Ni lahko strniti v spodobno kratko dolžino teksta o razliki med slikovno podobo slovenskega kmetstva, cepljenega na Balkan (parafraza na M. Zupančiča), s podobo iz urejene države, denimo Nemčije, ki jo kar dobro poznam. In sploh, kako nekomu razložiti, ki ne gleda televizij Arte, programa 3Sat, ARD, ZDF, za kaj gre!?
Televizijska revolucija – TV se rodi leta 1935 – z digitalizacijo leta 1984 spremeni svet do obisti. Vmes zamigljajo barve, potem 16:9, nato HD, pa super HD in zdaj 3D. Imam ogromen, sodoben, kot japonski nož oster televizor. Domača slika je kot iz babičine kamre, slika iz Švice, Nemčije, Avstrije »kot plakat«, kot se je reklo nekoč, da bi poudaril kakovost. Zato ni težko opaziti tukajšnje lenobe(?) kamermanov, nastavljalcev luči, terenskih snemalcev. In ko to dobijo v roke montažerji, človeku miglja pred očmi stotine (pravijo jim kadri, fremi) sličic, dolgih po sekundo, dve, čeprav teorija zaznave jasno zahteva vsaj 4 do 6 sekund dolg kader, da oko dojame, kar naj bi. In če zamudiš začetek oddaje, pol ure ne veš, kdo govori. Omenjene tuje televizije podpišejo govorečega človeka vsakič, ko se, tudi če vsako minuto, denimo, že petič pojavi na ekranu. Veš, kdo govori. Politikov, predvsem pa županov v Sloveniji nikdar ne podpisujejo – to so tiste črke pod sliko govorca na televiziji, ki izginejo po eni sekundi…- ob imenu s politično stranko, ki ji pripada. Brez tega pa izjava gledalcu ne more povedati, kam pes taco moli.
Novinarji molijo na terenu, kot pravijo, sogovorniku mikrofone pod nos z iztegnjeno roko in zraven prikimavajo, kot da ne obvladajo svojih vratnih mišic. Jim pešajo, a ušesa rastejo? V tujini novinarja ne vidiš, stoji tik za objektivom kamere in sprašuje. Pomembna je tema, ne on. Naši »se slikajo, da ga mama vidi.« Ampak to je že mini učbenik za začetnike na FDV. In če je več kamer in več mikrofonov, da jim ni treba delati gneče in trpinčiti intervjuvanca, ki že ves obupan zvija glavo nazaj, imajo na tujem mikrofone na dolgih palicah.
K »tehnološkim« razlikam vrhunske in naše televizije – razpredal bi lahko o viteotextu, kjer mrgoli tipkarskih, slovničnih napak in je ideološko neverjetno levičarsko, staro partijsko trobilo, kjer je vest o Hudi jami zraven Parade ponosa(!) – spada tudi obleka. Požvižgam se na na pol nage novinarke ali »vremenarke« v nemogoči modi na zasebnih postajah, ki me namesto nagovarjanja kriče nahrulijo v dnevni sobi (kot da ne bi imel povečanih ušes…), požvižgam se na njihovo navijaštvo, marksistični miselni proces in jezikovne ter slovnične spodrsljaje, komaj odprejo usta, ne morem pa mimo medija, ki ga moram plačevati in je moj nacionalni, javnopravni »zavod«.
