Medtem ko Stanovnikov naslednik, zaradi katerega si ženske razbijajo glave in pisarne, gromovniško napada privatizacijo in kapitalizem, se mu dogaja tiho lastninjenje več kot premožne Zveze borcev.

Z današnjim portretirancem sva pred leti v Kranjski Gori, sredi poletja, v velikem šotoru, postavljenem za sprejem ob koncu vsakoletnega tradicionalnega slovensko-ruskega dogodka pri Ruski kapelici, po naključju sedela za isto veliko okroglo mizo, kamor me je povabil znani dermatolog Igor Bartenjev. Tam so bili še legendarni filmski igralec Demeter Bitenc s spremljevalko Majdo, Sonja Škrabec, lastnica znanega ljubljanskega fitnes in wellnes studia Sunny, oče Janeza Škrabca, prvega moža družbe Riko, ter še nekaj obrazov. Med njimi se je nekdo, ki je Tita Turnška očitno bolje poznal, diskretno pošalil na njegov račun, češ da ima očitno spet novo. Ker nisem takoj dojel, na kaj namiguje, sem potreboval še nekaj dodatnih pojasnil, da mi je bilo jasno, koga ima v mislih.

Profiliranec: TIT TURNŠEK
Starost: 76
Poklic: predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB
Stan: poročen, ima enega otroka
Izobrazba: dipl. inž. elektrotehnike in doktor organizacijskih znanosti
Prihaja iz: Ljubljane
Življenjski moto: Pomagati ljudem
Razvade: integrali, napolitanke

Za mizo je bil Tit Turnšek, ki je nekoč veljal za velikega ljubitelja žensk, precej glasen. Tako rekoč prešerne volje, saj se mu je zelo mudilo naročiti steklenico vina. Verjetno je bil žejen. To je pri našem omizju delovalo rahlo grobo, celo prostaško. Ko sem se pripravljal za tale portret, mi je Bojan Požar namignil, da zna biti Tit Turnšek v komunikaciji nekoliko čudaški, celo bizaren. Nekoč ga je namreč povabil v svojo oddajo Požareport na televiziji TV3 Medias, kjer je scenska postavitev takšna, da voditelj stoji, gost pa med oddajo ves čas sedi. Turnšek je zavrnil takšno postavitev in zahteval, da tudi Požar sedi, češ da ne bo dovolil, da ga stoje zaslišuje kot nekakšnega zlikovca …

Titovo kočevsko gromovništvo

Pred nekaj dnevi so v Kočevju spet zadonele težke besede iz ust Tita Turnška, predsednika Zveze združenj borcev za vrednote Narodno-osvobodilnega boja (ZZB NOB), kot se uradno imenuje naša monopolna borčevska organizacija, katere predsednik je Turnšek postal decembra 2013. Ustanovljena je bila leta 1948, njen prvi predsednik pa je bil Ivan Maček – Matija, zato je imela vse do padca komunizma status družbenopolitične organizacije, primerljive s sindikati, Socialistično zvezo delovnega ljudstva, Zvezo komunistov ali Društvom novinarjev Slovenije.

Bistveno pa je premoženje ZZB, ki nikakor ni majhno. Ne gre le za kopico nepremičnin v Sloveniji in na Hrvaškem, ampak tudi za umetniške slike, prihodke iz članstva, državne subvencije, donacije in druge prispevke.

Zdaj pa pozor: za fasado veteranske organizacije, ki v nasprotju s sorodnimi civilnodružbenimi skupinami drugod po Evropi vseskozi, še posebno pa v zadnjem obdobju radikalno poudarja svojo ideološko in politično agendo, se po besedah enega od naših sogovornikov skriva najmanj 50 milijonov evrov premoženja. Skupini posameznikov, ki bi se ga želela polastiti, v vsakem primeru zelo ustreza Turnškova politična agitacija, kajti boljše kulise si ne bi mogli želeti. Njih namreč zanima le denar, medtem ko nameravajo iz Zveze borcev čez nekaj let, ko bo izdihnil njen zadnji avtentični partizan, premoženje pa bo že olastninjeno, narediti tudi formalno politično stranko skrajno levega spektra, ki bi bila idealna za spojitev z Združeno levico.

