Dr. Andrej Perko je študiral psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je tudi magistriral, opravil specializacijo iz kliničnopsihološkega svetovanja in doktoriral. Zaposlen je na Centru za socialno delo v Kamniku. Že dolga leta vodi terapevtske skupine ljudi z različnimi problemi in stiskami po modificirani socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja. Pravi, da po nasvete v njegov Zavod Mitikas pridejo predvsem družine, v katerih so vladale ženske, očetje pa so bili izločeni ali pa jih ni bilo. Prepričan je, da sta še vedno oče in mati tista, ki oblikujeta identiteto otroka, ki odrašča in mu zagotavljata optimalne pogoje za zdrav osebnostni razvoj.
Kaj je vzrok homoseksualne naravnanosti?
Stroka danes pravi, da je homoseksualnost gensko pogojena. Lahko, vendar v zelo majhnem deležu. Menda so našli tudi gen za alkoholizem. Če je tako, lahko iščemo gene za zelo različne zadeve. Vedno je bila in bo v naravi tudi homoseksualnost. Določen odstotek anomalij srečujemo v živalskem svetu kot tudi v vsem drugem živem svetu, tudi pri ljudeh. Je pa tudi res, da se današnja zahodna družba spreminja in se pojavljajo nove spolne teorije. Boštjan M. Zupančič v svojih knjigah Prva od suhih krav, Druga od suhih krav in Tembatsu piše, da moški kot takšni izginjajo. Prihaja do sprememb v možganih, govori tudi o hormonskih spremembah pri človeku. Veliko moških ni več sposobnih zaploditi potomca, vedno več je neplodnosti. V živalskem svetu se v nekem smislu pojavlja vse več dvospolnikov. Tipična moška moč izginja. Tudi sam pri svojem delu opažam, da ta moškost, ta moški princip izginja. Vsa ta dejstva gredo v prid homoseksualcev, ki govorijo, da ni razlik med moškimi in ženskami. Nikoli pa ne moremo reči, da je homoseksualnost normalna. Zanje je to normalno, po drugi strani pa to ni normalno, ker če bi bilo, bi kot družba propadli. Kakšno vlogo imajo homoseksualci pri nadaljevanju človeške vrste? Glejte, to je ena od bistvenih razlik med homoseksualnimi in heteroseksualnimi pari. Homoseksualci zahtevajo nekaj, kar jim po naravni poti ne pripada, in na to se prepogosto pozablja. Pozablja se tudi, da gre za pravico otroka, da živi v optimalnih pogojih; po mojem vedenju in spoznanju sta še vedno oče in mati tista, ki oblikujeta identiteto otroka, ki odrašča. Oče in mati otroku zagotavljata optimalne pogoje za zdrav osebnostni razvoj.
Bolje jim bo pri homoseksualnem paru kot pri očetu in materi, ki pijeta? To je bil argument, ki je mnogim “zlezel pod kožo” pred tremi leti in zmedel marsikaterega Slovenca. Kakšen argument je to?
Privlečen za lase. V Sloveniji je žal res veliko alkoholizma, tudi veliko nasilja. Vendar mi govorimo o normalni in ne o patološki družini. Kdo pa pravi, da bo v homoseksualnih družinah drugače? Da v homoseksualni družini ne more priti do alkoholizma, nasilja, psihične zlorabe? Mi govorimo o optimalnih pogojih za otroka in optimalni pogoji so najprej zdrava, ne patološka, družina ter seveda oče in mati. Takšen argument je navadna traparija.
Sta pri vzgoji otroka res tako pomembna prav oče in mati ali pa sta dovolj dva, ki odigrata to vlogo, ali zgolj referenčna oseba, na katero se otrok navezuje?
