Ko premišljujem, kaj mi/nam je bilo položeno v zibko in kako se je z leti moje (tvoje, naše …) življenje razpletalo, mi je čedalje bolj jasno, da to moje-tvoje-naše življenje ni le veselje, brezbrižnost in zabava, pač pa je še najbolj podobno vrtnici, ki je vsevprek obdana z ostrimi in bolečimi trni, le-ti pa lahko zbodejo do krvi in ostanejo globoke rane.

Pravijo, da je bil naš rod pred sto in več leti trden, pokončen in delaven. Pa je prišla prva svetovna vojna in z njo mnoge stiske, ki so naše družine zelo prizadele: mnogi možje in fantje se niso nikoli vrnili domov, nekateri so se vrnili telesno pa tudi psihično pohabljeni … Žal še ni bilo dovolj hudega in relativno kmalu je izbruhnila tudi druga svetovna vojna, ki je v mnogih družinah pustila še globlje rane.

Zakaj o tem premišljujem? Zato, ker mi vedno znova prihajajo pred oči naši starši in stari starši, in se sprašujem, kako so zmogli preživeti tolike stiske, odrekanja in pomanjkanja, kako so zmogli sredi stalne borbe za lastno preživetje, sprejemati nova življenja. Pri tem ne morem mimo svoje herojske mame, ki je sredi velike življenjske stiske rekla DA življenju, ki je potrkalo na njeno srce. Tedaj je imela že »štiri križe« in je živela v skromni kajži. Sebe in svojo ohromelo mamo je morala preživljati z dnino, pa kljub nezavidljivemu stanju ni zavrgla »nezakonskega življenja«. Danes, ko je mama že dolgo onstran iskanj, poskušam sam ozaveščati njeno žrtev ter se ji »na daljavo« zahvaliti za njeno odrekanje in darovanje. Poskušam razumeti, da so njene bolečine in rane v nekem smislu postale del moje duhovne dediščine, da jih sam na poseben način »nosim skozi življenje«, da sem jih prinesel v svojo družino …

Kaj je zaznamovalo vas?

Morda bo kdo rekel, da to sploh ni pomembno, da preteklost z nami nima nič opraviti oziroma na nas nima nobenega vpliva. Sam sem prepričan, da je zelo pomembno, da vemo, kakšne so naše korenine iz katerih naj bi črpali »življenjske sokove«, kakšen nahrbtnik navad, miselnih vzorcev, vrednot … smo s seboj v življenje ponesli iz svojih matičnih družin. Če poznamo diagnozo, se lahko odločimo za zdravljenje.

Ko se poročimo, smo običajno zelo dobro pripravljeni na poročni dan, kar seveda ni narobe, zelo malo ali pa skoraj nič pa nismo pripravljeni na dneve in leta, ki mu sledijo. Takrat smo še najbolj podobni Titaniku: nepopisno veselje ob splovitvi in popolno presenečenje in nepripravljenost ob trku z ledeno goro.

Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, da je življenje v dvoje poseben poklic (kot možje in žene se ne bomo nikoli upokojili, pa tudi kot očetje in matere ne), na katerega naj bi se zares dobro pripravili. Pri tem nam je lahko v veliko pomoč védenje, da razlike (del dediščine, ki jo prinašava s seboj), ki jih iz svojih matičnih družin prinašava v svoj zakon, zahtevajo stalna prilagajanja, le-ta pa so lahko zelo boleča.

Kaj je bila za moje starše vrednota in kaj za tvoje? Smo se v moji matični družini znali pogovarjati, ali smo bili raje vedno tiho, smo govorili naglas, ali smo šepetali, smo spoštovali starejše osebe ali jih nismo, smo imeli radi kulturne ali športne prireditve, ali se nismo udeleževali ne enih in ne drugih … Smo bili pristaši doma pridelane hrane, ali smo raje vse kupovali v trgovinah …

Kakšen je bil v moji matični družini odnos do vere? Smo vsak dan molili, redno hodili k sveti maši in občasno tudi na duhovne vaje? Kakšen je bil odnos do vere pri vas? Je bila za vas vera le neka postranska stvar? Kako bova midva uskladila razlike na tako pomembnem področju kot je vera? Se znava in sploh želiva o tem temeljito pogovoriti in postaviti jasne temelje in jasna načela, da ne bi po nepotrebnem prihajalo do neuslišanih in neizpolnjenih pričakovanj in posledično tudi do razočaranj?

Kakšen je bil v moji matični družini odnos do materialnih dobrin – na primer do denarja? Vemo, da pri nekaterih družinah denar varčujejo, pri drugih ga pa zapravljajo. Kakšen odnos bova midva imela do te dobrine in vseh drugih materialnih dobrin? Bova tudi midva podlegala potrošniškim trikom in bova kupovala stvari, ki jih ne bova rabila z denarjem, ki ga ne bova imela?

Kako smo v moji matični družini gledali na delo, politiko, okolje, družbeno dogajanje …? Kakšen odnos smo imeli pri nas do izobrazbe? Je morda eden od naju bolj izobražen kot drugi? Bova znala to sprejeti in s tem živeti, ali bova zaradi tega stalno na bojnem polju …?

Katera vrednota bo za naju najpomembnejša oziroma katero od teh, ki sva jih prinesla iz matičnih družin, bova želela midva udejanjiti v najini družini? Bova sploh katero, ali se bova raje odločila za povsem nove – najine – vrednote?

Živeti v odnosu pomeni delati

Kot vsako živo bitje je tudi vsak odnos med dvema osebama živ in potreben nenehne nege in pozornosti. Sploh si ne moremo predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi tri ali štirimesečnega otroka pustili dva ali tri dni brez hrane oziroma mu ne bi zamenjali plenic. Zelo podobno je z našimi odnosi: ne moremo in ne smemo jih zanemariti. Moramo jih negovati. Še posebej je potreben nenehne (vsakodnevne) nege odnos med možem in ženo. Odnos negujemo preko rednih pogovorov. Se še pogovarjava?

Gornja in podobna vprašanja lahko zakoncem pomagajo pri gradnji in negi dobrih medsebojnih odnosov – negi in vzgoji za srečno in izpolnjeno življenje.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.