Maja 1947 so v Ljubljani začeli zapirati ljudi, ki so sloveli po svoji izobrazbi, antifašizmu, kazali pa so premalo navdušenja za komunistično revolucijo. Julija so jih 15 postavili pred sodišče in uprizorili proces, ki je po prvoobtoženem postal znan kot Nagodetov proces. Največ o njem vemo iz spominov Ljuba Sirca (ki jih je najprej objavil v Veliki Britaniji, pri Pika Print), pred desetimi leti pa se je njegovemu pričevanju pridružila še Angela Vode s Skritim spominom, besedilom, ki ga je skrila in je doživelo objavo dvajset let po njeni smrti. Lani se je v Ameriki pridružila pričevalcem še gospa Staša Furlan Seaton, ki je z naslovom War Changes Everything povzela svoje življenje, emigracijo in usodo svojega očeta, znamenitega pravnika dr. Borisa Furlana in njegove družine.

V ZDA je lani izšla knjiga, ki bi mogla ali morala zbuditi precej pozornosti. Da je ni, pove nekaj malega o znatnem trudu, ki je pri nas trajno na delu … izogniti se kočljivim dogodkom in osebam, zatisniti oči, speljati tok pripovedi z domačega praga. K pisanju torej sedam iz kljubovanja temu toku, iz spoštovanja do devetdesetletne gospe, ki je napisala knjigo War Changes Everything(Vojna vse spremeni), in iz spoštljivega spomina, ki ga zasluži njen oče, dr. Boris Furlan.

Za gospo Stašo Furlan sem prvič slišala pred skoraj 20 leti, ko sem se začela močno zanimati za Angelo Vode in vse nesrečneže iz Nagodetove skupine. Tedaj so pravili, tisti redki, ki so kaj vedeli, da se je popolnoma ločila od vsega slovenskega in jugoslovanskega, vštevši jezik, da pa piše in da utegne nekega dne priti na dan zanimiva knjiga. Potem se je dogajalo in zgodilo marsikaj. In zdaj je tu dobra, inteligentno pisana, zanimiva knjiga spominov. Izdana v Ameriki v elektronski obliki. Dostopna tudi na papirju, še jo naročiš oziroma imaš prijatelje, ki ti to ljubeznivo storijo …

Med marsičim, kar se mi je zgodilo, je tudi srečanje z avtorico. Pred 14 leti sem imela na konferenci AAASS v Washingtonu referat o neosebah, to je ljudeh, ki se jih v socializmu ni smelo niti omeniti, in med poslušalci je bila tudi gospa Furlan Seaton. Zgleda, da sem ji ogrela srce, kajti povabila me je na dom in se nekaj ur pogovarjala z mano. Kljub poročilom o prekinitvi stikov s slovenstvom je imel njen dom razločen slovenski pečat. Poleg mnogih družinskih fotografij in očetovih knjig je bil tam portret mlade Staše, ki ga je narisal Božidar Jakac, prelep vezen prt na steni, množica drobnarij … In gospa, ki mi je brez zadržkov pripovedovala, kaj se ji je zgodilo in kaj se trudi popisati.

Zgodba, ki je zdaj objavljena v knjigi, je v osnovnih obrisih znana; no, znana vsaj približno obveščenim ljudem. Boris Furlan je bil rojen v Trstu, kjer je delal kot pravnik, potem ko se je izšolal na italijanskih univerzah in v Parizu. Z ženo Ano sta imela tri otroke, avtorica knjige Stasha Furlan Seaton je bila srednja, deklica med dvema bratoma. Zaradi rastočih pritiskov in nasilja fašistov se je Furlan odločil za selitev v Jugoslavijo.

To za otroke ni pomenilo posebnega pretresa, Furlanova družina se je hitro znašla, ustalila; z izjemo none, ki so jo tudi vzeli s sabo, so v Ljubljani vsi dobili prijatelje in zanimivo družbo. Življenje tudi v finančnem pogledu ni bilo težavno; kot kaže, so pravniki, ki so bili tako odvetniki kot predavatelji, pisci, prevajalci, mirno zaslužili za spodobno življenje. Otroci so hodili v šole, Staša v dekliški licej, fanta na klasično gimnazijo, pred tem je deklica obiskovala francoski vrtec in krožek. Med tako rekoč obvezne sestavine mestnega otroštva so spadali skavti, izleti v hribe, tudi vzpon na Triglav, vseskozi pa pridno učenje, kajti mama je bila prepričana, da je neznanje tako rekoč kriminal in je to strogo preganjala. Saj je bil takega prepričanja tudi oče, a on je to izvajal s smislom za humor.

