Čeprav se je sodobno varstvo človekovih pravic na regionalni in univerzalni ravni razvilo šele po drugi svetovni vojni, so bili njegovi temelji v domačih pravnih redih postavljeni že davno prej. V ponedeljek, 15. junija, so se (op. ured.) na britanskem otočju spomnili osemstoletnice sprejetja Velike listine svoboščin – Magne Charte Libertatum, ki še danes velja za enega izmed temeljev vladavine prava in sodobnega varstva človekovih pravic.
Angleški kralj Ivan Brez dežele je 15. junija 1215 v Runnymedu nejevoljno s pečatom potrdil začetek njene veljavnosti. Bistvene razloge za potrditev oziroma sprejetje je mogoče iskati v sklenitvi mirovne pogodbe med angleškim kraljem in upornimi plemiči. Fevdalci so se kralju uprli, ker je prepogosto zlorabljal svoje fevdalne pravice (glej spletno stran Britanske knjižnice). V tistem obdobju še niso poznali tiskarskega stroja, zato je bila listina napisana na roko v latinščini in nato ročno zvezana. Na začetku trinajstega stoletja, ko je bila sprejeta, so prebivalci angleškega kraljestva živeli globoko v fevdalnem sistemu. V srednjeveških časih ljudje niso že z rojstvom postali subjekti prava, ampak je bila večina prebivalstva neposredno podrejena fevdalnim gospodom. Diskriminacija je bila pravilo, ne izjema. Magne Charte glede subjektivne veljavnosti zato ne gre primerjati s sodobnimi dokumenti za varstvo človekovih pravic, saj je pravice in svoboščine priznavala samo plemiškemu razredu. Fevdalno gospodo je varovala pred arbitrarnimi posegi angleškega kraljevega dvora v njihove pravice in svoboščine. Na tak način je bila korak k današnjemu vsesplošnemu varstvu človekovih pravic.
Danes se besedilo 63 členov Magne Charte morda zdi arhaično in zastarelo. Če pa jo preberemo natančneje, v nekaterih členih opazimo ogrodje temeljnih pravic demokratične in pravne države. Najdemo številne vzporednice s sodobnimi dokumenti, namenjenimi varovanju človekovih pravic, na primer pravice do svobode, pravice do poštenega in neodvisnega sodstva ter pravice do lastnine. Tako 39. člen določa, da »noben svoboden človek ne sme biti pridržan, zaprt, razlaščen, izgnan ali na kakršen način uničen, niti preganjan ali obsojen, razen s kazensko obsodbo njegovih vrstnikov ali z deželnimi zakoni«. To besedilo je tudi podlaga za danes veljavni 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki določa, da ima vsakdo »pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v določenih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom.«
Enako pomemben je 40. člen Magne Charte, ki določa, da »nikomur ne bomo prodali, odrekli ali zadržali pravice in pravičnosti«. To sporočilo je danes ubesedeno v prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije, ki določa, da ima »vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče«. Podobnost med poantama primerjanih členov je strašljiva, če pomislimo, da je med sprejetjem Magne Charte in Evropske konvencije minilo več kot sedemsto let. Skoraj nedojemljivo je, da so angleški fevdalni stanovi že takrat dosegli tolikšno varstvo pravice do svobode in poštenega sojenja v obliki sodobnega habeas corpus, ki se je čez več stoletij razširilo še na preostale družbene skupine. Ta primerjava seveda odpira tudi težja vprašanja. Zakaj je moralo miniti toliko stoletij, da smo na evropski ravni dobili dokument o varstvu človekovih pravic, ki v bistvenem ponavlja idejo Magne Charte – varstvo šibkejših in ranljivih posameznikov pred arbitrarnimi posegi močnejših oblastnikov?
Več lahko preberete na Ius-info.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