Mislim, da je nemogoče, da bi mati igrala vlogo očeta in obratno. Poznam izjavo zbornice kliničnih psihologov, ki pravi, da spolna usmerjenost staršev nima pomembnega vpliva na otrokov razvoj. Od kod jim to prepričanje, ne vem. Otrok se oblikuje ob očetu in materi. Ob dveh različnih principih. Pri tem imata oče in mati različni vlogi, ki sta dopolnjujoči in nujni. Seveda je veliko družin, ki razpadejo in ostane otrok le z mamo ali očetom. Pri tem je pomembno, da oče in mati vzdržujeta normalen, zdrav odnos – da mati na primer ne zastruplja otroka s tem, da je oče nevreden, nesposoben, baraba, ki otroka ne mara itd. S takšnimi sporočili povzroča otroku ogromno škodo. Pa tudi tam, kjer eden od partnerjev umre, lahko matere ali očetje vzgajajo svoje otroke, kot temu rečem, »iz groba«. Mati mora imeti pozitiven odnos do očeta svojih otrok. Tako lahko oče, četudi ga ni ali je pokojni, vpliva na vzgojo otroka. Preko materinega odnosa do očeta, čeprav je npr. pokojni. Velja seveda tudi obratno. Rad bi poudaril predvsem to, da brez očetove figure ne gre, kar ugotavljajo mnogi prodorni psihologi in filozofi kot sta Galimbeti, Zoja in drugi.
Kakšne pa so vaše izkušnje z družinami, ki prihajajo k vam v posvetovalnico in na terapije. Kakšne družine so to?
Večinoma gre za družine, v katerih so vladale ženske. Očetje so bili izločeni ali pa jih ni bilo. Takšne družine imajo hude težave.
V javnosti se pojavljajo otroci istospolnih partnerjev, biološki in posvojeni, ki pričajo o tem, da so v življenju močno pogrešali očeta ali pa mamo. Eden takih je tudi dr. Robert Oscar Lopez, ki je 17 let odraščal v skupnosti dveh lezbijk. Pravi, da je bil za zunanje opazovalce sicer dobro vzgojen in visoko uspešen, v notranjosti pa zmeden in samemu sebi čuden …
Seveda. Tak otrok v sebi čuti primanjkljaj, pogreša nekaj, kar mu v letih, ko je to najbolj potreboval, ni bilo dano. Ni živel v optimalnih pogojih in takšni občutki so logična posledica. Kako zdaj ta primanjkljaj nadomestiti? Zelo težko, da bo nadomestil to, za kar so ga prikrajšali v najzgodnejših letih. V njegovem primeru za očeta.
Pa obstaja neka boljša kombinacija, da je na primer lažje hčeri, ki živi z dvema lezbijkama, ali sinu, ki živi z dvema gejema?
Nobena homoseksualna kombinacija ni dobra za osebnostni razvoj otroka. Še enkrat poudarjam, v homoseksualni družini ni enakih pogojev za razvoj otroka kot v heteroseksualni. Kot sem že rekel, otrok ima najboljše pogoje za zdrav osebnostni razvoj ob ljubečem očetu in materi.
Zakaj potem določen del stroke tako žolčno zagovarja prav nasprotno?
Ker so homoseksualni lobiji vse močnejši in vse bolj agresivni. Očitno imajo velik vpliv tudi na stroko.
Menite, da bi morala država več vlagati v stabilnost in zdravje primarnih družin, kot da odpira možnosti za nove, nezdrave odnose in ranjene otroke?
Seveda bi morala država imeti zelo jasno začrtano družinsko politiko, saj gre, ko govorimo o družini, za jedro naroda. Za našo prihodnost gre. To ne pomeni, da hoče kdorkoli preprečiti homoseksualnim parom, če želijo živeti tako kot želijo. Naj se imajo radi, naj se poročajo, če želijo. Zatakne pa se pri otrocih, tu pa nastane problem. Prepričan sem, da glede na nestrpnost homoseksualnih lobijev – čeprav se govori o nestrpnosti heteroseksualnih, so nestrpni v resnici homoseksualni lobiji – sploh ni mogoče na pravi način izpostaviti argumentov, ki zadevajo varnost, zaščito in zdrav razvoj otrok. Sprejeti morajo, da so stvari, ki jim ne pripadajo. Po naravni poti jim otroci ne pripadajo, oni pa kljub temu vztrajajo pri tej zahtevi. Na vsak način. Da bi to dosegli, govorijo o človekovih pravicah, ampak otrok ni človeka pravica.
