Številnim spominskim prireditvam ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne se pridružujemo tudi mi, Koroški Slovenci. Ta današnji skupni popoldan, katerega del je tudi obhajanje svete maše v naši stolnici se želimo posvetiti temu prelomnemu dogodku, ki nam je prinesel ponovno svobodo. Osvobojeni so bili politični zaporniki v koncentracijskih taboriščih in gestapovskih jetnišnicah, osvobojeni naši izgnanci-izseljenci, osvobojeni naši prisilni vojaki, ki se jim je ta vojna od vsega začetka upirala ali pa so šele polagoma spoznavali zločinsko naravo tega zapeljevalca nemškega naroda. V svoje dežele so se vračali deportiranci in prisilni delavci. V svobodo so se iz gozda vračali partizanski borci, pa tudi skrivači iz bunkerjev. Seveda, vračali so se le ti, ki so vojno preživeli. Pozneje, nekateri veliko pozneje, so se še vračali ti, ki so preživeli vojno ujetništvo. Vsi pa so se vračali z odprtimi ranami. Eni z ranami, ki so jim jih prizadeli drugi s krivičnim ravnanjem, drugi z ranami, ki so jih oni prizadevali. Pa z majem 1945 še ni bilo vsega konec. Med tem, ko so se eni vračali na svoje domove, so drugi morali bežati. Tudi k nam na Koroško so tedaj pribežali številni begunci, ki so se umikali pred komunisti in vemo, da so tudi iz našega naroda številni bili od Angležev vrnjeni in nato pobiti. Nekateri so ostali tudi pri nas in našli med nami svojo novo domovino, večina od njih pa je morala v izgnanstvo po svetu. Da svoboda ni bila tako popolna, kakor bi si želeli, priča tudi dejstvo, da so se naši izseljenci vračali na spraznjene domove in marsikje so čutili, da niso dobrodošli. Kmalu se je izkazalo, da v javnosti ohranjajo pozicije tisti, ki so že pred vojno in tudi med njo krojili usodo našemu narodu tukaj na Koroškem. Med nami Koroškimi Slovenci pa je nanovo zanetil ogenj tudi novi režim v Jugoslaviji in nas tako razdvojil.
Če se danes vsi Koroški Slovenci na skupni prireditvi spominjamo te visoke obletnice, to storimo po dolgi poti približevanja in sprave, ostajajo pa različna gledanja na pretekle dogodke in na sedanjo stvarnost. Skupni spomin na nekdanje dogodke nas more zbližati le, če prisojamo drug drugemu dobre namene in si želimo tudi v bodoče stati ob strani v naših prizadevanjih za obstoj in razvoj naše narodne skupnosti. Časovna oddaljenost nam omogoča, da bolj na široko pogledamo na našo skupno zgodovino in zgodbo vsakega posameznika. Tako je znal naš, z našo zgodovino neobremenjeni škof Alois Schwarz pred tremi leti na tem mestu izpovedati besedo obžalovanja nad ravnanjem in držo koroške Cerkve do nas Koroških Slovencev. Te besede so nam dele dobro. Človek se lahko trudi v svojem srcu za spravo, vendar beseda priznanja in obžalovanja krivde s strani storilca, šele končno more privesti do zunanje sprave. Vemo, da je pri Koroški sinodi tako besedo obžalovanja in sprave izpovedal dr. Valentin Inzko in s tem odprl pot zgodovinskemu dokumentu, ki je polagoma vodil k zglednemu odnosu Koroške Cerkve do nas koroških Slovencev. Sicer je do današnje stvarnosti še bila dolga pot z mnogimi pogumnimi prizadevanji, vendar lahko rečemo, da toliko prostora naša slovenščina nikjer nima, kakor v Cerkvi, – in to ne le tam, kjer smo Slovenci med sabo.
Besedo obžalovanja in sprave je izpovedal tudi g. Feldner, ki je v t.i. konsenzni skupini skupaj z Marjanom Šturmom in Bernardom Sadovnikom začel novo pot zbliževanja nekdanjih nasprotnikov. Pred tremi leti so se pred nami opravičili tudi nekateri župani in tako odprli novo stran povojne zgodovine.
Dokler ni obžalovanja, ostajajo rane odprte in mečejo senco v našo sedanjo stvarnost.
