Lepo je praznovati veliko noč. Tega praznika se ponavadi spominjamo po vstajenjski procesiji, ko se verniki pred mašo podajo na pot z banderami, godba veselo igra velikonočne koračnice, duhovnik pa z Najsvetejšim v rokah pričuje, da je Jezus vstal od mrtvih in nas odrešil. Velike noči se kajpak spominjamo tudi po blagoslovu velikonočnih jedil, ki je ena od najbolj priljubljenih stvari v cerkvenem letu in za mnoge predstavlja edini obisk cerkve oziroma edino obliko pastorale. Je že tako, da velikonočna šunka rada marsikomu zadiši. Toda: ali je to res vse? Velikonočna jedila in vstajenjska procesija kot nek manifest krščanske vere, ko lahko pa res vsi na zunaj pokažemo, da smo kristjani?
Velika noč je pravzaprav veliko več kot to. Je predvsem srečanje z Vstalim Jezusom. To srečanje pa ni samo zunanje in pompozno, temveč mora biti v prvi vrsti osebno. In težko je, če nam samo drugi pripovedujejo o tem, sami se pa z Jezusom iz takih ali drugačnih razlogov ne uspemo srečati. Nekaj podobnega se je zgodilo apostolu Tomažu. Ko so se ostali srečali z Vstalim Jezusom, ga ni bilo zraven, očitno je imel druge opravke. In ko so mu vsi navdušeni pripovedovali o srečanju z Jezusom, je bilo zanj pretežko verjeti, da bi to lahko bilo res. Tomaž je človek razuma; toda goli človeški razum ne more dojeti te velike skrivnosti. Jezusa ne more videti z očmi, noče mu pa odpreti oči srca. Apostol Tomaž kot tak predstavlja podobo vseh ljudi, ki hočejo v življenju imeti vse prinešeno na pladnju; tudi vero. Če pa tega ne dobijo, ostajajo zapriseženi skeptiki, katerih življenjski moto se glasi: »Ne verjamem v to, česar ne vidim!« V življenju teh ljudi pravzaprav ni prostora za vero, ker je enostavno ne želijo sprejeti. Toda zaradi tega ostajajo glede mnogih stvari slepi in brez odgovorov, zlahka pa se jih loteva tudi pesimizem, saj jim hitro začne zmanjkovati upanja. Takih ljudi je žal zelo veliko; več, kot si morda mislimo. Gotovo ima tudi vsak od nas delček tega v sebi.
A Jezus Tomaža ne pusti na cedilu. Osmi dan po vstajenju se učencem znova prikaže, tokrat je med njimi tudi Tomaž. Njegov razum doživi šok, saj ne more dojeti te resničnosti. Še vedno misleč, da vidi prikazen, pa mu Jezusova podoba vendarle spregovori. Povabi ga, da vtakne svoje prste v njegove rane, da se tako z lastnimi telesnimi čuti prepriča v resničnost Jezusovega vstajenja. Tedaj se nek svet sesuje v prah – Tomaž v svojem pogledu spozna zmoto in se je končno pripravljen odpovedati trmi svojega razuma. In Jezus izreče tisti znameniti blagor, ki je morda za vse nas najbolj aktualen: »Ker si me videl, veruješ. Blagor pa tistim, ki niso videli, pa so verovali.«
Vsi »tisti« smo tudi mi, ki smo danes kot občestvo zbrani pri tej sveti maši. Jezusa nismo videli, niti nismo imeli te milosti, da bi lahko vtaknili svoje prste v njegove rane. Pa vendar nas združuje vera v to, da je za nas umrl na križu in tretji dan vstal ter nas tako odrešil. Že res, da se tega spominjamo s številnimi ljudskimi običaji, vendar je vse to izraz naše vere. Tukaj pa smo zbrani tudi zato, ker želimo več kot zgolj neko ljudsko folkloro. Želimo si osebnega srečanja z Jezusom. In čeprav na tak način kot Tomaž res ne moremo srečati z Jezusom, pa ga gledamo skozi oči vere. Za nas veljajo besede: »Blagor vam, bratje in sestre naše župnije, ki me niste videli, pa verujete!« Verujete, da sem vas tako ljubil, da sem za vas šel na križ. Verujete, da vas nisem nikoli zapustil v vaših stiskah in da vam tudi danes, zdaj stojim ob strani. Verujete, da sem po Očetovi ljubezni vstal od mrtvih, da bi vam odprl pot v nebeško kraljestvo. Verujete, da se bom tudi danes za vas daroval na tem oltarju in se vam v podobi kruha in vina dal v jed, da se boste lahko združili z menoj. Če pa vsega tega še vedno niste zmožni verovati… Potem pa tudi za vas velja povabilo, da nadaljujete svojo pot iskanja Boga in spoznavanja njegove ljubezni do nas. Največji izraz te ljubezni pa je prav čudež praznega groba.
Sveti papež Janez Pavel II. je belo nedeljo razglasil tudi za nedeljo božjega usmiljenja in sicer po naročilu poljske svetniške redovnice Faustine Kowalske. Z obhajanjem te nedelje naj bi vsi kristjani še bolj razmišljali o Bogu, ki v svojem usmiljenju človeka ni pustil samega v njegovi bedi in iskanju, ampak se mu pusti najti in resnično spoznati. Premišljujmo torej o tem, kje smo mi že našli Boga v svojem življenju in kakšne obraze ima. Vtisnimo si te obraze v spomin, da mu bomo na ta način lažje sledili, ko nas bodo napadli dvomi.
Besedilo je homilija na II. velikonočno – belo nedeljo, nedeljo božjega usmiljenja.
Sorodni Prispevki:
- Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje Kristjani vsako nedeljo in zapovedani praznik pri maši »izpovedujemo vero« s tem, da recitiramo veroizpoved (pri maši je nicejsko-carigrajska, torej tista najdaljša, sicer recitiramo pri...
- Kje je Križani? Kje je Križani? V tej noči je vse tako nenavadno. Vse je pripravljeno, da se začnemo spraševati o tem. Vse je pripravljeno, da bi nas...
- Ratzinger in Einstein, vera in znanost Predavanje nakazuje delež grškega razuma v krščanstvu, kar je bila vsebina papeževega nastopa na njegovi univerzi v Regensburgu. Povezava med grško mislijo in krščanstvom sega...
- Skrivnost križa Vstopamo v veliki teden, ki za kristjane po vsem svetu predstavlja vrhunec leta. V tem času se med drugim spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na...