Letos se po svetu in pri nas spominjamo sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne. Eden od osrednjih letošnjih dogodkov je bila tudi spominska slovesnost v nekdanjem taborišču v Auschwitzu, kjer so se zbrali še živeči preživeli taboriščniki ter voditelji številnih držav. Glavno sporočilo dogodka, ki ga je bilo preko spleta mogoče spremljati tudi v živo, je bilo: »Naj se ta grozota nikoli več ne ponovi!«. Še istega večera je slovenska nacionalna televizija dobršen del večernih poročil namenila temu dogodku, kot uvod v pogovor z dvema gostoma pa so gledalcem pokazali krajši zgodovinski pregled taborišč po svetu, v katerih so umrli milijoni. Toda ta pregled je imel eno samo veliko napako, ki pa je ob poznavanju našega prostora niti ne moremo in ne smemo tako imenovati. Prispevek namreč niti z besedo ni omenjal koncentracijskih taborišč, ki so delovala na slovenskih tleh po drugi svetovni vojni. Tistih koncentracijskih taborišč, ki jih je vzpostavila povojna komunistična oblast. Desettisoči so končali v teh taboriščih, toda o njih v prispevku niti besede. Novinarka ni pozabila našteti nemških koncentracijskih taborišč, taborišč v burski vojni, japonskih taborišč, omenila je celo zločin nad Indijanci ter nam vsaj geografsko bližji Jasenovac, prispevek pa je zaključila s še delujočim taboriščem v Guantanamu na Kubi. Čeprav je več ljudi umrlo v sovjetskih kot pa v nacističnih taboriščih, si gulagi v prispevku niso zaslužili omembe. Pravzaprav je novinarka skrbno izpustila vsa koncentracijska taborišča, ki so jih vodili komunisti. No, saj niti ne vem, če se je pri tej »pozabi« na deset tisoče mučenih in zverinsko pobitih na slovenskih tleh in drugod po svetu, ki jih je pobil komunizem, sploh posebej potrudila. Zdi se, kot da v našem prostoru vlada kolektivna odpoved spominu na grozote, ki so se po drugi svetovni vojni dogajale na naših tleh. Prav tako je zabrisan vsak spomin na naša povojna koncentracijska in delovna taborišča, kjer razmere niso bile nič boljše kot v najhujših nemških koncentracijskih taboriščih in kjer psihično in fizično izživljanje nad zaprtimi osebami ni bilo nič manjše.

Taki trenutki in taka ravnanja nehote pri človeku zbudijo ponoven razmislek o času in prostoru, kjer se ta kolektivna pozaba dogaja. O našem prostoru in našem času. Naš politični prostor je poln obsojanja zločinov, ki so se zgodili drugje. Ne samo politični prostor. Vsa naša družba je polna empatije do hudega, ki se dogaja daleč stran. Polni smo sočutja do ubogih in zatiranih v Guantanamu. Mnogi bi jim najraje na stežaj odprli vrata ter jim ponudili zatočišče v raju pod Triglavom. Morda jih pri tem omejuje zgolj strah pred tistim: »Kaj pa če je res?« Prav tako trpimo s tistimi v Afganistanu, pa Iraku ter glasno protestiramo proti zlobnim Američanom. Sočustvujemo s svojci pobitih v Srebrenici. Naše občutenje do krivično obsojenih sega velikokrat celo več stoletij nazaj. Vse do vseh žrtev čarovniških procesov ali pa nesrečnikov na Bližnjem vzhodu, ki so končali v spopadih s križarji. Da, vse to zmoremo z vso ihto in mnogokrat izredno »izbranimi« besedami obsojati. Toda naš prostor in ljudje v njem nikakor ne zmorejo videti in obsoditi zločinov, ki so se v ne tako daljni preteklosti dogajali na naših tleh. Ta preteklost je celo tako blizu, da so nekateri izvajalci masakra še živi. Pa vendar nobene empatije s pobitimi. Ali s svojci pobitih, ki dolga desetletja ne samo, da niso vedeli, kje ležijo njihovi sinovi, očetje, možje, bratje ali celo žene, dekleta in otroci, ampak za njimi (javno) niso smeli žalovati. Naš prostor, ki je tako poln čustvene senzibilnosti do zatiranih na drugem koncu sveta, ne zmore obsoditi medvojnih likvidacij tistih, ki so se z besedami uprli komunistični ideologiji. Prav tako ob vsakoletnih »veseljačenjih« v Dražgošah ali pa v Frankolovem ne zmore prepoznati najmanj nespametnosti (da ne rečem zločinskosti) partizanskega načina »vojskovanja«, kjer niso cene plačali partizani, ampak več sto talcev, ki jih je okupator ustrelil ali obesil.

