Petindvajseta obletnica prvih povojnih večstrankarskih volitev je ponujala pravo priložnost za pogled v preteklost, sedanjost in prihodnost. Ko so ljudje 8. aprila leta 1990 odhajali na volitve, so le redki razumeli, da imajo prav zares možnost izbrati drugačno pot, kot so je bili vajeni do tedaj. Le nekateri so bili tako pogumni, da so volili za prihodnost, ne za preteklost, a bilo jih je dovolj, da so skupaj, kot koalicija Demos, slavili zmago. Pri drugih je bil prisoten strah, strah pred drugačnim jutri, pred neznanko, ki jo je pisala odločitev za samostojno državo, in ta strah so spodbujali členi starega sistema, ki jim je počasi začela teči voda v grlo. Z ustrahovanjem so vladali desetletja, s prikimavanjem partijskemu vodstvu so si utirali pot do služb, položajev in boljšega standarda. Tisti, ki so namreč pogumno izražali svoja stališča, ki režimu niso bila všeč, so bili kaj hitro kaznovani, o tem ni nobenega dvoma, zato so bili mnogi raje tiho.

A volitve leta 1990 so ponujale možnost, da tudi tiha roka piše usodo narodu, saj je vsak sam, v samoti volilnega kotička, obkrožil ime po svoji lastni volji.

A delo še zdaleč ni bilo končano. Sledili so meseci, ko je morala politika stopiti skupaj, ko se je bilo treba pogovarjati in dogovarjati. Ko so prišle na dan rane preteklosti in ranice sedanjosti, mnogi akterji tedanjega Demosa priznavajo, da niso bili vedno enotni, a pri ključnih zadevah so bili. In predvsem tako zelo zaposleni, da so se tudi prepirali bolj težko. Ne glede na vse pa je roka preteklosti vendarle zasejala mednje seme, ki ni obrodilo nič dobrega in razpad je bil neizogiben. A rada bi se ustavila pri delu. Delo, ki so ga opravili, je kljub kratkemu času, ki so ga imeli na voljo, izjemno. Dogovarjanje o možnih poteh do samostojne države, nato priprava vsega potrebnega, da ta država zaživi tudi kot subjekt, številčna zakonodaja, postavljanje ključnih državnih institucij, vse to ni mačji kašelj. A naši tedanji politiki so ga zmogli, čeprav kadrovsko sila šibki, brez tolikšnih strokovnih služb, brez „outsourcinga“, z malo službenih telefonov in avtomobilov, pač pa z veliko volje in državotvornosti. In če mi danes nekdo omenja to besedo, postanem sila občutljiva, saj se mi zdi, da je žal prevečkrat zlorabljena. Ko so tedanji Demosovi poslanci in ministri res tvorili državo, ustvarjali njeno podobo, smo to besedo manjkrat slišali kot danes. Včeraj smo namreč v parlamentu kar naprej poslušali gospoda Vebra, kako je predvsem in najprej mislil na državo, ko se je odločil naročiti analizo prodaje Telekoma. Pravzaprav poslušamo že vse od sredine marca, kako je on tisti, ki skuša državo zaščititi. In ob dejstvu, da ga bomo zdaj srečevali še v poslanskih klopeh, verjetno ta retorika ne bo izostala v njegovih prihodnjih javnih nastopih. A gospod nekdanji minister pozablja, da je v tej državi retorika sicer zelo zaželena veščina, z njo se daleč pride, tudi v parlament in vlado, a da v njej ostaneš, je treba znati tudi delati, vsaj načeloma naj bi tako veljalo. In ker premier Cerar na načela dosti da, se ni pustil zmesti z retoričnimi izmikanji in je vztrajal pri pozivih, da mora minister odstopiti. Tukaj me je nekoliko presenetil, priznam. A dejstvo, da je pravnik, je bilo odločilno. Veber namreč ni. In kot nekdanjemu rednemu profesorju na Pravni fakulteti, kjer je predaval teorijo in filozofijo prava, primerjalno pravo in etiko pravniških poklicev, se Cerarju pač ni zdelo prav, da bi ga o zakonitostih poučeval inženir gradbeništva. Logično. In še nekaj. Prav tako ni bil nič kaj navdušen niti zato, ker ga minister o morebitni ogroženosti ni opozoril neposredno, pač pa prek medijev. Da je ravnal svojeglavo, samosvoje in politično nekorektno, so trije naglavni grehi, ki so Cerarja zamikali, da bi jih Vebru naložil po tazadnji. Vse ostalo … sledljivost dokumentov, neupoštevanje pristojnosti same službe in nepravilno dajanje navodil, kar kaže na ministrovo nepoznavanje sistema, pa je le še prililo olja na ogenj. In Cerarju je zavrelo.

Zavrelo je vmes tudi Židanu, ki je bil sila užaljen, da se z njegovim ministrom v javnosti ravna kot s hudodelcem. Socialni demokrati so prejšnji teden celo manjkali na seji vlade, s čimer so želeli dati jasen signal, da se tako z njimi ne dela. A učinka ni bilo. Koalicijski partnerji so jih le še bolj javno okarali, da se v tem času zahteva resno delo in ne „špricanje sej“ po nepotrebnem. Polaganje rok, ki se ga je šel Židan s Cerarjem, je spominjalo na osnovnošolske klopi, Židanove včerajšnje besede po seji, ki se ni končala na njegovo zadovoljstvo, pa so še bolj zanimive. Začel je s svojo priljubljeno frazo „moram rečti“, ki mu je ob dejstvu, da je Prekmurec, niti ne gre zameriti, nadaljeval pa v stilu, kaj vse mu je moral premier Cerar obljubiti, če ga želi obdržati v koaliciji. Koga ima gospod Židan za norca, ne vem.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Ž. Turk, Čas-opis: Prioritete 2014−18 s komentarji Berem, o osrednjih političnih prioritetah Cerarjeve vlade za obdobje 2014−2018. Na kratko o najbolj izpostavljenih: Vzpostavitev politike medgeneracijske solidarnosti med različnimi skupinami državljanov (mladi−zaposleni−brezposelni−upokojenci in...
• T. Štih, Reporter: Ženin po pošti Tako imenovane volitve so mimo. Naključja niso bila dovoljena. Za vsak primer je bil v najboljši jugoslovanski maniri tri tedne prej zaprt vodja najmočnejše opozicijske...
• J. Zupanič, Večer: Potrpljenje Zdi se, da moramo počakati samo še kak dan, pa bo naše povolilno potrpljenje poplačano. Ponedeljek naj bi bil prelomnica, ko se bodo politiki nehali...
• J. Bartolj, blog: Namesto z državo se ukvarjajo s sabo … spet! Težavam te vlade kar ni videti konca. Premier najde enega ministra in že je drug na odstrelu oz ne uživa več njegove podpore. Če ne...