Dušan Zorko je zelo spreten menedžer. Nekoč je bil Šrotova desna roka, a se mu je uspelo pravi čas rešiti šefove usode in se dogovoriti z bankami upnicami o razprodaji Skupine Laško.

Morda bo že ta ponedeljek za slovensko pivovarsko industrijo dan D. Izteče se namreč rok, do katerega lahko kupci Pivovarne Laško dvignejo prevzemne ponudbe za 51,11-odstotni lastniški delež. Zavezujoče ponudbe so oddali Heineken, CVC Capital Partners, Bain Capital, Mid Europa Partners in Kohlberg Kravis Roberts. Teoretično bi lahko predsednik uprave Skupine Laško Dušan Zorko z najboljšim ponudnikom že pojutrišnjem podpisal pogodbo o prodaji obeh slovenskih pivovarn.

Profiliranec: DUŠAN ZORKO
Starost: 58
Poklic: predsednik uprave Pivovarne Laško in Pivovarne Union
Stan: poročen, ima hčerko
Izobrazba: magister ekonomije
Prihaja iz: Celja
Življenjski moto: podatka nam ni posredoval
Razvade: rad pogleda kakšen dober športni spektakel

Pred nami se torej piše novo poglavje nikoli zares končane zgodbe o pivu in “nacionalnem interesu”. Uvodni del smo videli pred 15 leti, ko je Pivovarna Laško v boju z družbo Interbrew ubranila pivo pred Belgijci in sovražno prevzela ljubljanski Union. Toda takrat je v Laškem še kraljeval Tone Turnšek, denarja je bilo na pretek in Boško Šrot je bil zgolj nevidna Turnškova desna roka.

Od Kovinotehne do Uniona

V tistih časih je bil Dušan Zorko širši javnosti sicer neznan, vendar v rodnem Celju ni bil tako nepomemben. Svojo kariero namreč kar 23 let gradil v podjetjih Kovintrade in Kovinotehna. V Kovintradu se je zaposlil že daljnega leta 1988 in postopoma napredoval do direktorskega mesta. Če Bine Kordež ne bi z Merkurjem prevzel Kovinotehne, še ene nekoč uspešne celjske blagovne znamke, bi Zorko verjetno postal njen šef, tako pa se je leta 2004 na povabilo Toneta Turnška pridružil Pivovarni Laško. Nastavili so ga za direktorja Pivovarne Union, katere prevzem se je ravno takrat končal. Zorko se je v Ljubljani zapletel v spor z Agencijo za trg vrednostnih papirjev, ki ga je ovadila zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe trga finančnih instrumentov. Še precej bolj izstopajoča pa je njegova znamenita notarska izjava, s katero se je uspešno zavaroval pred morebitno osebno odgovornostjo, ker je kot direktor Pivovarne Union po ustnih navodilih svojega šefa Boška Šrota podpisoval pogodbe, ki so bile – milo rečeno – hudo sporne. Toda Zorku je uspelo in državno tožilstvo, ki se je kot bik v rdečo cunjo zapodilo v Šrota, ga ni nikoli obravnavalo.

V nasprotju s Šrotom, pravijo dobri poznavalci razmer, je bil Zorko vedno bolj premišljen in taktičen; bil je Šrotova desna roka, dokler se je to finančno in karierno splačalo, potem pa je obrnil ploščo in čez noč postal njegov zagrizen nasprotnik. In ko so Šrota prisilili k odstopu – operacijo je naročil tedanji gospodarski minister Matej Lahovnik – je bil Zorko ob Toniju Balažicu, sedanjem predsedniku uprave Mercatorja, najresnejši kandidat za novega “šefa Laškega”. Ker Balažica pivovarji niso marali, je bil Zorko logična izbira. Med njegovimi novimi zavezniki je bil tudi Matjaž Han, aktualni vodja poslanske skupine Socialnih demokratov, čigar družinsko podjetje je bilo dolgoletni poslovni partner Pivovarne Laško. Hanovim se je Šrot hudo zameril, ker je ta v času svojega mandata začel zbijati cene dobaviteljem, kar je seveda škodovalo ekonomskim interesom obrtniške družine Han.

Razdolževanje težko 450 milijonov evrov 

Po petih letih (2004–2009) so Dušana Zorka iz ljubljanskega Uniona poklicali nazaj v “centralo”, saj se je vmes upokojil dolgoletni šef Laškega Tone Turnšek (ostal je glavni nadzornik, dokler ga ni zamenjal prav – Zorko), oblast v družbi pa je prevzel kontroverzni Boško Šrot, čigar poskus tajkunskega prevzema pivovarne se je na koncu izjalovil. Leta 2009 je Šrot pod pritiskom političnih botrov odstopil, Turnšek pa je na njegovo mesto angažiral Dušana Zorka, čigar adut naj bi bili dobri odnosi z bankami, ki so po Šrotovi privatizacijski polomiji postale večinske lastnice Skupine Laško (do vstopa Družbe za upravljanje terjatev bank, DUTB, ki je zdaj večinska lastnica pivovarne, op. D. S.).