Javnopravna televizija v urejeni državi, kjer naročnina res stane tretjino več kot pri nas, s tem da je zaradi plač njihov prispevek polovico nižji od našega, ne deluje samo tehnološko brezhibno, ampak z bogato ponudbo na temelju« izobraževanje, informiranje, zabava« opravičuje svoje poslanstvo ideološko nevtralno, raznoliko. Posebej zanimiv je način financiranja. Nam težko razumljiv. Tudi tam politika odloča o denarju. A kako! Same televizije izračunajo, koliko stane minuta programa, zanj dobijo denar – naročnina in oglase, a o njih v nadaljevanju – in z njim gospodarijo. Snemajo za nas nepredstavljivo število nadaljevank, filmov – samo v enem letu toliko, kot jih mi ne zmoremo v desetih, pa bleščeče zabavne oddaje, znanstvene bisere z digitalnimi triki, imajo dopisnike po vsem svetu. Dopisniki ne poročajo kot naši s prepisovanjem z interneta vsakokratne države, ampak delajo tudi reportaže med ljudmi v prestolnicah, slumih, po pragozdu – ki so politični analitiki prve vrste; mimogrede, med temi potem izberejo voditelje elitnih oddaj, kot so na primer naši Odmevi. Naši dopisniki – učni primer slabega, nemogočega govorca je bitje iz Zagreba – so pravcati hujskači: vse, kar dobimo iz Amerike, je nekakšna »črna kronika«, iz Italije ni nič drugače itd. Človek iz Avstrije že 25 let trobi eno in isto. Kaj počnejo v Berlinu, je težko razložiti nekomu, ki ne gleda vsaj dveh informativnih oddaji dnevno iz tega prostora. Z eno besedo, zapravljajo slovenski davkoplačevalski denar. Podoba tujine je povsem izkrivljena na domačih ekranih.
Nemška javno pravna televizija je imela lani milijardni presežek. Kam so ga dali? V razvoj in v to, da še kar lepo število let ne bo potrebno dvigniti naročnine… Z reklamami pa je tako: smejo biti v kratkih blokih samo do 20.ure, nikdar med prazniki, bodisi državnimi ali cerkvenimi. Ker televizija dobi dovolj denarja za svoje delo, ima prihodke od reklam močno omejene, s tem pa država spodbuja konkurenčno privatno televizijo. Preprosto. In med prazniki, da ustrežejo ljudem, ne težijo »z mostovi-hidak«, pač pa v enem dnevu zavrtijo ducat filmov, času in prazniku ustreznih. Že februarja na primer snemajo božične programe (takrat je sonce, sneg, vzdušje), ki jih pri nas ni; pri nas je »sveti večer« silvestrovo, v tujini samo prenos silvestrovanj z ulic in trgov. Drobnarije, drobnarije…
Ni treba, da je gledalec »profesionalno deformiran«, da bi videl, da je tukaj vse narobe. Moja najdražja, pa ni ravno med nepismenimi, mi je ob vrnitvi v domovino rekla, »čuj, jaz ničesar ne razumem tukaj,« ko je gledala Dnevnik. Seveda: govorca pokažejo nekaj sekund, nato ga »prelepijo s preprogo (arhivskih!) »sličic« in slika, ta sugestivna, najmočnejša čutna zaznava, je v popolni opreki s tekstom. V tujini nikdar – kadar pa, je zelo redko in je to jasno napisano – ni arhivskih posnetkov v poročilih. Pri nas ni komentarja. Za naše študente, ki jih drugače učijo: komentar je uravnotežen, z vseh plati osvetljen akutni družbeni problem v obliki pet, deset minutnega nastopa najuglednejšega urednika, ki nikdar ni prekrit s sliko, ampak je ves čas njegov obraz na ekranu. In poročanje ni nikdar zmešnjava med poročilom in komentarjem.
In ne poznajo socializma v obliki, »vsi enaki, vsi enakopravni«. Njihove ‘odmeve’, to so oddajeTagesthemen, Heute Journal, ZIB2 itd., vodita samo dva (!) novinrja, urednika. En teden eden, naslednji drugi. Kako zmorejo? Zmorejo. In njihovi ‘odmevi’ so vsak dan! Za praznik, soboto in nedeljo, petek in svetek. Le za božič, na sveti večer in silvestrsko noč ne. Nikdar nimajo v studiu gostov, politikov, da bi jim (s čvekanjem?) zastonj polnili programske minute. Ne, te polnijo z briljantnimi prispevki s terena, iz parlamenta, z ulice, iz strokovnih kabinetov univerz. Vsak delovnik je na sporedu 2-urna oddaja »za dom in družino« med 16. in 18.uro, delata (samo!) dva para voditeljev – vsak dan. Ni voditelj tisti, ki si obrne kapo po strani in nemarno leži na stolu in govoriči, kar mu pade na pamet kot pri nas; tukaj so zamenjali pojem, da so v službi na teve in da javnopravna teve ni njihova last…
In kaj delajo prek poletja, ko nastopi tako imenovana »poletna shema«? Ljudje imajo ja trideset dni dopusta ali malo več, a poletna shema traja do konca septembra. Moja logika tukaj odpove.