Nezaznavnost zločina

Mi bo kdo očital, da vedno znova pogrevam iste teme? Da je že zdavnaj prišel čas, ko bi morali preteklost pustiti preteklosti ter končno začeti živeti sedanjost in prihodnost. Popolnoma bi se strinjala s tem, če me ne bi ta nezaznavnost zločina, storjenega na naših tleh, vedno znova ne vznemirjala. Ob takem pomanjkanju kakršnega koli občutja kesanja, groze, bolečine ali podobnih čustev, ki se sicer porodijo v ljudeh, ko so soočeni s tako grozljivimi zločini, kot jih razkriva Huda jama, katero koli od 600 evidentiranih povojnih grobišč ali pa Goli otok, se pač vedno znova sprašujem, kaj se je zgodilo z nami. Če ne zmoremo teh čustev do morišč na lastnih tleh, do vseh neštetih krivic, ki so jih doživeli tstii, ki so sicer morda ušli smrti, vendar desetletja nato životarili od vseh »pozabljeni«, ker se je povojna oblast odločila, da so pač škodljivi sistemu, kako pristno je potem vse to »globoko občutenje in pretresenost« ob zločinih, ki se dogajajo daleč stran od nas? Nekje v svetu. Če ne zmoreš žalovati za tistimi, ki so ti po krvi najbližji, kako je lahko pristno tvoje žalovanje ob grozotah sveta? Toda ob tem sem pozorna še na nekaj. Kako to, da smo pretreseni nad vsemi žrtvami sveta, če jih le ni povzročil komunizem? Se pravi, celo na svetovni ravni smo se sposobni popolnoma odmakniti do zločinov, storjenih v imenu komunistične ideologije. Zanimivo je še nekaj. Ne samo do žrtev komunizma, tudi do katoličanov, ki so zaradi vere tako pri nas kot tudi marsikje drugje po svetu preganjani in ponekod svojo zvestobo veri plačujejo s smrtjo (spomnimo se samo obglavljenja 21 egiptovskih Koptov letos februarja), v našem prostoru ne zmoremo nobene empatije, nobene reakcije. Skoraj neopazno gredo taki dogodki mimo v našem medijskem prostoru, komentatorji pod članki pa po navadi ostanejo brez besed. Do katoličanov, tako kot do po vojni pobitih, ne zmorejo nobene empatije. Če pa se že oglasijo, so ti odzivi medli, nekateri »privlečejo« na dan križarske vojne, drugi pa debato zaključijo v stilu »religije bi bilo itak treba prepovedati«.

