je kongres SMC v Sežani, kjer pa je bilo vzdušje že popolnoma drugačno. Niso spremenili samo imena stranke. Istim ljudem, delegatom, ki so bili zraven že na ustanovitvenem kongresu v Ljubljani, klika petih ali desetih vodilnih SMC-jevcev v Sežani ni dovolila niti spregovoriti. Pa vem, da bi bili nekateri delegati, predvsem Primorci, dobro pripravljeni in motivirani za kongresne diskusije o drugem tiru in ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču. Kljub temu niso mogli in smeli govoriti. To, kako si je eni skupini uspelo prilastiti celo stranko, me je presenetilo. Člani te strankarske vrhuške so na sežanskem kongresu hvalili drug drugega, delegati pa so morali biti tiho.

Drugo presenečenje pa je negativna kadrovska selekcija, ki je v SMC zbrala drugo ali tretjo ligo ljubljanske univerze. Kdo pa je, prosim lepo, v akademskem smislu prej že kdaj slišal za Simono Kustec Lipicer ali Erika Kopača?! Niti Milana Brgleza, sedanjega predsednika državnega zbora, ni nihče prišteval v slovensko akademsko špico.

Ampak očitno je na levici tako, da ko ena politična zasedba zamoči ali se izčrpa, takoj pride druga, že pripravljena za vstop v politiko. Nastanek SMC in kadrovanje vlade tako razkrivata tudi sistem delovanja levice in njenega političnega ozadja. Zato tudi utemeljeno trdim, da SMC ni neka avtohtona nova politična stranka, ampak le del leve politične strukture, ki se vedno znova obnavlja z vedno mlajšimi ljudmi in si znova in znova nadeva nova in nova imena.

Kriza je uničila cel kup interesnih skupin. Med nami ni več ne Šrotovega ne Kordeževega imperija, Valant polagoma izginja, Petan je skorajda v nepovratni finančni komi. Katere velike skupine pa so tiste, ki so preživele? Je stare fante slovenske tranzicije vzel konec?

Nekaj starih fantov, danes že seveda gospodov, še vedno dobro kroži po slovenskem gospodarstvu. Ne gre pa strogo ločevati starih in novih fantov, saj se imena, ki smo jim kljub medsebojnim frakcijskim in interesnim spopadom priča že leta in leta, v nemalo poslovnih epizodah kar lepo prelivajo.

Preživelo je kar nekaj imen, ki se pojavljajo na ostankih tajkunskih imperijev ali v drugačnih in novih vlogah. Tipičen primer je Borut Jamnik, prej dolgoletni prvi človek Kapitalske družbe, zdaj predsednik uprave Modre zavarovalnice. Torej paradržavne zavarovalnice, kjer je delovno mesto predsednika uprave zelo prijetno, saj ima trg zagotovljen po črki zakona. Vendar pa Jamnik ni zgolj šef Modre zavarovalnice, ampak je bistveno več, saj se praviloma pojavlja v ozadju vseh večjih kapitalskih zgodb, vezanih na privatizacijo velikih državnih podjetij. Borut Jamnik je tipičen predstavnik neke strukture ali lobijev, ki so doslej preživeli čisto vse.

Od kod Borutu Jamniku vsa ta moč? Je to tako kot pri Cerarju posledica dolgoletnega planiranja ali procesa ali zgolj splet srečnih naključij?

Ne, nikakor ne gre za splet srečnih naključij. Tudi pri Jamniku gre za skrbno načrtovano kariero. Morate pa vedeti, da je Jamnik tudi izjemno spreten in talentiran za zakulisne poslovno-politične operacije. To mu priznavajo tudi tisti, ki ga izrazito ne marajo. Lahko vam tudi povem, in to iz lastnih izkušenj, da je neizčrpen vir informacij, pa četudi gre za dogodke, pri katerih ni nikoli sodeloval. Vsaj formalno ne.

Jamnikov princip dela je precej podoben načinu dela Gregorja Golobiča. Oba zelo veliko delata z ljudmi, precej vlagata v kadre, tudi novinarje ali novinarke. Je pa Golobič veliko bolj ciničen. Jamnikova moč se skriva predvsem v nastavljenih ljudeh v upravah in nadzornih svetih, kar mu je uspelo sestaviti skozi leta in leta kadrovskih kombinacij. To je ključ njegove moči.