Za nekatere »intelektualce« v Sloveniji je dovolj prepričljiv podatek, da je določeno število modernih oziroma razvitih držav že sprejelo takšno zakonodajo, ki je pisana na kožo homoseksualcem. Zdaj želijo tudi oni biti razviti, moderni … kaj pa vi?
Morda jih je nekaj res naklonjenih takšni zakonodaji, ampak veliko drugih pa ne. Če imam prave informacije, je to šele 10 odstotkov vseh držav na svetu. Vse ostale države, ki nimajo takšne zakonodaje, so nemoderne?
V modernih državah je zakonita tudi zoofilija, na primer na Švedskem in Danskem. Medtem, ko je v Angliji prepovedana le penetracija, so v Belgiji, Rusiji in Nemčiji nekatere spolne prakse dovoljene.
Glejte, to ni moderno. To je sprevrženo. V tem kontekstu se uporabljajo povsem napačni argumenti. Vprašati bi se morali, kaj je normalno in kaj ni. Ne samo, kaj je dovoljeno ali ni dovoljeno. Problem vidim v tem, da se briše meja med normalnim in nenormalnim. Kaj je še sprejemljivo in kaj ni. Težko se orientiramo, kaj je prav in kaj ne. Je res kar vse naenkrat dobro, sprejemljivo? Tako imenovana moderna družba je tu meje izgubila. Morala bi obstajati meja, ki določa, kaj je moralno dopustno in kaj ni. Kaj je še človeško? V tako imenovanih modernih časih postaja vse sprejemljivo. Briše se meja med normalnim in patološkim.
Če vzameva pod drobnogled povprečnega Slovenca/ko, ki vse to spremlja in opazuje; zakaj jih bo veliko stalo ob strani in opazovalo?
Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Razlogov je veliko, ti pa se združijo v šop razlogov, ki kažejo na stanje, kakršno je. Slovenci smo malce sami vase zamaknjeni, samouničevalni , v nekem smislu zatrti in zavrti. Vse to, o čemer govoriva, pa je v večji meri vprašanje slovenske politike kot stroke. Stroka po mojem mnenju še sama ne verjame v to, kar govori, in v to, pod kar se podpisuje. Morda ne vsi, ampak mnogi v to ne verjamejo. Prepričan sem tudi, da se tri četrt Slovencev ne strinja s tem, da bi lahko homoseksualni pari posvojili otroke. Rezultat, ki ga predstavljajo v medijih, pa je tak, da je zdaj tri četrt teh istih Slovencev homofobov, nasilnih, nestrpnih in tako naprej. To so za lase privlečena posploševanja, posledica diktata peščice. Prepričan sem, da so to politične igre in ne realna ocena situacije v neki družbi.
Intervju je bil najprej objavljen na 24kul.
Sorodni Prispevki:
- Demografska luknja Ponovno smo bili obveščeni, da se je število prebivalcev Slovenije zmanjšalo. Veliko več ljudi se je izselilo kakor smo jih mogli nadomestiti z naravnim prirastkom...
- A. Perko za Radio Ognjišče: Stroka v primeru zakona o zakonski zvezi podlegla lobijemPoslanka skupina SMC podpira vsebinske rešitve, ki jih vsebuje novela zakona o zakonski zvezi in bo storila vse, kar je v njeni moči, da se...
- Etiopija Pred nekaj dnevi sem se vrnil iz Etiopije, kjer sem imel priložnost od blizu videti, komu so namenjena in kako se razdeljujejo sredstva, ki se...
- Družina ni modna muha! “Od življenja ni mogoče imeti vsega; če otroka ni, pomeni, da ga ne sme biti. Lepo je tudi se čemu odpovedati. Življenje ima svojo naravno...