Take besede obžalovanja in sprave si mnogi pričakujejo v našemu narodu tudi s strani tistih, ki so medvojno okupacijo izkoristili za komunistično revolucijo in s pobijanjem rojakov sprožili bratomorno vojno. Želijo si, da bi njihovi med vojno in po vojni pobiti svojci bili iz množičnih grobišč prekopani na dostojnih krajih spomina. Želijo si, da bi jim z aktom sprave bilo vrnjeno dobro ime. Morda pa bi bila potrebna tudi na Koroškem še kaka beseda obžalovanja in sprave s strani partizanskih borcev, ki so se pri nas sicer načelno borili proti nacionalnemu socializmu in njegovim pristašem, vendar tu in tam ukrepali tako, da so povzročili krivico in si ponekod tudi naprtili osebno krivdo.
Zavedam se, da se dotikam zadev, ki so boleče in ki utegnejo zbuditi ogorčenje, češ, da zamešavam nasilnike z branilci in povezujem koroško stvarnost s stvarnostjo onkraj meje.
Oboje se mi zdi potrebno in koristno. Tudi iz osebnega zornega kota, ki je seveda močno zaznamovan od lastne družinske izkušnje, ki bi jo zato hotel nekoliko osvetliti:
Moj oče je doraščal pri Storgartu v narodno zavedni družini v Doljni vasi pri Žvabeku. Družina njegove mame se je preselila iz Gorenjske na Blato v Podjuni. Eden očetovih stricov po dedovi strani se je po plebiscitu naselil s svojo družino v Ljubljani. Medvojnega pregona se je Stogartova družina izognila samo, ker ji je nekdo stopil v bran z argumentom, da so vendar trije sinovi na nemški fronti. Oče ni veliko govoril o tem času vojne, poudarjal pa je, da je kot letnik 16 moral nositi uniformo več kot osem let in to za popoln nesmisel. Ukradena so mu bila najlepša leta mladosti. Ena od njegovih sester se je po vojni preselila v Kanado in tam poročila Slovenca, begunca iz Gorenjske.
Moja mama je bila doma pri Kuštru na Lokovici, malo čez mejo. Njen stric je bil kot župnik v Črni mučen in ubit maja 1950 in popolnoma jasno je bilo, da je to storila tedanja oblast. Družina mamine mačehe je bila po vojni izseljena na Kočevsko in odvzeto ji je bilo posestvo. Ko so se vrnili, niso imeli kam iti in so se pač razkropili po svetu. Ista usoda je dolgo pretila tudi Kuštrovi družini, ker se ni hotela prisilno vključiti v zadrugo. Eden mojih stricov je živel na Lešah, kjer ležijo pobiti številni Pliberčani.
Družinsko zgodbo povezujem z zgodovino našega naroda, ki je eden. Šele pred nekaj leti smo prav odkrili, koliko naših ljudi je po plebiscitu moralo bežati v Jugoslavijo in si tam ustvariti novo življenjsko podlago. Mnogim se ni dobro godilo tudi zaradi pokončnosti in vrednot zaradi katerih so morali zapustiti Koroško. Med njimi sta bila Lambert Ehrlich in škof Gregorij Rožman. Že zaradi njunih imen samih ne moremo trditi, da Koroške stvarnosti ne smemo mešati s celotnim dogajanjem v Slovenskem narodu. Imamo rodbinske in prijateljske zveze, ki nas zaznamujejo in povezujejo v eno.
Vsaka človeška usoda, vsako človeško trpljenje je vredno spoštovanja in dolžni smo to spoštovanje tudi izraziti. Po 70 letih konca vojne je čas zrel za bolj širok pogled na tiste usodne in hude čase. V zadnjih desetletjih je bilo na tem področju storjenega veliko: ravnokar so se v Selah poklonili spominu na vseh 41 žrtev upora. Pred Mohorjevo je bil postavljen spomenik vsem vojnim žrtvam. V Žrelcu je bil postavljen spomenik pregnanim in izseljenim. Pri Peršmanu je muzej in trajni spomin na poboj Peršmanove in Kogojeve družine. Tudi v Ločah je spomenik vsem žrtvam vojnega nasilja. In te dni bo na celovškem sodišču odkritje spominskega obeležja za žrtve nacionalsocializma v tem poslopju.- ( seznam spominskih obeležij nikakor ni popoln.)
V tem duhu smo zbrani tudi mi v celovški stolnici, da se poklonimo spominu vseh, ki so bili žrtve v 2. svetovni vojni in po njej. Vemo, da je pred Bogom vsako življenje dragoceno. Njega prosimo, da nam pomaga najti tako spoštovanje do vseh, ki so umrli nasilne smrti. To bo vodilo tudi k dobri skupni poti celotnega našega naroda in naše narodne skupnosti v prihodnost.
Besedilo je homilija na skupni spominski prireditvi koroških Slovencev v nedeljo, 3. maja 2015, najprej v celovški stolnici in nato v Domu glasbe v Celovcu ob 70-letnici konca druge svetovne vojne.