Še malo za šalo in malo zares. Na sceni se tudi govori, da se Jamnik boji edino nekdanjega pripadnika Službe državne varnosti, danes pa razvpitega lobista in poslovneža Draga Isajlovića. Menda ga je Isajlović enkrat že trdo prijel – tako ljubljanska urbana legenda.

Enako je počel Gregor Golobič, vendar on tudi v politiki. Je pa med njima ena pomembna razlika. Golobič je kadrovsko kombiniral prek svojih posrednikov, middlemanov. Golobič je namreč znan po tem, da neposredno komunicira z izjemno malo ljudmi. Zaradi tega se dostikrat celo zgodi, da nekateri ljudje sploh ne vedo, da so njegovi kadri, ker z njim niso nikoli govorili neposredno, kadrovali pa so jih direktni Golobičevi vojščaki.

Jamnikovi ljudje pa zelo dobro vedo, čigavi so, kdo jih je nastavil, koga morajo poslušati in komu dolgujejo uslugo.

Verjetno govori Jamniku v prid tudi dejstvo, da nikoli ni, tako kot Golobič, prestopil praga politike.

V aktivno politiko res ni vstopil, čeprav vem, da ga politika zanima. Mogoče je bil kdaj že čisto pred tem, da postane pravi politik, in morda še išče primeren trenutek in primerno stranko. Verjetno pa se mu trenutno niti ne splača vstopiti v politiko. Če že, bo Borut Jamnik v politiko vstopil tistih hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način, prek politične moči in vzvodov, zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese.

Pred leti, denimo, se boste morda spomnili, se je govorilo o skupini mlajših, vendar zelo izpostavljenih poslovnežev, ki bi lahko sestavili novo levosredinsko stranko. To so bili Jamnik, Žiga Debeljak, takrat še predsednik uprave Mercatorja, Tomaž Berločnik, zdaj prvi človek Petrola, Aleksander Svetelšek, bivši šef uprave Petrola, in Tomaž Kuntarič, takrat predsednik uprave Soda, danes pa zaposlen v Gorenju. Vem, da so omenjeni gospodje resno razmišljali o politiki, drži pa tudi, da so potem ocenili, da njihova prava priložnost za vstop v politiko še ni nastopila.

Pri Gregorju Golobiču pa je treba vedeti, da si je vrnitev v politiko želel in hotel, ni pa želel postati predsednik stranke Zares. Tega ni načrtoval, on je želel stranko voditi, formalni predsednik pa naj bi bil nekdo drug. Preigravalo se je več možnosti, zelo resno tudi ta, da predsednik Zaresa postane Danilo Türk. Ki pa je to zavrnil, zato je na koncu, hočeš nočeš, predsednik Zaresa postal Golobič.

Kolikšna sta, po vaših informacijah, danes Golobičeva moč in vpliv?

Velika. Tako v politiki kot večjih gospodarskih sistemih. Sta pa Golobičeva moč in vpliv dinamični kategoriji, kar pomeni, da Golobič svoje pozicije nekje tudi izgublja, drugje pa spet pridobiva in tako naprej. Gregor Golobič je vsekakor še vedno izjemno vpliven, je velik politični intrigant, ne bi pa mogel reči, da je najvplivnejši človek v državi. Daleč od tega.

Pravzaprav takšnega ali enega najvplivnejšega človeka v tej državi sploh ni.

Ste lahko bolj konkretni, o čem govorimo, ko teče beseda o Golobičevem vplivu in dinamiki tega vpliva?

Naj opišem mehanizme njegovega vpliva na konkretnem primeru. Nekdanji minister za visoko šolstvo Jernej Pikalo je ob neki priložnosti priredil sprejem za vse bivše šolske minister. Prišel je tudi Golobič. Na sprejemu je takoj stopil do Pikala in mu dejal, da bi bil najprimernejši kandidat za novega direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) József Györkös, nekdanji vidni član stranke Zares. Potem se okoli tega nekaj časa ni zgodilo nič, Golobičevi ljudje so preventivno tudi razširili govorice, da sta Golobič in Györkös sprta, kar je sicer običajna Golobičeva praksa pri kadrovanju, da zabriše svoje sledi, dober mesec po nastopu Cerarjeve vlade pa je, ne boste verjeli, novi direktor te agencije res postal Golobičev varovanec József Györkös. Vmes sta se sicer zamenjali dve vladi, ampak Golobič je dobil svojega človeka na funkciji direktorja javne agencije, kjer se razdeli 90 odstotkov proračunskega denarja za slovensko znanost.

