To 11. nedeljo med letom nam evangeljski odlomek ponuja dve kratki priliki, od katerih nas bo danes zlasti zanimala prva. Kmet, ki seje, je podoba vernega človeka. Gospod Jezus je dobro vedel, kako dober kmet deluje na dveh ravneh, saj res po eni strani naredi čim bolje tisto, kar je v njegovi moči, da bi zemlja obrodila, vendar se tudi zaveda, da je to le en vidik, ki pravzaprav niti ni najpomembnejši, saj so še druge stvari, na katere sam nima vpliva, ki pa so v kmetijstvu prav tako pomembne in jih je treba vzeti v zakup, da bi ne zašli v obup, kadar se ne vse izide tako kot bi si kmetje želeli. Normalno je, da si kmet vselej želi dobre, odlične letine, ampak, kot mi je modro dejal prijatelj: »Zemlja enkrat obrodi tako, drugič drugače, ne moreš vedno računati le na dobro letino, temveč se dobre letine izmenjujejo s slabšimi, včasih pa pride tudi prav slaba.« To mi je govoril ob priložnosti slabše letine vina, za razliko od tiste iz leta pred tem, ko je bilo njegovo vino odlično oz., kot ga je označil, za tekmovanje.
Ni vsakdo sposoben tega, da se ne preveč vznemirja ob vremenskih in podobnih nevšečnostih, sploh ne danes. Zatrdimo lahko, da tega današnji ljudje te dvojne drže, ki jo je sposoben naš kmet v evangeliju, tudi nasploh nimamo. Sposobni smo samo tiste njegove zunanje, običajne, normalne drže, ne pa tiste druge, ki jo lahko označimo za notranjo držo. Radi bi, da bi vse šlo kot po maslu, po naših načrtih, po naši logiki, vendar je neverjetno število faktorjev, na katere v življenju ne moremo vplivati. Primanjkuje nam te druge drže, zato pa nas težave spravijo tako močno iz tira, celo tako daleč, da nad življenjem obupujemo, saj se nam zdi, da z nami življenje, ki ga mnogokrat prav poosebimo, ravna krivično.
Potem ko je vrgel seme, gre naš sejalec ponoči lepo mirno spat, kar, kot nam pove Božji služabnik Dolindo Ruotolo, v duhovnem življenju pomeni, da »se [verni človek] prepušča Bogu in zaupa vanj v negotovostih časov«. Koliko gremo mi na enak način mirno vsak večer spat, koliko zares priznamo, da smo pač čez dan naredili, kar smo naredili, potem pa se prepustimo Božjim rokam? Za nas veljajo Kristusove besede Marti: »Skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno« (Lk 10,41-42). Koliko reči, na katere v končni fazi mi nimamo vpliva je, ki nas tako skrbi in vznemirja, da nas že prav hromi. Skrbita in težita nas preteklost ter prihodnost, zato pa ne uspemo izkoristiti danega nam časa.
Sejalec iz prilike ga zna izkoristiti, saj vsako jutro znova vstane v isti veri in zaupanju ter opravlja vsakdanje kmečko delo z vso potrebno predanostjo, saj ve, da lahko naredi vse tisto, kar je v njegovih močeh, da bi zemlja obrodila, kar je tudi prav, a se ne vznemirja več kot toliko, kakšen bo rezultat, medtem ko smo mi danes postali že prav obsedeni s temi rezultati. Ta kmet tako ima prostor za tisto, kar smo mi v veliki meri že izgubili, to pa je čudenje. Če pride dober pridelek, se bo čudil, zato pa bo imel veliko hvaležnost, da je do njega prišlo, videl bo, da dober v večji meri ni odvisen od njega in njegovih naporov. Na koncu bo tudi vesel, da je lahko imel delež pri tem čudežu, ker je pač nekaj, nad čemer se čudimo, čudež, mar ne?
Vera je prav takšna drža, saj mora obsegati tako človekovo delo in napor, po drugi strani pa tudi to, da se prepušča Božjim rokam, Božji milosti in previdnosti, kar zadeva, po sv. Avguštinu, našo preteklost in našo prihodnost. Ta cerkveni oče je namreč dejal, da svojo preteklost prepušča vse odpuščajočemu Bogu, prihodnost pa neskončno previdnemu Bogu, ki ob navidez neizhodnem položaju vselej odpre novo pot, če mu zaupamo. Tako je vsak dan najprimernejši čas za takšne vrste prepuščanje vsak večer v molitvi pred spanjem, najbolj pa je to prepuščanje pomembno pri sveti mašni daritvi, kjer je izredno pomembno izročanje. Ali prinesemo svoj osebni dar, svojo osebno prtljago v cerkev in jo položimo na oltar, pa če je ta prijetna ali neprijetna? Ali se tiste posebej neprijetne prtljage znebimo pri sveti spovedi? Če tega ne bomo spočeli, ne bomo mogli zares živeti, ker ne bomo imeli časa.
Naj nam pomaga to ponazoriti judovski midraš, ki se ga splača ponoviti. »Angel Gabrijel je bil poslan od Boga, da bi poklonil dar večnega življenja tistemu, ki bi imel čas, da bi angela sprejel. Podal se je torej na pot. Potem ko je prehodil mnogo poti, se je vrnil k Bogu in mu dejal: ‘Nekateri so imeli eno nogo v preteklosti, drugi eno nogo v prihodnosti. Nisem pa našel nikogar, ki bi imel čas.’« Čas za Boga, ki je čas za nas. Prepuščanje Bogu, da bi bilo naše življenje lažje, polnejše, kakor tudi, dabi znali prav ceniti, kar imamo, se čuditi, se zahvaljevati. Akcija in kontemplacija, torej naše delo, kakor tudi občudovanje in zrenje, ki je tudi že slavljenje.
Besedilo je homilija na 11. nedeljo med letom. Andrej Vončina je kaplan v župniji Nova Gorica, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.
