Pokojni predsednik SAZU prof. dr. Jože Trontelj je leta 2011 v svojem nagovoru ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov dejal, da moramo spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja sprejeti kot neločljiv del naše dediščine in kot silen etični opomin. V svojem občutenem in globoko pietetnem razmisleku je dr. Trontelj nadaljeval: “Spoštljiv odnos do pobitih je kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo, v začetke človeške civilizacije /…/. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.”

Posvet ‘Leto 1945 – 70 let potem’

Letos mineva sedemdeset let od konca druge svetovne vojne, ki je usodno zaznamovala slovenski politični in kulturni prostor ter ostala odmevna in živo prisotna do današnjih dni. Sodelavci Študijskega centra za narodno spravo smo v začetku marca 2015 organizirali znanstveni posvet z naslovom Vojna in revolucija. Slovenija 1941 – 1945. Predstavljen je bil slovenski prostor v času od začetka druge svetovne vojne do italijanske kapitulacije ter usodnost tega zgodovinskega obdobja, ki je zaznamovalo življenje Slovenk in Slovencev več generacij.

V četrtek, 28. maja 2015, od 9. ure dalje, pa Študijski center za narodno spravo v prostorih Državnega sveta Republike Slovenije pripravlja znanstveni posvet Leto 1945 – 70 let potem. Pri organizaciji posveta sodelujejo tudi Nova slovenska zaveza, Slovenski katoliški izobraženci in Zbor za republiko. Posvet bo osvetlil dogajanja v letu 1945 in njihove posledice iz zgodovinskih, teoloških, socioloških, politično analitičnih in publicističnih perspektiv. Na njem bodo sodelovali ugledni strokovnjaki, ki bodo problemsko predstavili dogajanje v slovenskem prostoru ob koncu vojne in opravili prerez opravljenih raziskav in dejavnosti v sedmih desetletjih po končani vojni. Udeleženci posveta se bodo ozrli tudi v prihodnost in podali izhodišča za razmisleke o reševanju spravnega vprašanja v slovenski družbi. Očrtan bo položaj Slovencev ob koncu druge svetovne vojne in prikazan širši mednarodni kontekst. Seveda ne bomo mogli mimo prikritih morišč, ki terjajo od nas civilizacijski odnos do žrtev in spoštovanje človekovega dostojanstva. Na posvetu bomo prisluhnili tudi osebnim zgodbam pričevalcev, ki jih je odločilno oblikoval kruti vojni in povojni čas. Prizma posameznikovih osebnih odločitev v kontekstu širših družbenih prelomov je še posebej dragocena za razumevanje naše skupne preteklosti.

Naše poslanstvo

V študijskem centru se ukvarjamo z raziskovanjem, zbiranjem, in dokumentiranjem različnega arhivskega in drugega gradiva s področja polpretekle slovenske zgodovine, kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter različnih oblik nasilja vseh treh totalitarnih sistemov na Slovenskem v 20. stoletju. Pri tem posebno pozornost posvečamo prav drugi svetovni vojni. Izvajamo raziskovalni program Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941–1990, naša druga pomembna raziskovalna tema pa je Revolucionarno nasilje v Sloveniji 1941–1945, ki jo obravnavamo po posameznih slovenskih pokrajinah. Zbiramo dokumente in pričevanja žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja ter drugih žrtev totalitarnih sistemov. Mnoga pričevanja pripravimo za predvajanje v oddaji Moja zgodba Radia Ognjišče. Na simpozijih, okroglih mizah in predavanjih po vsej Sloveniji in v tujini predstavljamo naše strokovno in znanstveno raziskovalno delo širši javnosti. Do sedaj smo v dobrih šestih letih delovanja izdali osemnajst publikacij, med katerimi so zelo odmevni zborniki z različnih posvetov, publikacije dr. Mateje Čoh, dr. Damjana Hančiča in mag. Renata Podbersiča iz zbirke Totalitarizmi ter monografija o Demosu, demokratizaciji in osamosvojitvi. Dejavni smo tudi v evropskem in širšem svetovnem prostoru, kjer smo prisotni vse od začetkov nastajanja Platforme evropskega spomina in vesti, ki danes povezuje že več kot petdeset institucij in nevladnih organizacij iz 16 držav.