Ta dogodek in kasnejše imenovanje dokazujeta, da je penetracija Golobičevih ljudi na pomembnih državnih pozicijah naravnost odlična, čeprav Golobič in njegova stranka Zares na formalni parlamentarno-politični ravni pomenita manj kot nič.

Kje iskati Golobiča danes?

Najdemo ga povsod. Zadnje čase ga videvamo že neokusno dostikrat kot gosta oddaj RTV Slovenija, kjer Golobič očitno vnovčuje svoje stare dobre medijske kanale. Kar zadeva parlamentarne politične stranke, ga najdemo v SMC, Združeni levici in Zavezništvu Alenke Bratušek.

Preiskovalna komisija pod vodstvom Matjaža Hanžka, ki preiskuje projekt Teš6, je nastala na Golobičevo iniciativo. Teš6 je namreč velika bolečina Golobiča in stranke Zares, ker jih tisti, ki so ta projekt politično obvladovali, predvsem stranki SD in SDS, niso spustili zraven.

Izjemno zanimivo je tudi, da se te dni, ko se bijejo veliki medijski spopadi zaradi privatizacije, v televizijskih debatah na strani fanatičnih nasprotnikov privatizacije pojavljajo dolgoletni tesni Golobičevi sodelavci, recimo Bogdan Biščak ali Andrej Rus. Kar po drugi strani kaže na to, da se je Golobič znašel v položaju, ki od njega zahteva, da v prve linije pošilja tudi najožji krog svojih ljudi.

Nedavno nam je nekdo, ki je dolgoletni sopotnik slovenskih tranzicijskih zgodb, predstavil tezo, po kateri vzrok za ustavljanje privatizacije Telekoma Slovenije leži v strahu interesnih skupin pred morebitnim razkrivanjem gospodarskega kriminala, vezanega predvsem na poslovanje tega podjetja s hčerinskimi podjetji na Kosovu, v Makedoniji in Gibraltarju. Kaj menite o tej tezi? Ali je mogoče, da interesne skupine bolj kot izguba rent skrbi možnost padanja okostnjakov iz omar?

Dvomim. To pa zato, ker enostavno ne verjamem, da bi se novi lastniki, če bo Telekom Slovenije res prodan, spustili v kaj takšnega. Zakaj le, to škodi blagovni znamki in biznisu. Tega sploh ne potrebujejo.

Mislim, da se to ne bi zgodilo bistveno drugače, kot se je v primeru prevzema Mercatorja. Tudi pri Mercatorju se je na veliko napovedovalo, kako bodo padale strahovite ovadbe in odškodninske tožbe zoper Žigo Debeljaka, ko je prišel Mercator v roke Agrokorja in Ivice Todorića, pa se ni zgodilo nič – takšnega. Todorić je enostavno uvidel, da od tega ne bi imel nič, zakaj pa bi v tuji državi sprožal sodne procese zoper bivše direktorje, ki jih ni nastavljal on, ampak prejšnji lastnik.

Po moje gre za bistveno enostavnejše zgodbe. Posamezne interesne skupine skrbi, kaj se bo zgodilo z njihovimi rentami. Na kocki je marsikaj, lahko pride do strahovitih prelomov.

Ne pozabite, ko je Deutsche Telekom prevzel hrvaški Telekom, je takoj prišlo do velikega klestenja oglaševalskega denarja, menda za osemdeset odstotkov. Temu so potem sledila nova pogajanja za oglaševalski denar, na drugih, bolj tržnih, ne pa politično zlobiranih temeljih. Oglaševanje se je potem stabiliziralo nekje na slabih 50 odstotkih prejšnjega oglaševalskega proračuna.

Če bi se ali pa se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v Sloveniji in bi novi lastniki slovenskega Telekoma po prevzemu zmanjšali oglaševalska sredstva za, recimo, 80 odstotkov, bi nekateri mainstream mediji morda celo kolapsirali. Ena televizija, vemo, katera, pa bi takoj prenehala z informativnim programom.

Zato me ne čudi, zakaj se mainstream mediji tako upirajo privatizaciji.