Tiranija nad razumom

Toda to dvoje mora biti pri nas zagotovo nekako povezano. Sovraštvo do nasprotnikov komunizma in sovraštvo do katoličanov. Oboje je, gledano od daleč, popolnoma iracionalno. Prav zato pa je nujen pogled v našo zgodovino in na dogajanje na naših tleh pred sedemdesetimi leti. Ker drugače preprosto ne moremo razumeti našega časa in našega prostora. Leta 1945 je zmagala komunistična ideologija, komunisti so si utrli pot na oblast s pobojem več desettisočev, z montiranimi sodnimi procesi je ta oblast odstranila še tiste potencialne drugače misleče, ki jih ni likvidirala med vojno ali po njej. Svoje početje je morala opravičiti tako, da je v ljudeh začela načrtno in vztrajno gojiti sovraštvo do tistih, ki so morali umreti, ker so nasprotovali krvavi komunistični revoluciji. In ti so bili pokončni katoličani, ki so ljubili svojo domovino, svoj rod in svojo vero. Torej ni bilo dovolj samo sovraštvo do tistih, ki so se ji uprli. Potrebno je bilo zanetiti sovraštvo do vsega, kar so predstavljali. Torej tudi do vere in naroda. Toda tudi gojiti sovraštvo ni bilo dovolj. Zdi se, kot da so načrtno v ljudeh ubijali vsak občutek za zlo in občutenje krivde. Vse to pa so dosegli tako, da so ljudi ustrahovali do te mere, da so se odpovedali vsemu, kar je povezanega s slovenskim narodom. Odpovedati so se zato morali sami sebi. Njihov teror je bil sprva dobro viden. V obliki likvidacij, povojnih pobojev, zaplemb, množičnih montiranih sodnih procesov, izločanja ljudi, ki se niso strinjali s sistemom, iz javnega prostora. Ko je bil strah v ljudeh dodobra zakoreninjen, je njihov pritisk prešel v nevidno fazo stalne nadzorovanosti vsakega trenutka življenja vsakega izmed »preostalih«. Javnega ali zasebnega. Strah za lastno življenje je bil tako močan, resnična možnost, da bi ga izgubili, pa tako blizu, da zunanja sila ni bila več nujna ali potrebna. Vsak je vedel, kaj se mu bo zgodilo, če ne bo postal eno s sistemom. Ljudje so se naučili obstajati, vendar ne živeti. Sprejemati, vendar ne misliti. Ker je misel prinesla kritiko, kritika pa kazen – popolno družbeno izolacijo, lahko celo smrt. Čeprav navidezno svobodni, so bili po dvajsetih letih totalitarizma ljudje popolnoma podrejeni. Kot je nekje zapisal Drago Jančar: »Potem, ko je totalni sistem zajel vso družbo, jo do kosti prestrašil, si nekatere pridobil in druge podredil, je v mejah nadzorovane svobode večini pustil dihati. Kdor je hotel, se je težavam izognil. Kdor je mislil s svojo glavo, temu so se težave približale.« Nekritični masi ni bilo več treba vsiljevati totalitarne misli. Da bi nekako preživeli, so jo mnogi (podzavestno) vzeli za svojo. Stockholmski sindrom. Samo da v prejšnjem sistemu niso ugrabljali ljudi fizično, temveč njihovo misel.

Če se spet vrnem k vprašanju, kako to, da v Sloveniji ne zmoremo nobenega pietetnega odnosa do vseh desettisočev pomorjenih, nobenega obsojanja zločincev in nagnusnih zločinov, ki so jih ti storili. Morda pa je prav ta odpoved lastni misli in kakršni koli kritiki kriva za ali popolno odsotnost oz. apatijo dela državljanov ali pa njihovo popolno in neracionalno sovraštvo do vsega demokratičnega in katoliškega. Kot da bi jih to dvoje vedno znova na neki način nekje globoko v njih spominjalo, da so »prodali svoje duše« za hišo na kredit, ki ga na koncu ni bilo treba plačati, za službo, za katero se ni bilo treba prav posebej potruditi, za nekaj sindikalnih izletov in ugodnosti. Morda pa jih to dvoje spominja na to, da so bili pripravljeni za nekaj drobtinic (navidezno) udobnega in nekako mirnega življenja zamižati ter se obrniti stran od vseh, ki so v desetletjih totalitarizma izginili – bodisi v jamah bodisi v družbenem življenju. To je vsekakor velika (so)krivda, ki jo nosimo v sebi. O tem sem prepričana, čeprav nisem psiholog. Vem pa, da tudi ti opozarjajo, kolikokrat otroci v sebi nosijo občutek krivde za stvari, ki so jih naredili odrasli. In v tem primeru se mi zdi, da je relacija nekako podobna.

Vsekakor se danes v našem prostoru srečujemo z nepredstavljivim sovraštvom. Sovraštvom, ki je v resnici usmerjeno v nas same, v to kar smo (bili), kar nas je določalo in oblikovalo skozi stoletja. In to sovraštvo ne škoduje nikomur drugemu kot nam samim. In namesto da bi se ga znebili, še vedno pustimo, da ga politična kontinuiteta neguje in vzdržuje. In ga brezsramno in brezkompromisno uporabi vedno, kadar se ji zdi, da je ogrožena njena oblast. Takrat vedno preko ideološko »enobarvnega« medijskega prostora z že ustaljenimi frazami reaktivira maso, ki je, zato, da je preživela, že zdavnaj nehala kritično misliti. Ki se je že zdavnaj zaradi strahu na eni in ugodnosti na drugi strani odpovedala vsaki zahtevi po razumski, logični in argumentirani utemeljitvi do drž, ki jih zagovarja kontinuiteta. Tako kot jih je takratna oblast sedem desetletji nazaj prepričala, da so bili umori nujni, da so bile likvidacije nujne, da so bile zaplembe nujne, da so bile čistke v javni sferi nujne, ker bodo s tem družbo očistili izdajalcev, izkoriščevalcev, tako počne ta ista oblast danes. S takim bremenom, kot ga nosimo že sedemdeset let, lažje razumem, zakaj argument nima pri nas nobene moči, zakaj temeljne civilizacijske norme nimajo nobene vrednosti. In prav zato je nujno, da se tudi po sedemdesetih letih oziramo v preteklost in zahtevamo, da se vsa beda razgrne. Da se gnojna rana očisti. Samo tako se bo lahko začel proces zdravljenja in osvobajanja od totalitarne oblasti.

Navkljub vsemu napisanemu, ki bi lahko na koga delovalo destruktivno ali ga utrdilo v prepričanju, da se nič ne da spremeniti, pa sama ne obupujem. Zavedam se, da je naloga vseh, ki še zmoremo kritično misliti, ki še zmoremo zaznavati storjene zločine in jih tudi obsojati, in ki prav zaradi te občutljivosti še zmoremo zaznati krivice in preganjanja, ki se dogajajo drugače mislečim v našem prostoru, da vztrajamo. Naša naloga je, da kljub družbeni izolaciji na eni strani in nenehnem pritisku, da bi se odpovedali lastnemu razumu in postali »eno z množico« na drugi strani, naš prostor soočamo z njegovim po komunizmu pohabljenim razumevanjem sveta. In pri tem moramo drug drugega podpirati, da tudi sami ne omagamo. Ker nekdo vendarle mora imeti rad naš narod, našo zgodovino, naše ljudi. Tudi tiste v Hudi jami.

Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Zaveza.

Sorodni Prispevki:

• Dobri stari časi komunizma. Pa res? Čas med 27. aprilom in 1. majem je že kot po pravilu namenjen nostalgičnemu obujanju časov iz rajnke Jugoslavije. Prvi datum pač simbolizira čas druge...
• Nacionalni interes stalinizma Ne moremo vedeti, koliko časa nas bodo kontinuitetniki še držali pod vodo, kvarili mladež, poneumljali odrasle, zavirali demokracijo in učinkovito onemogočali ekonomski vzpon. Pri blaginji,...
• Ko bo Slovenija rešila dve temeljni vprašanji Sloveniji se bo odprla doba novega zagona, ko bo rešila dve temeljni vprašanji, ki jo priklepata k tlom, da se ne more dvigniti iz meglene...
• Zlo stoletja na tranzicijski način Prav ta čas prihaja na tržišče težko pričakovana knjiga Alaina Besançona Zlo stoletja. Prebrati bi jo morali vsi, saj govori, čeprav z motrenjem totalitarne preteklosti,...