V ta urejeni, topli svet je vdrla vojna. Furlanom je bil svetovano, naj odpotujejo in z angleško pomočjo so to tudi storili. Živeli so v Jeruzalemu, Cape Townu, New Yorku, Londonu. Ko so se vrnili, po štirih letih očetovega aktivnega prizadevanja proti okupatorjem, fašistom in nacistom, je bila Jugoslavija popolnoma drug svet. Hoteli so mu uiti, a to ni bilo več izvedljivo. Posrečilo se je samo Staši. Dve leti pozneje so dr. Borisa Furlana, ki je bil tedaj dekan pravne fakultete, aretirali in v skupini 15 ljudi obsodili na smrt. Čez čas so mu kazen znižali na dolga leta zapora, a ga leta 1951 izpustili, ker je bil tako bolan, da so se bali, da jim bo umrl.

Večina knjige je hommage očetu in je bridka, črna pripoved o uničevanju ljudi. V dodatek k doslej znanim, bolj ali manj uradnim podatkom, namreč avtorica prispeva osebne spomine, to je predvsem grenke spomine na mlado dekle v tujini, ki jo pol sveta loči od očeta in ki bi tako rada pomagala, a ne ve dobro, ne kaj se dogaja, niti kaj bi lahko storila. In tudi ko ve, tega ne zmore, recimo poiskati in kupiti zdravila … Obsežno navaja tudi očetova pisma, ki so pisana previdno, a vseeno poskušajo kaj povedati. Nočejo ujeziti cenzorja, ki jih bere in nato spušča čez mejo ali pa ne, in nočejo prestrašiti hčerke, ki mora ohraniti moč za študij in lastno življenje. In, konec koncev, nekaj vere v človeško človečnost.

Borisa Furlana so spomladi 1951 pogojno izpustili iz bolnišnice, v pižami in halji, ker doma ni bilo mogoče najti niti kosa obleke. Prinesli so ga, ker ni mogel hoditi. Dolgo ga je bilo treba nositi po stopnicah. Stasha je v New Yorku zbirala kose starega perila in oblek, da mu jih je poslala in da je torej lahko vadil hojo tudi na dvorišču in na cesti, ko si je malo opomogel. S pretresljivo hvaležnostjo ji je pisal, kako napreduje, koliko korakov že lahko naredi in kako si prizadeva, da bi prišel do cerkve. Cerkev na Viču je postala njegov veliki cilj. Živel je kot od smrti vstal človek, ki se iz globine srca zahvaljuje za to, da po štirih letih lahko sedi za običajno mizo in piše s črnilom. Napisal je, kako se po letih izolacije boji vsakega suma, človeka, senc. Živel je v isti sobi s štiričlansko sinovo družino, ki se ga je hotela znebiti. Kot pogojno izpuščen človek je bil še vedno arestant, ki nima nobenih pravic. Prošnjo za odhod v tujino so mu zavrnili, prošnjo, da bi mu vrnili knjige, so zavrnili, stike z ljudmi so mu preprečevali. Usmilila pa se ga je gospa Vera Magusar, sama nekdanja arestantka, ki ga je vzela za moža in ga, ko so jima dovolili, odpeljala v svoj nekdanji dom v Radovljico. Tam je hiral in prevajal Descartesa, prevajal Descartesa in hiral. Umrl je leta 1958. Njegov duh verjetno še blodi po okolici tistega lepega kraja.

Članek je bil prvotno objavljen v prilogi Družine Slovenski čas, uvod je avtorica dodala za objavo na Časniku. Knjigo Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim bodo predstavili v petek, 29. maja 2015 ob 11. uri, v Arhivu Republike Slovenije.

Sorodni Prispevki:

• Komunicirali s pacientom v vegetativnem stanju Ali je pacient v vegetativnem stanju je zelo težko natančno diagnosticirati. Blizu 40% diagnoz je napačnih. V New England Jurnal of Medicine je objavljen  članek v katerem raziskovalci...
• Kaj je pravzaprav trajnostna gradnja Trajnostno gradnja je človeku in okolju prijazna gradnja ter hkrati ekonomična. Od investitorjev, projektantov in izvajalcev zahteva uporabo gradbene prakse, ki ne bo povzročila trajne...
• Montessori za telebane Še vedno sem presenečen, kako malo ljudi, tudi tistih iz pedagoškega sveta, pozna montessori vzgojni koncept. Ko ljudje slišijo besedo montessori, se spomnijo, da obstaja...
• Šola ni vrtec Pa bi kdaj morala biti. Vrtec je življenje. Za veliko vrtcev v Sloveniji to velja. Kaj to pomeni. V vrtcu se otroci igrajo, učijo, pripravljajo...