Predlog sprememb Zakona o medijih je takšen zmazek in v takšnem nasprotju z moderno evropsko državo, da je razrešitev ministrice za kulturo logična in neizogibna. Odstopila pa sama zagotovo ne bo.
Zgodba o medijski zakonodaji je zmes tragikomedije, absurda in neumnosti. Bržkone se nekje globlje v ozadju skriva tudi tiha želja po cenzuri in podreditvi medijev, da bi bilo tako kot nekoč, se pravi v dobrih starih časih partijske države, ko so bili novinarji javni delavci, mediji pa le transmisija družbeno-političnih organizacij. Toda na srečo je vsakokratna vodilna garnitura ministrstva za kulturo preveč nerodna in prozorna v svojih poskusih, da bi medijem nataknila ovratnik. A če smo iskreni, veliki večini tega niti ni potrebno, saj so pod krinko ‘družbene odgovornosti’ krotki, neškodljivi in zelo dobro vedo, kje so njihove meje.
Poskus ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar (JBM), še do nedavnega relativno anonimne politične aktivistke upokojenske stranke, da bi z nekakšno reformo obstoječega medijskega zakona uveljavila interese njegovih avtorjev, lobistov in zakulisnih prišepetovalcev, se bo na srečo izjalovil, kajti gre za takšno skrpucalo in zmazek, da si ga ne bi upal predlagati niti režim Aleksandra Lukašenka.
JBM je produkt negativne selekcije
Seveda pa odstop kompromitirane JBM, ki jo je predlagana zakonska novela do konca razgalila in osmešila kot povsem nekompetentno ter neprimerno za ministrsko funkcijo, nikakor ni samoumeven. Opravka imamo – kot že večkrat doslej – s tipičnim produktom negativne selekcije, nad katerim se zgraža celotna kulturniška srenja, vendar pa iz pragmatičnih razlogov o tem javno nihče noče govoriti.
Pravzaprav imamo vse od Andreja Capudra in Rudija Šelige precejšnjo smolo glede kulturnih ministrov. Kot da bi bil vsak naslednik še mizernejši od predhodnika. V tem smislu je intelektualna podhranjenost JBM že tako v nebo vpijajoča, da je nima smisla posebej izpostavljati.
Spreminjanje medijske zakonodaje je v evropskih državah redek pojav, ki ga običajno opravičujejo s tehnološkimi spremembami in novostmi, medtem ko v bistvo medijske svobode, novinarske avtonomije in druge temeljne lastnosti takšne zakonodaje ne posegajo. Naše ministrstvo za kulturo je drugačnega mnenja, saj v nekaj letih že drugič poskuša spreminjati zakon o medijih, tokrat z nekakšno regulacijo sovražnega govora (ki odgovornost povsem zgrešeno prevaljuje na odgovorne urednike, medtem ko anonimni spletni ‘komentariat’ pušča še naprej nekaznovan), novimi pravili glede roka za vložitev zahteve za objavo popravka, spremenjeno definicijo slovenskih avdiovizualnih del in definicijo slovenske glasbe, strožjo obveznostjo predvajanja slovenske glasbe podnevi med 6. in 22. uro itd.
Zgodovina slabih idej
Bralcem sem dolžan razkriti, da je bila v prejšnji poskus grobega spreminjanja medijske zakonodaje vpletena tudi moja malenkost. Ko je namreč Majda Širca v vladi Boruta Pahorja (2008–2011) skušala spremeniti tedanji Zakon o medijih, sem jo kot svetovalec uprave avstrijske medijske korporacije Styria Media International AG vljudno opozoril na to, da je Slovenija članica Evropske unije in dolžna spoštovati skupna pravila igre tudi na medijskem področju. Predkupna pravica novinarjev pri prodaji medija bi bila tipičen primer ekonomske diskriminacije, ki bi jo v Bruslju nemudoma prepoznali in sankcioniriali. Še bolj trapasto je bilo obvezno soglasje uredništva glede imenovanja oziroma razrešitve odgovornega urednika (mimogrede, te neumnosti niti predlog JBM ne ukinja!); lastnik ima pravico, da v okviru svoje gospodarske družbe svobodno razpolaga s svojo lastninsko pravico in vodi takšno kadrovsko politiko, za katero je prepričan, da je najboljša za njegov posel. Če bo slabo izbral, bo ravnal v svojo škodo, mar ne?!
Mediji so namreč posel in gospa Širca tega ni najbolje razumela, zato sem ji v imenu uprave SIAG neformalno zagotovil, da bo nekaj evropskih poslancev v Evropskem parlamentu sklicalo tiskovno konferenco in vlado njenega predsednika Pahorja javno obtožilo kršitev medijske svobode in izvajanje ekonomske diskriminacije vis-a-vis tujemu kapitalu. Podobno sporočilo je premierju Pahorju po moji vednosti kmalu v Ljubljano prinesel še posebni odposlanec iz Gradca. Intervencija je vsaj na načelni ravni uspela, saj je premier razumel, za kaj gre. Vseeno pa je neevropski zakon ustavil šele kasnejši referendum.
Kdo potrebuje ministrstvo za kulturo
Eden izmed ključnih razlogov za stalno vračanje na začetek, ko gre za nesrečno medijsko zakonodajo, je zagotovo nesrečna roka pri izbiri kulturnih ministric in ministrov. Zaradi tega sem v začetku leta 2012, ko je bila nekaj dni aktualna ideja o ukinitvi samostojnega resorja za kulturo, javno predlagal, da bolj kot stalno politično kadriranje ‘zaslužnih’ strankarskih kadrov potrebujemo nekakšen Nacionalni urad za kulturo (NUK), čigar mandat bi bil 5 let in neodvisen od vsakokratne politične koalicije. Pristojnosti tega ‘Nuka’ bi bile identične tistim, ki jih ima danes ministrstvo za kulturo, le financiranje bi bilo drugače urejeno, saj bi država neposredno zagotovila le 50% sredstev za njegovo delovanje, za ostalo polovico pa bi moral Nacionalni urad za kulturo poskrbeti sam s svojo pridobitno dejavnostjo, koncesijami in raznimi drugimi storitvami na trgu.
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
