Saj nisem mislil, da bo treba spet odgrinjati žalostno resnico in spet drezati v boleče rane. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (vsaj mlade ljudi) opozoril na sprevrženost današnje povampirjene slovenske levice, ki (edina v Evropi) skuša legitimirati pol stoletja trajajočo komunistično diktaturo in njene voditelje, s Titom na čelu. Povsod drugod v Evropi vse totalitarizme (nacizem, fašizem, komunizem) jasno zavračajo in obsojajo, zločine pa priznavajo (Katin!) in razkrivajo.

Pri nas pa vsak dan hodimo po ulicah in trgih imenovanih po diktatorju (kar v Ustavo si je dal zapisati dosmrtno predsedstvo) in masovnem morilcu! Kar molčati pa o tem tudi ne moremo…

Resnica bo neizbežno prišla na dan… Ampak zakaj bi bila do nje prikrajšana že današnja mladina?

Pa ponovimo: Tako kot je dal Stalin ukaz, naj pobijejo (med vojno) 20.000 Poljakov, tako je dal Tito ukaz, naj pobijejo (vsaj) 12.000 Slovencev (zraven pa še kakšnih 100.000 drugih narodnosti) – PO VOJNI!

Pa saj tega niti ni skrival: v začetku maja je z balkona (današnje univerze) vpil nekako takole (citiram po spominu, vendar zagotavljam, da je vsebina popolnoma točna, saj je govor posnet na filmskem traku):

»Naši narodi so končno dočakali svobodo. Ne bodo pa je dočakali narodni izdajalci, ki se sicer še skrivajo izza meje, vendar jih bo naša roka dosegla. Potem ne bodo nikoli več občudovali lepot te naše čudovite domovine…« Skratka: napovedal je, da jih bo skušal dobiti nazaj in da bodo nato pobiti!

Nekaterih pa niti ni bilo treba vračati (iz Avstrije), ampak so na svojo usodo čakali kar v Ljubljani – v Šentvidu. Med njimi je bil tudi moj stric France Vodlan.

Kako grozno grozljivo in v vesolje vpijoče krivično je moralo biti v tistih breznih, kjer je PO drugi svetovni vojni bilo usmrčenih na desettisoče nedolžnih Slovencev! In to ne od kakšnih tujih okupatorjev, temveč od rojakov! Seveda se ne morem izogniti misli na ubogega strica – brata moje mame Franceta Vodlana, za katerega še vedno ne vemo, v katerem breznu gnijejo njegove kosti.

Mama mi je njegovo zgodbo skrivala tja do mojih 15 let, kot je podobne zgodbe skrivalo še na tisoče drugih slovenskih staršev. Če bi otroci nevede kaj od tega povedali v šoli ali med prijatelji, bi lahko ostali zaznamovani in dodatno onemogočeni za vse življenje. Poznam žensko mojih let, kateri mama do svoje smrti (pred nekaj) leti ni povedala nič o tem, kdaj, kako in zakaj je bila ubita njena sestra. Vso bolečino je nosila v sebi in logično je, da jo je hčerka velikokrat zalotila, kako na samem joka…

Franceta je imela moja mama najrajši od vseh šestih bratov. Bil je še najbolj rahločuten in pokroviteljski do sestrice, ki se je morala boriti za svoje mesto kot edina v moški družbi. Izučil se je za čevljarja, se ukvarjal s telovadbo, se nekajkrat nesmrtno zaljubil in bil na vrhuncu svoje mladosti, ko je napočila (2. svetovna) vojna. Ta del Slovenije je bil okupiran od Nemcev in kmalu se je rodil tudi odpor. Kakšen od bratov je bil mobiliziran v nemško vojsko, drugi deportiran v Avstrijo, France pa je leta 1943 prostovoljno in zavestno odšel v partizane. Ves čas je bil v 2. četi Šlandrove brigade. Ker se je zadrževal v okolici doma, ga je sestra večkrat obiskala (mu nosila hrano in obleko) in sta se tudi iskreno pogovarjala, tako da je lahko zasledovala tako razvoj v tem odporniškem gibanju, kot tudi v bratovem razpoloženju in mišljenju.

