France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda
Spletni Časnik

Torek, 16. Junij 2015 ob 10:46

Odpri galerijo

Podpisnice in podpisniki pričujoče izjave pozdravljamo pogum občinskih oblasti in občinskega sveta v Kamniku in Komendi, s katerim so Matični knjižnici Kamnik namenili ime svojega rojaka, pesnika Franceta Balantiča. Da je ob tem samoumevnem civilizacijskem koraku sploh potrebno govoriti o pogumu, je pač posledica »folklornih« posebnosti prostora, v katerem živimo. V isto »folkloro« sodijo tudi scela nesorazmerni žolčni odzivi na poimenovanje. Navsezadnje se podpisnice in podpisniki boleče zavedamo, da bo celo našo izjavo javnost neizogibno umestila v značilno »folklorno« ozračje.

Zakaj se torej oglašamo? Menimo, da se moramo v prvi vrsti oglasiti zaradi nevzdržnosti stanja, v katerem so ključi do pripuščanja posameznikov in pojavov v javni spomin slovenske skupnosti še vedno pridržani tistim, ki so nad omenjenim javnim spominom gospodovali vse obdobje po drugi svetovni vojni.

Že na prvi pogled je nelogično, zakaj naj bi pesnik France Balantič ne imel pravice do vstopa v javni spomin skupnosti, iz katere je izšel, in zakaj naj bi počastitve njegovega pomena za narodovo kulturo ostale omejene zgolj na zasebno raven. Posebno žalostno je, ker se s takim odnosom obnavlja kalvarija njegovih svojcev, ki desetletja niso smeli žalovati za svojim sinom in bratom in trpeli različna zasramovanja. Ponavljanje omenjene kalvarije je nedopustno in skrajno sprevrženo.

Da je Balantičev pesniški opus vtisnil slovenski besedni umetnosti 20. stoletja neizbrisen pečat, so literarni in kulturni krogi že zdavnaj sprejeli kot nesporno dejstvo. Med vrsticami je bilo slednje priznano že globoko v časih komunističnega enoumja. Njegove pesmi so bile, sicer po kapljicah, pripuščene v šolska berila, o njem so se lahko Slovenke in Slovenci poučili iz reprezentativnih pregledov slovenske književnosti, in če ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja v matični domovini še ni mogel iziti izbor iz njegovega dela, je luč sveta vendarle ugledal kar nekaj let pred demokratično odjugo v Sloveniji. Da s Francetom Balantičem umira velik pesnik in pomemben predstavnik sodobne kulture, so se očitno zavedali celo vsaj nekateri izmed njegovih krvnikov v Grahovem, kakor znova vsaj med vrsticami priča kanonični, spet v šolska berila polpreteklosti pripuščeni zapis Matevža Haceta v Komisarjevih zapiskih.

Če je tako, sploh ni potrebno izpeljevati ugotovitve, da je mladi pesnik s svojim delom vtkan v osrednji tok slovenske kulture, v tok, ki povezuje vse slovensko občestvo. Poimenovati javno ustanovo po Francetu Balantiču pomeni torej prav toliko, kot če jo poimenujemo po Antonu Tomažu Linhartu, Josipu Jurčiču, Josipini Turnograjski, Simonu Gregorčiču, Janku Kersniku, Lili Novy ali Janezu Menartu, če navržemo zgolj nekaj imen, ki nam brez pravega reda pridejo na misel.

Kakor je bilo za marsikoga med naštetimi in za številne druge besedne umetnike značilno, da se je v njih na poseben način zgostila izkušnja narodove skupnosti v določenem zgodovinskem trenutku, velja to vsekakor tudi za mladega, v »nečistem« času izginulega poeta. Z vsem, kar je bil, izpričuje strahotno tragedijo slovenskega narodnega občestva, ki je v labirintu druge svetovne vojne povsem odpovedalo, se predalo najnižjim strastem in si zato v najtemnejši uri zunanje agresije prizadejalo nepopisne, do danes nezaceljene rane. France Balantič ne sodi tu v nobeno popreproščeno shemo, saj je prehodil tako rekoč vse postaje slovenskega medvojnega križevega pota.