Breme preteklosti, iskanje spomina, resnice in sprave

Slovenci smo v 20. stoletju doživeli strahote treh totalitarnih režimov – fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Prizadela so nas najhujša kršenja človekovih pravic in zločini zoper človečnost. Zločini prvih dveh totalitarizmov so bili prepoznani za zločine, slovenska družba in država sta jih kot take obravnavali in obsodili. Zločini komunizma so vse do osamosvojitve Slovenije ostajali tabu tema, o katerih se – razen redkih izjem – ni smelo javno govoriti. Trpljenje ljudi, ki so se znašli v sistematičnem in neusmiljenem kolesju komunističnega režima, je ostajalo zaprto za zidovi molka in ujeto v boleče travme. Po osamosvojitvi so se zidovi molka začeli podirati, toda 25 let po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu je povsem jasno, da bodo potrebni še mnogi konkretni koraki slovenske družbe in celovit pristop na poti k spravi. Predpogoj zanjo je delovanje pravne države, ki mora ljudem zagotoviti pravico vedeti. Uresničevanje te pravice je povezano z dostopom do arhivov, dokumentacije, raziskovanja in objavljanja ter z vključitvijo mračnih strani slovenske zgodovine v učne in študijske načrte. Pravna država mora zagotoviti pravico do poprave krivic, kar je mogoče doseči z rehabilitacijo, s kompenzacijo, z restitucijo, s spomeniki, z javnimi opravičili, s komemoracijami ipd. Zagotovljena mora biti tudi pravica do zakonitosti in pravičnosti, ki se lahko doseže v sodnih postopkih.

Vse to so nujni procesi in ukrepi, s katerimi se lahko doseže ključni cilj, povezan s prihodnostjo: onemogočenje reprize hudodelstev, genocida, zločinov proti človečnosti. Država mora zagotoviti okoliščine, da se preteklost ne ponovi. Poleg pravne države se morajo v te procese vključiti različne področne politike, npr. na socialnem in vzgojno-izobraževalnem področju. Vzgoja za demokracijo, oblikovanje strpnejšega in spravljivejšega političnega prostora ter bolj uravnotežena in resnicoljubnejša medijska krajina – to so ključni sistemski pogoji, ki nas lahko pripeljejo do tega, da se Slovenke in Slovenci pogodimo sami s seboj, z lastno zgodovino, popravimo krivice in da se lahko v spravnih okoliščinah posvetimo prihodnosti.

V teh dneh pa se ponovno zdi, da je prav osnovno človeško sočutje tista vrednota, ki nam je v slovenskem prostoru mnogokrat primanjkuje, ko govorimo o strahotah, ki smo si jih zadali v preteklosti. Travme preteklosti ostajajo še kako žive in boleče in brez njihovega ozdravljenja ne bo uspešne prihodnosti. Za uspešnost spravnega procesa so ključnega pomena premiki na področju politike, prava, izobraževanja, zgodovinopisja, pa tudi na področjih, ki zadevajo zasebno življenje vsakega posameznika, predvsem krepitev strpnosti in kulture medsebojnega odpuščanja. Žrtev je žrtev, ne glede na to, kdo jo je mučil, ubijal, zapiral, pravi Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je aprila 2009 z veliko večino glasov sprejel Evropski parlament. Toda generacija žrtev izumira, ostajajo pa generacije mladih, ki imajo pravico vedeti. Vedeti, kaj so počeli njihovi očetje in dedi. Razumeti, katere silnice so jih zajele v svoj mrtvaški ples, da so počeli norosti, predvsem pa – ne ponavljati njihovih grehov.

Sorodni Prispevki:

• Smo sposobni napisati skupno zgodovinsko poročilo? Zakaj naj bi bilo protikomunistični strani težko priznati, da so vodilni storili tudi napake in da so bile razne oblike samoobrambe izhod v sili, po...
• Znižati prestavo Vse bolj se v slovenski družbi zaostruje večni problem nedorečene polpreteklosti. V zadnjem letu sem slišal kar nekaj komentarjev zaskrbljenosti nad stanjem duha v državi,...
• Sprava brez sprave Vprašanje sprave v slovenskem prostoru še vedno ostaja nerešeno. Pri nas spravo vsaka stran pravzaprav razume popolnoma drugače, kar zagotovo ne more prispevati k »pomiritvi...
• Anton Drobnič: Miselna lenoba je za resnico uničujoča Pri Novi Slovenski zavezi smo opazili vse več zanimanja mladih ljudi za resnico o temeljnih dejstvih revolucije in protirevolucije. Prizadevanje za resnico, pri katerem sem...