Kmalu se je pokazalo, kako zlorabljani so »navadni« partizani, saj so imeli vse vajeti v rokah dobro organizirani komunisti, katerim še zdaleč ni bila prvenstvena osvoboditev od okupatorjev, temveč izvedba revolucije in prevzem oblasti. Tako so se že zelo kmalu začeli zelo oholo in nasilno obnašati ter niso niti dovoljevali nobene druge oblike odpora proti tujim okupatorjem, celo izrecno so jo prepovedali. Tiste rojake, ki se jim niso podredili, so enostavno likvidirali.

Če so na začetku partizani še vsi spali in jedli v enakih pogojih, je kmalu prišlo do diferenciacije in lonci, kjer so bili vodilni, so bili dosti bolj polni mesa, kot pri ostalih. Franceta je to vse bolj begalo, posebno še, ker je bil tako naiven, da komunistične zarote dolgo niti ni spregledal. Zelo so me pretresle njegove besede, kot jih je dobesedno izrekel svoji sestri (moji mami): »Veš Micka, čutim, da bo Slovenija še svobodna! Samo jaz te svobode ne bom užival. Čutim, da bom umrl.«.

Pa je doživel konec vojne! Ne pa tudi svobode, temveč kruto smrt! Zgodaj spomladi 1945 mu je bilo končno jasno, kaj imajo za bregom komunisti in je zato partizane zapustil. Tega niti ni storil na kakšen posebno aktiven način, temveč se je le prepustil domobrancem, ko je bil bolan, saj je imel malarijo. Ni sicer imel posebne želje, da bi se pridružil nasprotni vojaški formaciji domobrancev, saj so bili ti tedaj v ne preveč zavidljivi situaciji, vendar se je moral zaradi zaščite lastnega življenja (partizani bi ga sicer ubili) povezati tudi z njimi. Gotovo pa je, da ni v teh zadnjih dneh vojne (kot tudi ne prej) nikomur naredil nič slabega, kaj šele da bi koga ubil (mama je prepričana, da se je tega izognil tudi v prejšnjih dveh letih).

In ko je v začetku maja prišla »svoboda«, je bil France takoj aretiran in odpeljan v Šentvid pri Ljubljani, v taborišče, ki je bilo zbiralnica za množične poboje. Ob oddaljenih burnih zvokih zmagoslavja se je tukaj v nečloveških razmerah nahajalo na tisoče žrtev državljanske vojne, ki je potekala v Sloveniji znotraj svetovne vihre. Sestra je bila z njim v stikih še ves mesec maj in do polovice junija. Preko uslužnih znancev mu je pošiljala pozdrave. Od njega je dobila le pozdrave, kaj več si tudi ni upal povedati.

In potem se je začela velika morija, brez primere v zgodovini našega naroda! Med vsemi petimi leti vojne ni bilo takšnih pobojev, kot po vojni, ko je šlo le še za politični obračun z drugače mislečimi (komunisti so se tako odkrižali večine tistih, ki bi lahko ogrozili njihov prevzem oblasti)! Brez kakršnegakoli sojenja ali ugotavljanja krivde so (sedaj že) oblastniki pobili več deset tisoč domobrancev in drugih političnih nasprotnikov ter njihovih družinskih članov, med njimi tudi veliko otrok.

Tragično in ironično je, da se je največji skupini že uspelo rešiti in se preko mejnega predora prebiti do Avstrije ter se tam vdati (prepustiti) zmagovitim (zahodnim) zaveznikom, nakar so jih angleške vojaške oblasti zvijačno (z obljubo, da bodo šli v Italijo) spravile v živinske vagone in jih transportirale nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih prevzeli partizani. Mojemu stricu je bil prihranjen ta izlet v Avstrijo, likvidiran pa je bil tako kot drugi, gotovo na enem od (sedaj že znanih) množičnih morišč.

Več lahko preberete na blogu Antona Tomažiča.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.