Med počitnicami z družino odhajamo na obisk k prijateljem v ZDA. Ko to povemo znancem, vprašajo ali nameravamo tam tudi ostati. Ne nismo nameravali. A občutek, da se v Sloveniji skoraj nič ne spreminja na bolje, ostaja. Sin čaka na manjši poseg. Po pregledu je bilo rečeno, da bo na vrsti čez približno tri mesece. Ko sem po štirih mesecih poklical mi je prijazen glas povedal, da so se čakalne dobe povečale in bo morda na vrsti junija, najverjetneje pa jeseni. Gospa na drugi strani je šepetaje tarnala, kakšno grozno stanje je na oddelku. Saj boi lahko nadaljeval s tarnanjem, a ne mi imelo smisla. Zgornja drobca pa sta tako sveže in obenem skrivata podobo celota, da sem ju moral zapisati.

Nemoč in neučinkovitost za spremembe. Ko se zdi, da so nekatere stvari tako enostavne, da bi jih z majhno mero zdrave pameti znal rešiti marsikdo. Pa ga ni, ali pa ni zdrave pameti. Po drugi strani pa obstaja veliko zdrave pameti. Veliko ljudi si zna zagotoviti korist na svoj račun in v škodo drugih. O tem se govorijo zgodbe, za katere se zdi, da ne morejo biti resnične, ker so tako neverjetne. Lahko se jim smejemo. Morda pa bi se mogli jokati ali pa kričati.

Humor je rešilni pas

Smejati pa se tudi ne znamo. Predvsem se ne znamo smejati na svoj račun. Leta 87 smo se smejali na svoj račun Mojemu atu socialističnemu kulaku. Smejali smo se, kar je dobro. A smejali smo se 40 let prepozno. Kdo in kdaj nas bo nasmejal o črnih in rdečih in se bodo res smejali tako črni kot rdeči. In kdo nas bo nasmejal o levih in desnih in se bodo zopet smejali. Tone Partljič se verjetno izpel ali pa to ni njegova pesem. Potrebujemo humor – rešilni pas v reki življenja, kot mu pravi Wilhelm Raabe. Smeh je zdravilo za skupnost. Vanier pravi, da kadar vsa skupnost odmeva od smeha in pridejo na oči solze smeha, se bodo mnoge rane zacelile in vsi se bodo nahranili. Dodaja, da ne gre za to, da bi se nekomu smejali, ampak, da se smejemo skupaj.

Mala Slovenija

Tako mali smo, da bi se morali skupaj smejati nekaterim ločnicam. Tako mali smo, da nas ne bi smelo deliti nekaj, kar nas je delilo pred 50 leti in pravzaprav sploh ni delilo nas ampak naše dedke in babice. In obenem smo tako mali, da se nekaterim stvarem ne bi smeli smejati. Sezuti bi si morali čevlje, ker stojimo na sveti zemlji. Tako mali smo, da bi morali vedeti, kdaj se lahko in moramo smejati in kdaj si moramo sezuti čevlje in kdaj moramo jokati in kdaj kričati.

Tako mali smo, da bi morali verjeti v ljudi in verjeti ne izključno na podlagi politične pripadnosti. To je strup, ki nas razžira. In očitno ne to novo in ne velja le za Slovence. Orwell je ob španski državljanki vojni napisal, da vsak verjame v hudodelstva, ki jih je storil sovražnik, ne verjame pa v hudodelstva svoje strani. Potrebujemo empatijo; so-čutje.

Daleč narazen

Z Galtungom lahko rečemo, da potrebujemo pozitivni mir, ki predstavlja prisotnost harmonije in dobrega počutja, kar prinaša tudi sposobnost soočanja s konflikti, ki nastajajo. Pozitivni mir prinaša odnose zaupanja, ki v teh odnosih lahko vztrajajo tudi v težjih časih. In ravno zaupanja ni. Najmanjši konflikt razdeli voditelje in razdeli ljudstvo. Zbližanj pa ni. Osamosvojitev je bilo zadnje zbližanje.

Zdi se, da smo tako dolgo tako daleč narazen, da skoraj ni mogoče priti skupaj. A tudi apartheit v Južni Afriki je ustvaril dva bregova: črne in bele, zatirane in zatiralce, gospodarje in sužnje …. Tako na prvi pogled je bil razdor ogromen – nepremostljiv. A se je začelo. In na čelu tega procesa sta bila vsaj dva izjemna voditelja: Nelson Mandela in Desmond Tutu. Oba preizkušena v trpljenju; Mandela je bil v zaporu 28 let. Tutu je vodil Komisijo za resnico in spravo, ki je temeljila na iskanju sprave, razumevanju druge stran in ne iskanju krivca. Vsa zaslišanja so bila javna ter posneta in predvajana. Na ta način so prav gotovo povečali možnost, da lahko vsaka stran verjame tudi v lastna hudodelstva. Zgovorno je ime komisije: sprava in resnica. Nujno resnica, ampak tudi sprava. V Sloveniji je vedno manjkalo in še manjka sprave.

Skupnost in namen

A je prepozno za spravo, a je prepozno za sodelovanje, za spremembo, ki jo potrebujemo na vseh ravneh? Galtung pravi, da se vrednote porajajo iz legitimnih ciljev vseh strank v sporu. Potrebno je iskati novo resničnost, v kateri vse stranke čutijo, da bodo lahko svoje cilje dovolj udobno uskladili in uresničevali.

Pomemben je občutek oz celovito doživljanje stvarnosti, ki jo prinaša mir. Sama dejstva po navadi ne zadostujejo.

Tako mali smo, da ne potrebujemo strani. Ne potrebujemo naših in njihovih. Potrebujemo izvorno skupnost, za katero Peck pravi, da v njej ni strani in to seveda ni lahko, a v procesu učenja se udeleženci naučijo zavreči klike in frakcije. Peck sicer govori o izgradnji skupnosti, ki poteka na določenem mestu in obsega nekaj 10 , morda nakaj 100 ljudi. Lahko to naredimo za narod, za dva milijona ljudi? Upam, da lahko. Kaj nam pa ostane drugega. Gre za dolg proces za prenovo. In prenova kot pravi Gardner niso le inovacije in spremembe, je tudi primerjanje rezultatov z našim namenom.

Pa smo pri namenu. Kaj je slovenski namen? Dolgo časa je bila ta namen osamosvojitev. Ga imamo sedaj? Ga moramo odkriti, zgraditi?

Zborovanja, protesti in odprti prostor

Kdo se lahko loti iskanja namena, prenove, odkrivanja resnice in sprave? In kako se tega lotiti?

Zborovanja in protesti morda niso najboljši način. Povezujejo in združujejo le enakomisleče ljudi. Nasprotno misleči ljudje pa preko medijev kritizirajo to, kar prvi na zborovanjih govorijo. Prostora dialoga ni. Še vedno vidim moč odprtega prostora. Vsak, ki pride je prava oseba. In želeno je, da pridejo naši in njihovi. Da se prepustimo toku in da prevzamemo tisto malo odgovornosti, da spregovorimo o stvareh, ki nas zadevajo.

In kdo lahko to naredi? pravzaprav kdor koli. Posamezniki, nevladne organizacije, lokalne skupnosti. Vsi, ki ne vzbujajo nezaupanja na eni strani in pritegnejo k sodelovanju le drugo stran. In če se takšno srečanje začne s humorjem, da se lahko skupaj smejimo, lahko to pomaga tudi k temu, da bomo lažje razumeli drug drugega in da bo marsikdo pripravljen prevzeti odgovornost za tisto, čemur je predan, za tisto, kar je pomembno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.