Pred dnevi, ko je bil v Ljubljani na Kongresnem trgu shod, sem ga razumel kot »shod spomina in upanja«. Nič udarnega, nič »revolucionarnega«. Še prej, konec maja, so eni nostalgično slavili svojo zmago komunizma v Sloveniji in v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, spet drugi obujali spomine na junaško osamosvajanje in tarnali, ker nismo bili sposobni izvesti z osamosvojitvijo tudi demokratizacijo države in očistiti plevel revolucionarne miselnosti in vrednot. Bolj previdni in bojazljivi, rekel bi prestrašeni od grozodejstev med in povojnih pobojev, so skušali za silo doseči nekakšno spravo brez kesanja in pokore, da bi vrnili narodu krščanske vrednote in več ali manj dostojno pokopali žrtve med in povojnih pobojev drugače mislečih od komunistov. Osebno se mi zdi, da pa nihče ni upal resnicoljubno in odkrito zahtevati, da narod dokončno zavrže nostalgično obujanje pokvarjenosti komunističnih vrednot in ravnanja v praksi in se vprašati kaj je narobe z narodovo vestjo, da je, v letih po vojni, tako razvodenela, siromašna in pohabljena. Namesto, da bi se dičili s samostojnostjo in uredili državo po vzoru razvitih v EU, se ukvarjamo sami s seboj in hočemo, kot nekoč, z miselnostjo starih kadrov in njihovih potomcev, zopet odkrivati »toplo vodo« gospodarjenja z narodnim bogastvom za višji standard in socialno pravičnost ter razvoj, ne da bi prej uredili pravično in pošteno sodstvo ter zdravo osnovo finančnega poslovanja.
Kaj je torej narobe z narodovo vestjo, da ni več pozitivno naravnana za dobro, prav in res? Je opešala vera, »strah Božji«, duhovnost? So prevladale zavržene svobodnjaške vrednote, ki zanikajo ravnanje po vesti in iz ljubezni ter usmiljenja? Je vest ohlapnejša zaradi priseljencev iz drugih republik bivše Jugoslavije po vojni, ki so s sabo, s pravoslavjem in mohamedanstvom prinesli pozitivne vrednote in visok nivo vesti, oboje pa v novem okolju zavrgli ali nanj pozabili v želji uspeti in »bolje živeti«. Morda pa je narodova vest manj občutljiva zaradi geneze voditeljev. V to sem prepričan jaz! Dejstvo je, da so po vojni oblast prevzeli komunisti, ateisti, ki jim oblikovanje vesti ni primarna vrednota. Dejstvo je, da so na oblasti še vedno dediči ateističnih vrednot, ki so prikriti nasprotniki Cerkve in katoliških vrednot, ki so kruto ravnali s svojimi idejnimi nasprotniki, če jim, sposobnejšim in uspešnejšim s pozitivnimi vrednotami, ni uspelo pobegniti v tujino. Vest namreč ni nekaj danega in enoznačnega, je nadgradnja v svobodi odločanja, moramo jo oblikovati, vzgajati za strpno življenje z okoljem in ljudmi v dobrem, prav in res, za ljubezen in usmiljenje po »zlatem pravilu« povsod: v šoli, doma v medijih, pri verouku. In ker so bili na oblasti po vojni in so še, več ali manj »nevestni« voditelji, ne moremo pričakovati, da bomo kmalu državo demokratizirali, očistili »pleve« nevestnosti, koruptivnosti, laži, starih vzorcev vladanja, sojenja, financiranja in kadrovanja.
Najprej moramo naredi vse, da dvignemo nivo »narodove vesti« in voliti vestnejše predstavnike oblasti. Za to pa je potrebno ozaveščanje za pogumno odkrivanje zmot, potvarjanja in celo laži z bolj objektivnim medijskim prostorom. Pred časom sem napisal tekst: »Dostavite gospodinjstvom resnico« (Portal Časnik in Demokracija 31.7.2013; Reporter 5.8.2013) in priporočal desnim političnim voditeljem, ki jim pripisujem višji nivo vesti, naj se dogovorijo kako bodo postopno in v daljšem obdobju osveščali državljane za resnico z »reklamnimi obvestili in spoti« o dogodkih polpretekle zgodovine naroda in nepravilnostih ter stranpoti trenutne oblasti in medijskem zavajanju in prikrivanju ter potvarjanju resnice po »vzoru« tržnih reklam. Državljanom namreč »perejo možgane« zgolj najvplivnejši režimski mediji, šolski programi in leve politične stranke, ki jim pa ne oblikujejo občutljivejšo vest. Še največ k višjemu nivoju vesti prispeva Cerkev, ki pa nima podpore v aktualni oblasti.
Mi smo mali narod s prebivalci več narodnosti, ver in prepričanj. Tako je, in tega ne moremo spreminjati. Lahko pa zavestno dvignemo raven vesti tako, da volimo takšno oblast, ki bo zagotavljala vestnejše, bolj odgovorno, pošteno, resnicoljubno, pravično ravnanje vseh državljanov ne glede na vero spol in prepričanje. Ravnati po vesti namreč ne pomeni, da moramo biti vsi enakega mnenja, ali se podrejati nivoju vesti oblastnikov s slabše oblikovano vestjo. Ne, ker vest ni dana kot neka gotovost, moramo si jo privzgojiti, oblikovati. Za to kako bo oblikovana »narodova vest« pa so najbolj odgovorni voditelji, ki morajo ravnati razumno in tako krmariti kreposti naroda za ločevanje med dobrim in zlim. Ljudje se bodo zgledovali in ravnali po vesti verskih, političnih in idejnih voditeljev, in če bo ta dovolj visoka, bodo problemi skupnega življenja, sprave, dviga družbenega in materialnega standarda lažje rešljivi. Še enkrat: dostavite gospodinjstvom resnico!
Ervin-A. Schwarzbartl, Domžale