Tako ga je groza troglave okupacije najprej pahnila v begunstvo. V želji po narodovi osvoboditvi je z naklonjenostjo gledal na porajajoče se odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte, zaradi česar je delil usodo tolikih pokončnih Slovencev v taborišču Gonars. Slednjič ga je spoznanje o izrojenosti prevladujočega slovenskega odporništva, ki se je v labirintu vojne odločilo predvsem za revolucijo in obračunavanje z domačimi ljudmi, pripeljalo v dejaven nastop zoper te strahotne stranpoti. Zato na Balantiča ni mogoče gledati kot na vojaka katere koli strani, marveč kot na Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija.

Verjamemo, da vodi prizadevanja nasprotnikov novega imena kamniške knjižnice gotovost, da s svojim nasprotovanjem branijo ključne vrednostne temelje našega slovenskega občestva. A prav njihova iskrenost je bolj kot vse drugo spričevalo, kako zelo je naša družba še ujeta v prevlado vojaške logike, ki je nad njo zagospodovala med drugo svetovno vojno in še bolj po njej. Odklanjanje javnega spomina na Franceta Balantiča namreč kljub drugačnemu videzu nima nič opraviti ne z aprilom 1941 ne z novembrom 1943, še celo z majem 1945 ne. Opraviti ima z našim tukaj in zdaj. Opraviti ima z željo čim bolj podaljšati življenje neke politične mitologije, ki si preko po vojni pridobljene oblasti lasti pravico absolutnega razsodnika.

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije. Skoraj bi lahko domnevali, da je za ponavljanjem tako absurdnih trditev slaba vest zaradi tega, ker so se z barbarskim pošiljanjem že natisnjene Balantičeve zbirke Muževna steblika v Vevče leta 1966 povojni oblastniki sami grobo pregrešili zoper pesnika in slovensko knjigo.

Javna uvrstitev pesnika Franceta Balantiča v osrednji kulturni tok naše skupnosti je pomemben korak k normalizaciji slovenske družbe ter pomeni sprejemanje celotnega spektra slovenskega kulturnega izročila, ne le enega njegovega dela.

Zavedamo se, da je slovo od mitov vedno boleče. Zato štejemo dejanje poimenovanja kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču za pogumno in tako rekoč za zdravilno. Sodimo namreč, da je prišel čas, ko prispevka posameznikov, gibanj in pojavov k slovenski kulturi ne kaže več ocenjevati po njihovem mestu v vojaško urejenem črno-belem imaginariju, ki ostaja pri življenju zgolj zaradi čisto konkretnih koristi ozkega kroga ljudi. V tem smislu naslavljamo na vso slovensko javnost prošnjo za pomoč pri nujnem odpiranju in prečiščevanju javnega spomina, čeprav bo šlo za dolgotrajen in naporen proces za družbo in posameznike. Ravno lik mladega poeta, ki je moral prehoditi vso grozljivo pot skozi najgloblji slovenski labirint dvajsetega stoletja, nam je lahko spodbuda zanj.

PODPISNICE IN PODPISNIKI:
dr. Igor Bahovec, sociolog
Jože Bartolj, novinar
Aleš Berger, prevajalec in literarni zgodovinar
dr. Matija Cencelj, matematik
dr. Jože Dežman, zgodovinar
mag. Jurij Pavel Emeršič, zgodovinar
dr. Tomaž Erzar, družinski terapevt
Lenča Ferenčak, gledališka igralka
dr. Andrej Fink, pravnik in politolog
Marko Fink, glasbenik
Tone Ftičar, kulturni producent
akademik dr. Kajetan Gantar, klasični filolog
dr. Boris Golec, zgodovinar
akademik Niko Grafenauer, književnik
dr. Stane Granda, zgodovinar
dr. Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka
mag. Helena Jaklitsch, zgodovinarka
dr. Albert Juteršek, dr. medicine
dr. Martina Juteršek, zobozdravnica
dr. Marjeta Humar, jezikoslovka
Ivo Jevnikar, urednik in časnikar
dr. Janez Juhant, filozof
Milan Knep, duhovnik
dr. Katarina Kompan Erzar
dr. Primož Krečič, duhovnik (stolni župnik)
dr. Marko Kremžar, ekonomist in književnik
Dominik Krt, glasbeni producent, skladatelj in zborovodja
Tone Kuntner, pesnik
mag. Martin Lisec, publicist
Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in publicist
Tino Mamić, novinar in zgodovinar
Urška Makovec, pravnica in publicistka
dr. Aleš Maver, zgodovinar in urednik
Domen Mezeg, publicist
dr. David Movrin, klasični filolog
Jože Možina, zgodovinar in novinar
dr. Matija Ogrin, literarni zgodovinar
mag. Blaž Otrin, zgodovinar
Adrijan Pahor, profesor
France Pibernik, književnik
mag. Renato Podbersič, zgodovinar
Tone Potočnik, glasbenik
dr. Andrej Marko Poznič, duhovnik in publicist
ddr. Francka Premk, fiologinja
Ivan Branko Premk, pesnik in prevajalec
dr. Eva Premk Bogataj, literarna zgodovinarka
Alenka Puhar, prevajalka in publicistka
akademik Alojz Rebula, književnik
Lenart Rihar, urednik in publicist
Tone Rode, pesnik in poslovnež
Tina Romšak, profesorica
dr. Ksenija Rozman, umetnostna zgodovinarka
dr. Dimitrij Rupel, diplomat
dr. Brane Senegačnik, književnik
dr. Marjan Senegačnik, kemik
mag. Igor Senčar, diplomat
akademik Zorko Simčič, književnik
akademik dr. Primož Simoniti, klasični filolog
dr. Vasko Simoniti, zgodovinar
Justin Stanovnik, klasični filolog
dr. Ivan Štuhec, teolog
Milan Šustar, profesor
dr. Žiga Turk, publicist
dr. Andrej Vovko, zgodovinar
Maja Weiss, režiserka
dr. Lilijana Žnidaršič Golec, zgodovinarka