Enako je z jutranjim programom. Tam ni bebavih ezoiteričnih oddaj, kvizov in kuharije, ki poneumlja ljudi, ampak 3-urna informativna, politično analitična, s prispevki s terena narejena vsakodnevna oddaja od ponedeljka do petka, podobna, a v drugačni formi kot ‘večerni odmevi’. In vodita jo dve ekipi. Pridejo v službo ob 23h zvečer, delajo do devetih zjutraj in to pet dni zapored. Vse leto, celo desetletje. Z vklopi po vsem svetu v živo. In kaj bi rekli naši, če ne bi imeli lektorjev, fonetikov? Tamkajšnji novinarji, nastopajoči jih nimajo; svoj jezik, slovnico, fonetiko morajo obvladati. Zato so šole. Tukaj ne razumejo, da tudi v revijalnem tisku novinarji nimajo tega ‘angela varuha’.
Je sploh možna primerjava z našo teve? Dvomim. Po številu zaposlenih bi bila, če bi imeli tukaj petsto rednih in petsto honorarnih sodelavcev manj zaposlenih. Ni mišljeno ‘čez palec’.
Pri nas se hvalijo, da imajo na minuto programa toliko zaposlenih kot v omenjenih urejenih državah. Že, že, le da tam letijo s tekočega traku ven mercedesi, pri nas pa… Olika mi prepoveduje primerjavo. Če bi fički, bi bil zadovoljen. In ne bom dočakal na desetine dokumentarnih oddaj, kaj je bilo narobe, kako so v črno oblečeni »delegati« dvigovali roke v nekakšnem parlamentu, imenovanem skupščina, kaj so bila partijska grozodejstva, kaj klanje med vojno, kot to delajo neusmiljeno, analitično, s pomočjo armade filozofov in zgodovinarjev sedanje generacije nemške televizije, ki razgalja pretekli nacizem in vzhodni komunizem, kot denimo nadaljevanka o krivdi druge svetovne vojne, Naši očetje, naše matere, ki je pretresla in osvestila nacijo, kar je naloga televizije. Vnuki hočejo vedeti. Ves narod je strmel. In (končno) ve. Neusmiljeno. Že dvajset let.
Zame je pisati odgovor na željo uredništva, »kakšna je razlika med našim javnim medijem in tujimi«, hud napor, groba kazen. Ker potem moraš, če želiš primerjati, ocenjevati, vse to domače tudi redno gledati. Tega ne morem. Že dolgo ne… Poznam pa rešitev. Grški scenarij: pod Samarasom seveda. In: kako namerava Janez Janša speljati televizijo? Ideja je odlična, čas za realizacijo bi moral biti pred desetletjem. Podpiram z vsem srcem. Vendar. Od kod namerava dobiti osebje, novinarje, tehnike, realizatorje? Ni jih, ne bo jih, nimamo jih, ki bi znali delati in predvsem misliti drugače. In to stane tudi približno med 15 in 20 milijoni evrov, če ne, bo televizija kot nekoč TV3, ko je frustriran novinar, ker na eretveju ni uspel, sedel pred zmečkanim plavim platnom in nekaj govoril o krivici na politični desnici. Z veseljem bi Janši in drugim pomagal narediti spodobno erteve. Ampak nimamo šans prihodnjih trideset let, pa še FDV bi bilo potrebno vmes ukiniti …
Saša Veronik je novinar in publicist, ‘z letom primerno povečanimi ušesi’
Besedilo je povezano z oceno radijskega programa RTV Slovenija.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
