Včasih se sprehodim po “najlepšem mestu na svetu”. Ne, nisem eden tistih, ki bi brezglavo verjeli županovemu populizmu.
Zelo dobro se zavedam, da je Ljubljana mesto z urejenim starim jedrom, vse drugo v njem pa je daleč od odličnosti, ki jo verbalno razširja Zoran Janković.
Priznati mu moram vsaj to, da dela. Ureja in spreminja to, kar je bilo več desetletij povsem zanemarjeno. Moti pa me, da on in njegovi sodelavci nimajo posluha za nekoliko več svetovljanskosti.
Spomeniki in jeziki
In tudi to me moti, da ne verjame v zgodovinsko drugačnost prostora, ki ga je kot župan prevzel v upravljanje. Ljubljana ni samo še eno mesto več iz Jugoslavije in je tudi več kot srednjeevropska provinca s pridihom Alp. Z dolgo avstrijsko in veliko krajšo jugoslovansko izkušnjo. Marija Terezija in drugi cesarji so za slovensko sedanjost vsaj tako pomembni kot srbska dinastija Karađorđevićev ali Josip Broz Tito. Tu je tudi maršal Radetzky, pa še kdo bi se našel v dolgi zgodovini vladarjev Ljubljane in Slovenije. Pogrešam spomin na vse te ljudi. Pogrešam njihove spomenike.
In ko pogrešam pravilen odnos do zgodovine, pogrešam tudi znanje. Želel bi si, da bi vsi ali vsaj velika večina Slovencev poleg slovenščine tekoče govorila še nemško, italijansko in hrvaško. In angleško, jasno. Želel bi si, da bi se prvošolci učili vseh teh jezikov, da bi postala Ljubljana živahno politično, gospodarsko, trgovsko, kulturno središče na stičišču treh velikih evropskih kultur. Ni je evropske države, ki meji na štiri države, izmed katerih kar tri pripadajo eni od velikih evropskih kultur — romanski, germanski in slovanski.
Najboljši kadri z vsega sveta
Občutek imam, da Slovenci radi slišijo od tujcev, da so poseben narod. Naredite torej nekaj za to, da bodo v Sloveniji čez trideset let sedeži Googla, Coca-Cole in Siemensa. Da bodo mednarodne korporacije v Sloveniji zaposlovale deset tisoč ljudi, ki bodo delali samo v upravi in se ukvarjali z denarjem in razvojem. Da bo ob dveh milijonih Slovencev tu živel še milijon visoko izobraženih tujcev. Najboljših kadrov z vsega sveta. To naj bodo podjetja, ki bodo prek slovenskih računov obračala desetkratnik sedanjega slovenskega družbenega proizvoda. Ali sploh kdo razmišlja o takšnem razvoju slovenske družbe?
Ljubljana, 4. maj 1980
Pred dnevi sem si še enkrat ogledal eno od epizod dokumentarne mini serije o Titu hrvaškega režiserja Antuna Vrdoljaka. Pred časom je bil na sporedu tudi na TV Slovenija. Potem sem nekje našel še lanski dokumentarec, prav tako hrvaškega, v katerem se znani prebivalci nekdanje Jugoslavije spominjajo nedeljskega popoldneva 4. maja 1980, ko je v Ljubljani, streljaj od mojega mladostniškega domovanja, umrl Josip Broz.
Lahkotna in zanimiva oddaja, ki pa pomenljivo govori o tem, kako so odhod velikega voditelja Jugoslavije doživljali različni ljudje: novinarji, športniki, politiki, glasbeniki, običajni tovarniški delavci, upokojenke, branjevke na tržnici, zdravniki, šoferji, natakarji… Mnoge med njimi bi zlahka prepoznali, saj so v filmu nastopili tudi številni zvezdniki takratnega časa kot Lepa Brena, Zdravko Čolić, Goran Bregović, Slobodan Živojinović, Zoran Vulić, Aleksander Petrović in mnogi drugi… Žal ni bilo med njimi nobenega Slovenca. Verjamem pa, da izjave ne bi bile zelo drugačne od ostalih. Vsi se natančno spominjajo, kje so bili in kaj so počeli tistega pomladnega popoldneva.
Zolder, 4. maj 1980
Moj spomin je podobno živ. Bil sem še osnovnošolec. Tisto nedeljo je bila formula 1 za VN Belgije v Zolderju. Dirka navijačem ni ostala v trajnem spominu, saj je Didier Pironi s prednostjo več kot 40 sekund z Ligierovim fordom zmagal pred Alanom Jonesom z Williamsovim fordom. S prijatelji smo skratka na ORF 2 gledali dirko, potem pa šli na betonsko ploščad pred blokom igrat nogomet. Moja mama je prišla na stopnišče, me poklicala in povedala, da je umrl Tito. Bila je dovolj moderna in odprta do mladine, da ni zahtevala takojšnje prekinitve tekme in nas vse poslala domov. Rekla je, naj odigramo do konca, potem pa gremo počasi domov. Da ne bo kaj narobe, ker v takem trenutku zganjamo hrup pred blokom. Ko sem prvič prišel do žoge, sem prijateljem povedal, da je umrl Tito.
Našo malo nogometno tekmo smo za razliko od tiste v Splitu med Hajdukom in Crveno zvezdo odigrali do konca, potem pa smo odšli domov — pred televizijske zaslone.
Pred televizorjem smo prebili večino naslednjega tedna. To ni bila samo naša notranja jugoslovanska utopija, da se je zgodilo nekaj prelomnega. Titova smrt je bila za ves svet nekaj prelomnega. Kot je povedal v filmu Goran Bregović, ki je bil takrat v Švici: “Ves dan so na televiziji govorili o Titovi smrti.”
Vladarski slovesi
Tita omenjam zato, ker sem v dokumentarcih dobil potrditev, da moramo na zgodovino gledati previdneje in upoštevati čas, v katerem se je nekaj zgodilo. Le kako bi izgledal podoben dokumentarec o vzdušju v monarhiji — tudi na Kranjskem — 29. novembra 1780, ko je na Dunaju umrla Marija Terezija? Bi bilo zelo drugače, če bi posneli film o tem, kako so ljudje doživeli 21. november 1916, ko je na Dunaju umrl cesar Franc Jožef? Ali o smrti Aleksandra I. Karađorđevića, kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje kralja Jugoslavije, ki je umrl pod streli atentatorja 9. oktobra 1934 v Marseillu? Mnogo ljudi je bilo ob smrti vsakega izmed vladarjev žalostnih, razočaranih, prizadetih… Morda tudi zaradi tega, ker odhodi monarhov vedno pomenijo tudi strah in negotovost za prihodnost. To je bilo še posebej čutiti prav ob Titovem slovesu.
Več lahko preberete na Fokuspokus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