Rezervna politična stranka

O tem, kakšna zlata jama je Zveza borcev, se Turnšku bržkone niti ne svita. Veliko boljši sogovornik na to temo bi bil generalni sekretar zveze Mitja Klavora, stari znanec medijev iz časov Depale vasi (ko je vodil kriminalistično upravo) in kasnejši direktor na Petrolu (od koder ga je nekrivdno nagnal predsednik uprave Janez Lotrič). Klavora namreč spada v krog dobro obveščenih in velja za dolgoletnega zaupnika taki imenovane stare garde, ki Tita Turnška nikoli ni zares sprejela. To pa boli. Še posebno zaradi Dražgoš, tega svetišča partizanske mitologije, kjer naš nesrečno zapostavljeni profiliranec še nikoli ni govoril. Lani ga je izpodrinil Viktor Žakelj, letos Anton Vratuša. Turnškova sreča je kvečjemu ta, da je relativno mlad in da lahko počaka, da konkurenca odide, tako ali drugače …

“Seveda pa je najbolj problematično to, da se mediji kot domnevni varuhi demokracije ob Turnškovih verbalnih izbruhih doslej praviloma niso kaj dosti vznemirjali. Pa bi se morali, saj so njegovi javni nastopi na borčevskih proslavah že zdavnaj presegli vse meje dobrega okusa.”

Morda se Turnšek, ki je vodenje ZZB prevzel od Janeza Stanovnika – ta brkati gromovnik ostaja njen častni dosmrtni predsednik -, tega zaveda in poskuša biti še radikalnejši v svojih javnih nastopih in tako opozoriti nase. Doslej je že večkrat nastopal v vlogi političnega radikalca. Leta 2011 je kot podpredsednik Zveze borcev komentiral razvpito odločbo ustavnega sodišča v zadevi Titova cesta z besedami, da gre za “pravni blefsikon” in da bi ustavne sodnike moralo biti sram. Nekdanji podpredsednik Slovenske ljudske stranke, obrambni minister in veleposlanik na Kitajskem je izjavljal stvari, ki jih večina slovenskih politikov v 21. stoletju pri zdravi pameti ne bi nikoli, saj so skoraj na ravni Vojislava Šešlja ali Radovana Karadžića.

ZZB je kot kitajska komunistična partija

Toda Tita Turnška, ki se je očitno zelo vživel v vlogo prvega borca v državi, ne more nihče več ustaviti. Njegovi komentarji aktualne politike in gospodarstva so zvezda stalnica srečanj in proslav monopolne veteranske organizacije, ki se že spreminja v rezervno politično stranko z zavidljivo mrežo skoraj 850 krajevnih odborov. Poseben fenomen je članstvo, saj za najmanj desetkrat presega dejansko število še živečih udeležencev komunistične partizanske gverile. Imajo pa tudi mladinsko sekcijo. Organizacijska struktura ZZB je osupljiva, kajti po številu članov in poimenovanjih predsedstva, sveta, zgodovinske komisije, pooblaščenih predstavnikov združenj in pokrajinskih svetov v glavnem odboru spominja na kitajsko komunistično partijo, še zlasti na njen centralni komite.

Naj navedemo le nekaj znanih imen, ki se ob Turnšku in Klavori pojavljajo v teh organih: Milan Gorjanc, Maca Jogan, Božo Kovač, Vika Potočnik, Miloš Prosenc, Matjaž Kmecl, Andrej Marinc, Ljubo Bavcon, Dušan Biber, Zvone Dragan, Majda Gaspari, Silvo Gorenc, Janez Kocijančič, Ivan Kristan, Darja Lavtižar Bebler, Mitja Meršol, Jože Pirjevec, Iztok Podbregar, Miran Potrč, Rudi Rizman, Marko Vrhunec, Božo Repe.
Verjetno bo dovolj, kajne?

Več lahko preberete na Požareport.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.