Poleg Mermala, ki je z BTC preživel prevzemno zgodbo, je verjetno edini, ki mu je to uspelo, še Stojan Petrič, ki je prevzel Kolektor. Sicer je Petrič pod preiskavo NPU zaradi prevzema Etra 33, ki je bil ključen del lastniške zloženke okoli Kolektorja, ampak kakorkoli se obrača, Petriču je uspelo.

Jože Mermal je imel dve srečni okoliščini. Prvič, imel je srečo, da je postopek zoper njegov menedžerski prevzem BTC na tožilstvu v znano čudnih okoliščinah zastaral. In to tako, da je kasneje odstavljeni ljubljanski tožilec Milan Železnik tožilski spis založil v omari. In drugič, kar je bilo morda še pomembneje, Mermal se nikoli ni lotil takšnih ambicioznih podvigov, da bi osvojil Slovenijo, kot je to poskusil Boško Šrot. Strateško gledano, Mermal nikoli ni šel v spopad z drugimi frakcijami znotraj sistema. Edina Mermalova eskapada zunaj BTC je bila ta, da je bil predsednik košarkarskega kluba Olimpije. To je bil edini primer, da si je Mermal upal malo pokukati zunaj svojega malega mesta velikih nakupov.

Sicer pa je Mermal, politični gledano, izjemno discipliniran vojak. To dokazuje njegova lanska kandidatura na Listi Zorana Jankovića za ljubljanski mestni svet. Ko je potrebno, ubogljivo nastavi svoje ime in hrbet.

Pri Stojanu Petriču gre za podoben primer. Petrič sicer, v nasprotju z Mermalom, vedno figurira kot kandidat za najpomembnejše izvršne funkcije v državi. Omenja se kot morebitni predsednik vlade, bil je predsednik ekonomskega sveta vlade, ko je bila premierka Alenka Bratušek, do svoje zadnje kadrovske zgodbe, ko se je tudi javno ponujal za neizvršnega direktorja slabe banke (DUTB), kjer naj bi delal zastonj. Vendar pa nikoli ne dobi ali kako drugače ne prevzame nobene velike funkcije, kar pomeni, da niti Petrič ne poskuša osvojiti Slovenije. Tudi on se je, podobno kot Mermal z BTC, zadovoljil »samo« s tajkunskim prevzemom Kolektorja.

Je pa res, da v njegovem primeru ni še nič zastaralo, kriminalistične preiskave, ki potekajo zoper Petriča, so še vedno zelo aktualne.

Zelo ste znani tudi po tem, da znate zaznati in analizirati družinske povezave po različnih političnih in poslovnih omrežjih. V Sloveniji je zagotovo največ velikih in vplivnih družin na levici. Katere so po vašem mnenju družine, ki sestavljajo slovensko rdeče plemstvo?

Zelo zanimivo vprašanje, toda za konkretne odgovore je še prehitro. Predvsem zato, ker je nekatere zametke takšnih novih družin, kot pravite, rdečega plemstva, odplaknila finančna kriza. Ni nujno, da takšne družine iščemo samo v poslovnem svetu, nastajajo namreč tudi drugje.

Gregor Virant je bil recimo en tak, sicer ne preveč posrečeni poskus nastajanja novega plemstva, recimo druga politična generacija. Njegov širši družinski pedigre seže od Mihe Brejca do Zorana Jankovića.

Zagotovo pa je prvi primer družine, ki se politično generira v drugi generaciji, Miro Cerar. On je v tem smislu popolno nasprotje svojih predhodnikov na čelu vlade, Boruta Pahorja ali Janeza Janše.

Pahor in Janša sta tipična politična samorastnika, oba tudi izhajata iz precej skromnih družin. Družinski pedigre Mira Cerarja pa je popolnoma drugačen. Cerar prihaja iz družbene elite, njegov oče je legendarni olimpionik, zdaj že pokojna mama pa je bila znana in vplivna pravnica ter političarka. Cerar je druga generacije te elite, on je torej že rdeče plemstvo, predestiniran in vzgojen za politika, tako rekoč dedič kakšnega pomembnega položaja v državi.

To ni nič posebnega na zahodu. Podobno kot Kennedyjevi v Ameriki. Ki so iz generacije v generacijo zasedali pomembne politične funkcije.

Mislim, da bodo nove slovenske pomembne družine šele nastajale, in zanimivo bo opazovati, kako se bodo v tem smislu razvijali Petričevi, Mermalovi, Cerarjevi in podobni …

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.