Zato, ker bodo uvedene na značilno slovenski način.
Davčne blagajne poznajo marsikje. Imajo jih na primer v Srbiji in na Kosovu, vendar je pri njih kljub temu precej več sive ekonomije kot v Sloveniji. Imajo jih tudi na Švedskem, toda tam bi tudi brez njih bilo bistveno manj neplačevanja davkov kot pri nas. Pričakovanje davčnih blagajn kot čarobne paličice, ki bo sama po sebi odločilno pripomogla k zmanjšanju sive ekonomije, je zato vsaj naivno, če že ne kaj drugega.
To piše tudi v uvodu predloga zakona, ki ga je nedavno sprejela vlada – namreč, da so davčne blagajne “le en delček v mozaiku ukrepov proti sivi ekonomiji”. Lepo, nekdo od piscev se je potrudil biti strokoven in celo malo pesniški namesto navijaški ali populističen.
Toda: če so res samo delček v mozaiku, zakaj je treba z njimi opremiti vse, kar leze in gre (in pri tem izdaja račun), tudi tiste, ki ne plačajo veliko davkov in ki bodo zaradi tega imeli nesorazmerno visoke stroške in precej bolj zapleteno poslovanje? In zakaj je treba zahtevati podatke, ki za preprečevanje davčnih utaj niso potrebni?
Prijava poslovnih prostorov
Davčno blagajno bo moral imeti vsak, ki posluje z gotovino in je po drugih zakonih dolžan izdajati račune in voditi poslovne knjige. Preden bo davčno blagajno začel uporabljati, bo moral Furs sporočiti lokacijo poslovnega prostora, v katerem jo bo uporabljal. In to ne le naslova, ampak tudi katastrsko občino, kjer prostor stoji.
Če ste gostilničar ali frizer, to ni posebej težavno. Boste pač pogledali v najemno pogodbo in prepisali podatke o nepremičnini. Tudi če ste taksist, še nekako gre, imate pač tako imenovani premični poslovni prostor (brez katastrske občine). Kaj pa, če ste taksi služba s 100 premičnimi poslovnimi prostori? Ali pleskar, ki račun vsak teden izda v hiši drugega naročnika? Ali za dva dni najamete stojnico na kakšni prireditvi, vsak mesec organizirate seminar v drugem kraju ali prodajate knjige in sesalce od vrat do vrat?
Zakon sicer pravi, da pri opravljanju dejavnosti na terenu zavezanec samostojno določa potrebo po ločenem vodenju poslovnega prostora – vendar odvisno od načina poslovanja in po pravilniku, ki ga bo predpisal minister. Kaj bo v pravilniku pisalo in kaj se bo inšpektorjem zdelo prav glede na način poslovanja, se danes še ne ve, a po izkušnjah česa preveč življenjskega ali praktičnega ne moremo pričakovati.
Predvsem pa je vse skupaj trapasto in nepotrebno. Če se še tako trudim, mi ni jasno, kako bo podatek o tem, ali je bil račun z registrirano davčno blagajno izdan v Spodnjem Dupleku ali v Zgornji Ščavnici, Fursu pomagal preganjati sivo ekonomijo. Še manj mi je jasno, kako mu bo pri tem pomagala številka katastrske občine – ki bi jo, če ga že tako zanima, po zakonu o upravnem postopku tako ali tako moral sam pridobiti iz javno dostopnih evidenc.
Potujoče davčne blagajne
Prijava poslovnega prostora pri poslovanju na terenu ni največja težava. Še večja bo zahteva po uporabi davčnih blagajn za vsak izdani račun. Taksisti, poštarji, podeželski veterinarji, prodajalke vijolic in prvonovembrskih sveč, akviziterji in dimnikarji se bodo torej prevažali naokrog s tablico in termalnim tiskalnikom. Na spletu sem našel podjetje, ki vam takšen paket proda za 400 evrov in DDV.
Ocena ministrstva za finance, da strošek davčnih blagajn ne bo višji od 300 evrov, je torej prenizka, predvsem pa zavajajoča. Zapisano je namreč, kot da je to strošek za zavezanca, v resnici pa je to strošek za vsako blagajno, ki jo zavezanec uporablja. In zdaj si še enkrat predstavljajte, da ste podjetje s 100 taksisti ali 50 akviziterji in začnite množiti.
Na to so številni opozorili tudi v javni razpravi o predlogu zakona. Ministrstvo jim je odgovorilo, da lahko namesto davčnih blagajn uporabljajo vezano knjigo računov – vendar le v prehodnem obdobju dveh let, s čimer se strošku seveda ne izognejo, ampak ga samo odložijo. Poleg tega bodo morali račune, izdane na papirju, najmanj vsakih 10 dni ročno vnesti v elektronsko evidenco Fursa. Pomnožite še enkrat in se vprašajte, koliko dodatnega pretipkavanja (in tveganja napak) bodo imela podjetja, ki večino poslovanja opravijo na terenu.
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