V Kamniku, 15. junija 2015

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda - Časnik

Pozdravljamo pogum občinskih oblasti in občinskega sveta v Kamniku in Komendi, s katerim so Matični knjižnici Kamnik namenili ime svojega rojaka, pesnika Franceta Balantiča.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 14. Sep 2022 at 07:08

17923 ogledov

Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba
Če bo prenos pogreba v živo tudi prihodnji ponedeljek, bi iskreno želel od vodstva RTVS, da za komentiranje izbere najbolj kompetentne komentatorje, ki vejo, kaj je kultura, kaj slovesnost trenutka, kaj žalost ob slovesu od ljubljene osebe, in ki bodo to znali tudi primerno – zadržano, le kadar je treba in s potrebno pieteto – komentirati. The post Prenos kraljičinega pogreba, če bo na nacionalni TVS, naj komentira kompetentna oseba appeared first on Časnik.

Tue, 13. Sep 2022 at 07:00

17876 ogledov

Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah
Priti, zgoditi se mora voditelj, ki svoje fante vodi skozi vse faze preizkušenj. Od začetnega trpljenja na treningih do odpovedovanja družinam, zopet treningi, ki skozi tedne postajajo zahtevnejši. Vsakdo, ki se je vsaj malo bolj zares ukvarjal z športom, ve, kaj hočem povedati. The post Tina Maze je spodbudila preobrazbo tudi v ekipnih športnih panogah appeared first on Časnik.

Mon, 12. Sep 2022 at 06:26

17927 ogledov

Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko oprostimo, se lahko sprejmemo. Posledično napak ne opazimo več; nismo napaka niti ni napaka drugi. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej. The post Če napake sprejmemo kot priložnost za učenje in rast, ne bolijo več appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:29

17275 ogledov

Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti
Resnično se zahvaljujem vsem, ki ste bili z menoj na poti. Zahvaljujem se vsem, ki ste bili z menoj prek socialnih omrežij, tudi vaše molitve in spodbude so nas gnale naprej. Zahvaljujem se tudi tistim, za katere vem, da bi se udeležili romanja, pa je zdravje načelo telo – tudi vi ste bili z nami. The post Peš romanje ni navaden izlet, a se ga splača opraviti appeared first on Časnik.

Sun, 11. Sep 2022 at 07:08

17228 ogledov

Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša
Za oblikovanje skupnosti je najprej pomembno, da smo pripravljeni poslušati drugega in stopiti z njim v dialog. Vemo, kako težko otroci počakajo, da nekdo v skupini konča svojo misel, saj bi radi takoj povedali svoj pogled. The post Teden vzgoje 2022: Skupnost, ki se posluša appeared first on Časnik.

Sat, 10. Sep 2022 at 10:13

17173 ogledov

Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji
Kar nekaj Slovencev je, ki imajo še danes več kot odlične spomine tako na sedanjega kralja Karla III. kot na njegovo pravkar umrlo mamo, kraljico Elizabeto II. Naj počiva v miru! The post Spomini na obiska kraljice Elizabete II. in princa Charlesa v Sloveniji appeared first on Časnik.

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda