Ustavno sodišče je s soglasno odločitvijo, da se sodbe vseh treh stopenj sodišč v zadevi Patria zaradi flagrantnih kršitev Ustave RS razveljavijo in dodelijo drugemu sodniku v novo odločanje, vsaj deloma upravičilo naziv branika človekovih pravic v Sloveniji. Toda takšno odločitev bi moralo sprejeti preden so žrtve nepoštenega sodnega postopka morale na prestajanje zapornih kazni. S tem so namreč nastale nepopravljive posledice, saj izgubljenih ali bolje rečeno ukradenih mesecev za rešetkami ni mogoče vrniti. Pravica zamujena je pravica odrečena.
Izkazalo se je, da smo imeli v Društvu Evropska Slovenija še kako prav, ko smo opozarjali, da je državno tožilstvo v zadevi Patria celoten primer zgradilo na nesklepčnem obtožnem predlogu, ki ni vseboval niti konkretiziranega opisa storitve kaznivega dejanja. Sodišče je to ključno pravno pomanjkljivost z retoričnim trikom prikrilo in se samo postavilo v funkcijo »sodnika-tožilca« ter proces zaključilo z obsodilno sodbo. Zaskrbljujoče pa je, da ob tako hudih kršitvah človekovih pravic, kot so se zgodile v procesu Patria, tako z vidika varovanja demokratične ureditve v Sloveniji kot varovanja človekovega dostojanstva, molčijo vsi ključni varuhi tega instituta.
Zakaj molči varuhinja človekovih pravic, ki je »nadzornik oblasti, saj s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine?«1 Niti v javnosti niti na njeni spletni strani ni mogoče najti kritike delovanja sodišč v tem primeru, kaj šele obsodbe konkretnih dejanj. 17. aprila je zapisala: »V primeru nepravilnosti v postopanju državnega organa, torej tudi sodišča, v razmerju do prizadetega posameznika je na mestu (vsaj) opravičilo. Prav je, da do njega pride čim prej po neljubem dogodku.« Toda, čeprav se zdi komentar na mestu za očitne in kontinuirane kršitve v zadevi Patria, ni bil napisan v ta namen.
Zakaj molči Amnesty International, ki zase pravi, da je »eden najmočnejših glasov za zaščito človekovih pravic,« ki se »glasno in odmevno« bori proti najhujšim kršitvam človekovih pravic po svetu?2 Zakaj molči predsednik republike? S svojo državniško in moralno avtoriteto bi lahko bistveno pripomogel k preseganju ideološkega razkola, ki se vsa leta v družbi načrtno ustvarja. Predsednik s plašnicami je morda všečen, ni pa državotvoren.
In če smo pričakovali, ali si vsaj želeli, da bo ta odločba Ustavnega sodišča pomenila pozitiven premik v pravosodnem kolesju, so Branko Masleša, Andrej Ferlinc, Vesna Pavlič Pivk in Barbara Klajnšek s svojimi izjavami poskrbeli, da temu ne bo tako. Predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša, kljub temu da mu je Ustavno sodišče jasno sporočilo, da v procesu ni poskrbel niti za videz nepristranskosti, ne misli odstopiti. Z ljudstvom si ni upal soočiti, v ogenj je poslal svojega tiskovnega predstavnika. Sodnica Barbara Klajnšek, ki bi morala obtožni akt, ki ne ustreza pravnim normam, zavreči, prav tako ne vidi potrebe po odstopu. Vrhovnega državnega tožilca Andreja Ferlinca namesto politično motivirani obtožni akt skrbi, kako bo odločitev Ustavnega sodišča vplivala na pregon korupcije v državi. Malodane isti besednjak je na novinarski konferenci uporabila tudi predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča Vesna Pavlič Pivk, bolj znana po titovkah, ki je ob tem celo dejala: »Stojim za delom vseh naših sodnikov«.
Očitno je torej, da do premika v posvečenih pravosodnih glavah ni prišlo, spoznanje, da takšno ravnanje terja prevzem odgovornosti, ni dozorelo. Boj za državo vladavine prava se zato nadaljuje.
