Včeraj pozno zvečer sem postala na Žalah pred spomenikom žrtvam komunizma in pomislila, koliko ljudi je vzela “svoboda”. Že kot otrok sem poslušala to frazo: “Svoboda ga je vzela.” Kako groteskno je to, da je marsikdo vojno preživel, svobode pa ne …
Kaj torej danes praznujemo? Konec 2. svetovne vojne? Marsikje se še kar nekaj časa ni zares končala, ker so zmagovalci neprizanesljivo krojili usodo vseh, ki so bili zares ali pa niti ne na “napačni” strani.
Koliko je bilo “otrok s Petrička” in tudi otrok z ormoškega Petrička in še z drugih “Petričkov” …
Kako požrešna je bila Huda jama … pa jame v Kočevskem rogu pa še vsepovsod po naši domovini …
In kaj še razmišljam danes, na dan “zmage”?
Pred kratkim sem prebrala knjigo V metežu, napisal jo je partizan Ladislav Grat – Kijev … to so njegovi spomini na njegovo partizanstvo. Kasneje je bil razočaran nad marsičim v naši domovini, videl je, da vodilni ne živijo idealov, ki so jih ponujali in prodajali med 2. svetovno vojno.
Pred kratkim sem se pogovarjala s hčerko partizanke, ki je bila v partizanih vso vojno. Bila je silno razočarana nad tem, kar je nastalo v naši državi. Ohranjala je svojo skromnost in poštenost, bila je zgrožena, ko je zvedela, da imajo “tovariši” svojo trgovino v Šumiju.
Tukaj objavljam še delček zapisa v pismih bralcev (v Tribuni 26. marca 1990), ki ga je napisala Pepca Kardelj, žena Edvarda Kardelja, sestra Ivana Mačka:
NARODNA POMIRITEV ZDAJ
Izjava predsedstva (mišljeno je takratno Predsedstvo SRS – op. RP) o »narodni pomiritvi« kaže, da predsedstvo še vedno ni dojelo, kakšno je razpoloženje prebivalcev Slovenije do tega vprašanja.
Predsedstvo še vedno ne vidi, da bije komunizmu na slovenskih tleh zadnja ura. Komunisti bodo morali kot posamezniki in kot stranka ne samo moralno ampak tudi pred sodiščem odgovarjati za storjene zločine. O krivdi Republike Slovenije pa je v zvezi z zločini težko govoriti, saj so bili vsi vzvodi oblasti od leta 1945 do danes v rokah komunistov. Poboj domobrancev in njihovih spremstev (nedolžnih otrok in njihovih mater) kot tudi številnih zavednih Slovencev, ki sploh niso bili aktivno udeleženi v vojni, pa je bil izvršen v imenu neke ideje – komunizma. Ne gre tudi pozabiti, da so se tovariši komunisti trudili klati na najbolj nečloveški način, če se sploh lahko tako izrazimo. Ti »tovariši« so danes nosilci visokih državnih odlikovanj in v večini člani ZKS – Stranke demokratične prenove!
Predsedstvo bi zato moralo dati pobudo za preiskavo, objaviti imena žrtev in ugotoviti, kje so žrtve pokopane. Treba bo tudi začeti razmišljati o izplačilu odškodnin svojcem.
Če smo za pregon vojnih zločincev, moramo biti načelni. Vojni zločini ne zastarajo, ne beli in ne rdeči. Krivce je treba imenovati in obsoditi zaradi tistih, ki so živi, ki so delali v varnostnoobveščevalni službi, pa niso klali, tistih partizanov, ki se danes čutijo ogoljufane in tistih izseljencev v Argentini, ki so vsaj toliko Slovenci kot mi, pa si kljub temu, da niso nič krivi, ne upajo v domovino. Zaradi živih in poštenih Ijudi, torej!
Pepca Maček, Tacen
Več lahko preberete na blogu Ane Kos.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