V medijih je zato obveljala razlaga, da so Zorka za prvega moža Laškega imenovali izključno zato, ker v tistem trenutku niso imeli boljšega človeka za sanacijo prezadolženega podjetja, pogajanja z bankami o reprogramiranju kreditov, dokapitalizaciji in odprodaji vsega tistega premoženja, ki ne spada v t. i. core business, torej proizvodnjo pijač. In če je zaradi teh referenc Zorko mesija za večino lokalnih dopisnikov slovenskih medijev – saj veste, zanje je vedno veljalo, da se nikoli ne branijo daril svojih lokalnih gospodarstvenikov -, potem so tisti, ki ga poznajo bolje, precej bolj previdni in zadržani. Zanje Zorko zagotovo ni rešitelj slovenske industrije piva, prej kaj drugega.

Če je v Unionu res podpisoval vse, kar mu je naročil Boško Šrot, špekulirajo moji viri, potem bi bilo zanimivo vedeti, ali se praksa ponavlja tudi danes, ko se obe pivovarni, Union in Laško, prodajata. Motivov ne manjka; nagrada za uspešen prevzem je (lahko) tudi ohranitev direktorskega položaja pod novim lastnikom.

Resnica ima torej predvsem ekonomsko ozadje. Dovčerajšnje večinske lastnice, skupno 18 bank upnic, med katerimi je s 24 odstotki izstopala Nova ljubljanska banka, so namreč vseskozi zagovarjale politiko prodaje po kosih, kar se je vnovič potrdilo s prodajo Radenske češki Kofoli. Dejstvo je tudi, da se Dušan Zorko ne more več obotavljati glede prodaje časopisne družbe Delo, kar je bržkone posledica nelagodja ali celo strahu pred besom tistega dela novinarske srenje, ki še vedno sanja o socializmu in se vidi v vlogi javnih delavcev. Prodaja Dela kot enega od ključnih stebrov nekdanjega družbenega sistema je smrtni greh, Zorko pa bi bil po paradigmi, ki jo je v zgodbi s Telekomom uvedel padli minister za obrambo Janko Veber, razglašen za veleizdajalca.

Gospod Zorko, ki se je na čelu največje slovenske pivovarske skupine znašel po neslavnem koncu dinastije Šrot, ki je za Skupino Laško v nekem trenutku pomenila breme skoraj 450 milijonov evrov, kolikor so jih dolgovali različnim bankam (Laško je v “zlatih časih” skoraj 90 odstotkov sredstev, pridobljenih z bančnimi posojili, namenjalo dejavnostim, ki niso bile povezane s proizvodnjo pijač!), je po navodilih bank upnic angažiral astronomsko drage svetovalce, ki so poleg prestrukturiranja skupine določili tudi nove strateške usmeritve – opuščanje naložb, ki niso povezane z osnovno dejavnostjo družbe. Nakupa Dela in mariborskega Večera sta bila kupčiji, s katerima so laški old boysi pod Turnškom poskušal pridobiti tudi politični vpliv, za kar so bili pripravljeni plačati več kot sto milijonov evrov, kolikor sta znašali kupnini za Delo in Večer.

Kako noro precenjene so bile te številke, najbolje kaže kruta realnost, s katero se je Zorko soočil lani, ko je po dolgotrajnem in mučnem prodajnem postopku komaj prodal mariborski časnik za milijon evrov Urošu Haklu in Sašu Todoroviću, medtem ko je prodaja Dela še naprej misija nemogoče. Tujcev niti slučajno ne zanima, saj je neekonomično, tehnološko zaostalo in ima približno 50 odstotkov preveč zaposlenih. No, med domačimi ponudniki pa prevladuje ocena, da Delo več kot dva milijona evrov tako ali tako ni vredno.

Več lahko preberete na Požareport.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• The Economist: Padajoč BDP Slovenije Na spletni strani tednika The Economist so pripravili interaktivno grafiko rasti in krčenja bruto domačega proizvoda (BDP) držav po svetu za leti 2013 in 2014....
• N. Mihajlović, Finance: Sindikalisti – v šali neoliberalci Evropske parlamentarne volitve so mimo, zmagovalci se veselijo rumenega sonca na modrem nebu. Poraženci si ližejo rane, odstopajo ali pa se pretvarjajo, da se ni...
• J. Šoba, Portal plus: Zakaj sem soorganizator peticije za privatizacijo Mencingerjevemu nacionalnemu interesu in ostalim institucionalnim ostankom iz časa socializma se izteka čas. Zgodovina jih bo odplaknila na smetišče, kjer bodo delali družbo fevdalni ureditvi...
• J. Bartolj, blog: Kriminalka Ob razstavi likovnih del v celicah UDBE na Beethovnovi v Ljubljani, ki so jih predvidoma uporabljali do leta 1966, se nam je zgodila prava kriminalna...