Tragična zaznamovanost slovenskega naroda
Stota obletnica začetka prve svetovne vojne, ki je bila lani, in letošnja sedemdeseta obletnica konca druge je za marsikoga priložnost za spominjanje in premišljevanje o usodnosti dni, ki so jih preživeli ljudje vsega sveta, posebej naši starši in stari starši. Naš narod sta ti obletnici tragično zaznamovali do današnjega dne. Ni Slovenca ali Slovenke, ki ne bi imela v družini žrtev, ki so se bojevale v avstro-ogrskih uniformah v Galiciji, na soški fronti in še kje, ali pa med fanti in možmi različnih vojaških formacij v drugi svetovni vojni. Pomenljive in premisleka vredne so zato prireditve zadnjih tednov, ki nas spominjajo na tiste usodne čase. Medtem ko smo po prvi svetovni vojni del narodnega ozemlja za nekaj časa (Primorsko) ali za vedno izgubili (Koroško), je bila zaradi posledic še bolj usodna in tragična druga svetovna vojna, zaradi katere smo še 70 let po njenem koncu razdeljeni kakor nikoli prej v zgodovini.
Temeljno spoznanje, ki pomaga razumeti to, česar se v teh dneh spominjamo, je: druga svetovna vojna je pri nas pomenila začetek nečesa, kar se ni dogajalo nikjer drugje v takratni Evropi. Plemeniti izraz narodnoosvobodilni boj je bil pri nas izrabljen za revolucijo in razredni boj pod vodstvom komunistične partije. V Sloveniji je bilo pobitih več Slovencev kakor okupatorjevih vojakov. Prvi strel je padel na Slovenca, ne na okupatorja. Načrtno likvidiranje uglednih ljudi in karizmatičnih osebnosti, ki bi ogrožale revolucionarne cilje, med vojno ter krvavo masakriranje idejnih nasprotnikov po njej, to resnico najbolje potrjuje. Odtod tudi nujnost sprave, če hočemo zaživeti kot svoboden in demokratičen narod.
Prizadevanja za spravo v našem narodu so živa od druge polovice 80. let prejšnjega stoletja in so kazala, da bodo le rodila uspeh, a so v zadnjih dveh desetletjih skoraj zamrla. O razočaranju ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja in celo prevari glede sprave, kakor jo je poimenoval, je spregovoril tudi škof Anton Jamnik v soboto, 30. maja, na Kongresnem trgu v Ljubljani. Pomenljivo je zato zapisal predsednik SŠK škof Andrej Glavan duhovnikom v majskih Sporočilih slovenskih škofij: »Vernim v primeru, ko se ena stran ne zmeni za spravo, ne preostane drugega kot vztrajna molitev.« Res je, na Slovenskem ne more priti do sprave, ker se ena stran strastno oklepa mita o lastni neomadeževanosti in pogojuje spravo. Tako laže razumemo škofov poziv k resnici in sočutju s praznovanjem Grozdetovega dne na Zaplazu v soboto, 30. maja. Poudaril je: »Dokler bodo zgodovinarji izhajali iz ideoloških stališč in izhodišč, bo vsak imel in zagovarjal svojo resnico. Zato je potrebno tudi sočutje in odpuščanje brez povratnih pričakovanj.« Če naši škofje vabijo k odpuščanju, je to vabilo vsem iskreno mislečim v našem narodu. Res je tudi, da so ljudje, ki so bili žrtve, ki so trpeli zaradi izgube najdražjih in poznejšega zapostavljanja in ponižanj, že odpustili. O tem najlepše pripoveduje zgodba duhovnika Jožeta Mavsarja iz Šentruperta, ki je bil sposoben v začetku 90. let iti h krivcu za poboj njegove družine, mu seči v roko in z njim popiti kozarec vina. Znal je čutiti s človekom, ki je nosil breme krivde na svoji vesti …
Proslavam zmage nad okupatorjem, na katerih so še 25 let po padcu totalitarizma razkazovali peterokrako zvezdo, ki je kriva za našo usodno razdeljenost, se v teh dneh pridružujejo spominski dnevi vojnih pobojev. V teh ni prostora za praznovanje, zgolj za žalost, klic po sočutju in predvsem resnici.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
