“Inšpektorica za okolje pravi, da je za pogin rib v reki Pivki pri Postojni odgovoren inšpektor za ribištvo, ta pa odgovarja: ker je vzrok onesnažena voda, je to odgovornost inšpektorja za okolje,” je pisalo v članku z zgovornim naslovom Ribe poginjajo že 14 dni, a nihče ne ukrepa. Kako naj kdo ukrepa, če nihče ni za nič odgovoren?

Novico sem bral po polomu pogajanj glede kršitve avtorskih pravic v šolah. Vse države v Evropi imajo to že dolgo urejeno, le v slovenski šolah se do avtorskih pravic in s tem do avtorjev obnašajo kot do zadnjega govna. Ko sem sestavljal kronologijo stikov pred združenjem avtorjev in založb ter med ministrstvom za šolstvo (preberite jo tule), se je jasno pokazalo, da je izraz “pogajanje” laž. Ne, nismo se pogajali, marveč so uradniki osem let prelagali odgovornost drug na drugega in je še vedno niso našli. Zdaj bomo avtorji očitno tožili šole, te so že napovedale, da bodo tožile ministrstvo, in nazadnje bodo seveda daleč največ zaslužili pravniki, kar je slovenski standard.

Kako lahko ribe crkujejo štirinajst dni, ne da bi se uradniki dogovorili, kdo naj jih gre pogledat? Kako lahko avtorjem kradejo osem let, ne da bi se vsi ti državni sekretarji in direktorji direktoratov lahko dogovorili, kdo je odgovoren za izvajanje zakona, ki so ga sami spisali? Zakaj morate v Sloveniji, če hočete ugotoviti, kdo od uradnikov je za kaj odgovoren, vključiti sodišče?

Marius Jacob

Ko je Marius Jacob (ropar, po katerem je nastal literarni lik Arsene Lupin) leta 1901 med enim od nočnih vlomov opazil, da krade pisatelju Pierru Lotiju, je takoj vrnil vse na svoje mesto in dodal pisno opravičilo: “Vstopil sem pomotoma. Ne morem krasti človeku, ki živi od pisanja. Vsako delo zasluži plačilo. P. S. Prilagam deset frankov za razbito steklo in poškodovane polknice.”

Iz tega lahko sklepamo, da Marius Jacob ni bil zaposlen na slovenskem ministrstvu ali v šolstvu, prav tako pa ni bil nikoli eden od dolge vrste ministrov ali predsednikov vlad.

Sistem

Lahko porečete, briga me za vse ribe in pisatelje, a prej ali slej boste naleteli na svoje področje zavlačevanja javne uprave; takrat boste noreli in bentili, zato je bolje, da protestirate že prej. Če okostje države ne deluje, tudi najboljše mišice ne pomagajo.

Problem rib in avtorjev je enak – plače uradnikov so neodvisne od uspešnosti in hitrosti reševanja problemov. Če inšpektorica za okolje in inšpektor za ribištvo za tistih štirinajst dni prerekanja ne bi dobila plače, bi se dogovorila že prvi dan. Če osebje ministrstva za šolstvo ne bi dobilo plače osem let, bi kraje avtorjem prenehale prvi dan.

Sistem je torej narejen ne le tako, da spodbuja zavlačevanje, marveč ga celo plačuje.

Zakaj?

Opis slovenske javne uprave

“Administracija je razvila plemenito veščino formalizirane počasnosti: improviziranje, zavlačevanje, čakanje, dajanje z eno roko in jemanje z drugo, izogibanje pomembnim vprašanjem, večno upanje, da bodo problemi kar izginili, če bo administracija bolj potrpežljiva kot zgodovina.”

“… delovala je kot dunajski valček: najprej desno, potem levo, pa obrat, dokler ni pristala točno tam, od koder je krenila, vedno v pogonu, ne da bi kdajkoli prišla kamorkoli.”

Dobro so nas opisali, mar ne?

Žal pa opis spada k delovanju avstro-ogrske birokracije (Blom, 2008) na začetku dvajsetega stoletja.

Javna uprava so dobro naoljeni ležaji, po katerih gladko drsi državni sistem. Ker imajo države različne cilje, se torej tudi posamezne javne uprave med seboj razlikujejo.

Angleži so bili tista davna leta največji svetovni imperij in javna uprava je morala biti učinkovita. Ne morete osvojiti in upravljati neke kolonije, če doma uradnik osem let premišljuje, kateri formular naj vam pošlje.

Avstro-ogrska birokracija pa je morala zavlačevati, saj je bila država le skupek dežel, nerazvitih, večinoma še srednjeveških, in modernizacija bi pomenila propad.

Naša javna uprava je le dedič rajnke Avstro-Ogrske.

Kako skozi birokracijo

V taki javni upravi, kot jo imamo mi, torej avstro-ogrski, sta mogoča le dva načina, da se zadeve odvijejo hitro: podkupovanje in višja sila.

Podkupovanja očitno ni, vsaj tako kažejo zelo redke tožbe in obsodbe javnih uslužbencev, torej odpade. Ne smete pa spregledati, da sistem temelji na menjavi uslug, česar ne pojmujemo kot korupcijo predvsem zato, ker gre za vsakodnevno ravnanje.

V kraljevini Jugoslaviji in pozneje, pod komunistično partijo, je birokracija še nekako delovala zaradi pritiska mogočnežev. Kak visok politik se je razjezil in poklical – pa so bile ribe v trenutku rešene, pisatelji pa tudi.

Ker pa je samostojna Slovenija pravna in demokratična država, torej odpadeta obe gonili, ki bi lahko premaknili avstro-ogrsko administracijo.

Država v državi

Pravzaprav je dolgo trajalo, preden je javna uprava ugotovila, da jim nihče nič ne more. Ne govorim o ljudeh, na katere trčite za okenci uradov in vam izdajo novo osebno, recimo. Ti so drobni kamenčki na dnu lestvice, neprestano na očeh javnosti, ki nanje besni. Reveži pobirajo ves bes in morajo trdo delati.

Govorim o srednjem in višjem delu hierarhije. Kadar je vaš problem tako velik, da vas tisti za okencem preusmerijo v zaledje, ste prišli v povsem nov svet, osrčje neodgovornosti.

Več lahko preberete na strani PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.