Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti »homofobiji«, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimamo namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Našo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj je lahko nekdo do nečesa toleranten, a to še vedno odklanja. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Indiana in vprašanje verske svobode

Te opazke so nas takoj spomnile na nedavni škandal v ameriški zvezni državi Indiani. Za bralce, ki primera morda ne poznajo, bomo na kratko obnovili njegov potek. V Indiani sta pred nekaj meseci oba zakonodajna domova te države sprejela t. i. Religious Freedom Restoration Act, ki ga je nato podpisal tudi guverner Mike Pence. Sprejetje tega zakona je sprožilo burne odzive po vseh ZDA, ki so mestoma mejili že na pravo histerijo. Množični mediji so pisali o vrnitvi dobe Jima Crowa (s tem izrazom Američani označujejo segregacijski sistem, ki je veljal na ameriškem Jugu), številne korporacije in druge organizacije so grozile z bojkotom te države ipd. Zakon je bil sprejet predvsem kot reakcija na bližajočo se odločitev zveznega Vrhovnega sodišča o tem, ali so istospolne poroke ustavna pravica. Pričakovati je, da bo Vrhovno sodišče tem zahtevam ugodilo. Brez drugih zakonskih varoval bi organizacije in posamezniki, ki homoseksualnih porok iz različnih razlogov ne priznavajo, v tem primeru postali žrtve protidiskriminatorne zakonodaje, kot se je že zgodilo v zveznih državah, ki so takšne poroke že uzakonile. Tako so npr. številne katoliške posvojitvene agencije že izgubile licenco, številni posamezniki, ki pri organizaciji homoseksualnih porok iz verskih razlogov niso želeli sodelovati (peki, fotografi in cvetličarji), pa so bili obsojeni na denarne kazni ter »izobraževalne« programe politične korektnosti. Da bi preprečil podobne primere, se je torej zakonodajalec Indiane odločil sprejeti zakon, ki bi varoval pravico do verskega ugovora vesti.

Zakon sicer ni prinašal nič posebno novega – pravzaprav je bil zgolj kopija zveznega zakona z enakim imenom, ki je bil skorajda soglasno sprejet v dobi Billa Clintona kot reakcija na odločitve zveznega Vrhovnega sodišča (predvsem Employment Division vs. Smith), ki so ugotovile, da je skladno z ustavo, če država sprejme zakone, ki de facto omejujejo versko svobodo, dokler so le-ti generally applicable, dokler torej niso uperjeni proti določeni verski skupini ali praksi. Vsebina indianskega zakona pa je v glavnem ta, da mora oblast pri vsakršnih posegih, ki omejujejo verske svoboščine posameznika oz. verske skupnosti, izkazati compelling government interest, torej prepričljive in nujne razloge za tako ravnanje ter pri tem uporabiti kar najmanj represivna sredstva. Presoja o teh razlogih in sredstvih je v domeni sodišč. Poseben državni zakon pa je bil potreben, ker zvezni zakon po odločitvi zveznega Vrhovnega sodišča ni veljaven za posamezne zvezne države, temveč le za zvezno vlado.

Nasprotniki so Indiano obtoževali, da je zakon pravzaprav le krinka za legalno množično diskriminacijo proti homoseksualnim osebam. Pojavile so se grozljive hipotetične zgodbe o ljudeh, ki naenkrat ne bodo več postreženi v restavracijah, ki jim bodo lastniki hotelov zavrnili prenočišče ter podobno. Pri tem so kritiki pozabili omeniti malenkostno dejstvo, da Indiana že prej ni imela nikakršnih zakonov, ki bi tako diskriminacijo prepovedovali, a o tovrstnih primerih do sedaj ni bilo sledu. Prav tako zakon ni vseboval nikakršnega dovoljenja za vsesplošno diskriminacijo – vsem državljanom je le dejal dodatno pravno varstvo v primeru kršenja verskih svoboščin. Po njegovih določilih bi npr. država morala dokazati, zakaj je v njenem nujnem interesu, da omejuje vožnjo amišev v njihovih vozovih ali uživanje obredne droge peyote, ki je razširjeno v tradicionalni religiji Indijancev. Prav tako pa bi zakon tudi dajal določeno pravno varnost osebam, ki bi iz verskih razlogov zavrnile sodelovanje pri organizaciji homoseksualnih porok. Spričo izjemnega medijskega pritiska in korporacijskih groženj bojkota njegove države je guverner Pence popustil ter podpisal popravek zakona, ki eksplicitno prepoveduje vsakršno diskriminacijo na osnovi »spolne usmerjenosti«.

Totalitarne težnje sodobne levice

Konec dober – vse dobro, bi lahko rekli. A temu seveda ni tako. Prigoda je namreč razkrila čedalje jasnejše totalitarne težnje sodobne ameriške in evropske levice (pa tudi vso strahopetnost in nenačelnost desnice). Kot je razvidno iz predstavljenega ameriškega primera in zgornjih besed slovenske državne sekretarke, slednja ne zahteva več zgolj tolerance drugačnosti, temveč aktivno prilagoditev novim družbenim normam. V praksi to pomeni, naj vsi državljani priznamo, da so homoseksualne spolne prakse popolnoma enakovredne heteroseksualnim. Mogoče se sekretarka tega niti ni zavedala, a zahteva, naj sprejemanje gejevskega življenjskega sloga (vključno, torej, z istospolnimi zvezami) nadomesti toleranco do homoseksualcev, pomeni, da bi se morali kristjani in pripadniki številnih drugih veroizpovedi odreči svojemu verskemu prepričanju. Po tradicionalnem nauku treh največjih monoteističnih religij so namreč spolno aktivni homoseksualni odnosi moralno nesprejemljivi. Na tem mestu se ne nameravamo ustavljati pri vprašanju o utemeljenosti takega mišljenja oz. verovanja. To bi zahtevalo teološke razlage, v katere se na tem mestu ne moremo spuščati. Ne, ustaviti se moramo le pri vprašanju tolerance, ki ga prevladujoča kulturna opcija ohranja do disidentov, ki obstajajo v njeni sredini. Kot velik civilizacijski dosežek zahodne civilizacije se namreč še vedno (vsaj uradno) šteje prav strpnost do drugače mislečih, na katero se redno sklicujejo tudi t. i. borci proti »homofobiji«.

Več lahko preberete na blogu Ad Dominum.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.