Ko sta pred nekaj meseci občinska sveta Kamnik in Komenda sklenila poimenovati »Matično knjižnico Kamnik« v »Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik«, je bilo to neko povsem normalno, popolnoma nepolitično dejanje. Logično je, da se kulturna ustanova imenuje po velikem pesniku, rojenem v tem kraju in pobudnike ter svetnike lahko samo pohvalimo za njihovo subtilno korigiranje preteklega mačehovskega odnosa do enega od velikanov slovenske literature. Pika.

Z ideologizacijo so začeli s povsem z drugega političnega pola: očitno že (spet) opogumljeni z levičarskim valom poveličevanja zmagovitega revolucionarnega »NOB« so odprli tako močno fronto, da je celo kamniški župan takoj počepnil. V peticiji proti preimenovanju so namreč Francetu Balantiču očitali nič več in nič manj, kot to, da je bil »tudi aktiven (in plačan) podpornik režima, ki je v času druge svetovne vojne, ob pomoči domačih kolaborantov, načrtno uničeval vse kar je bilo slovenskega, ter med drugim požgal, ali kako drugače uničil, tudi okrog 2,5 milijona slovenskih knjig.«

S kvazi kompromisno rešitvijo je kamniški župan napovedal, da bodo postopek ponovili in skušali najti morda kakšno manj sporno rešitev. Z drugimi besedami: Balantič ne more biti – kdorkoli drug bo bolj primeren!

Ob splošnem ogorčenju slovenske (predvsem kulturne) javnosti so nekateri kamniški aktivisti skušali zadevo prikazati kot lokalnega pomena in potemtakem tudi vse nepotrebne reakcije »iz Ljubljane«.

Žal pa gre pri tem, sicer lokalnem, dogajanju, za zelo pomembno in morda celo prelomno – simbolno – vprašanje nacionalnega pomena za vso državo!

Se bo Slovenija končno po 25 letih vendarle osvobodila 45 letne ideološke navlake? Bomo nadaljevali z ideološkim etiketiranjem in razlikovanjem ter poniževanjem (ostankov) »poražencev« izpred 70 let?

Vsaka čast Kamniškemu Demosu ter uredništvu Časnika da sta organizirala lep kulturni, pogovorni, strpni, dialoški, literarno zgodovinski (vsekakor pa nepolitičen!) večer 23. junija 2015 v (trenutno še?) »Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik«. Priča smo bili zanimivim gostom, zvedeli veliko novega ter se razšli v optimističnem razpoloženju.

Bojim pa se, da je publika kar malo prehitro, brez pomisleka zaploskala napovedi lokalnega kulturnika, da se bodo strasti pomirile, ter da bo (očitno po zaslugi kamniškega župana) knjižnica v Kamniku nosila vsaj ime »Knjižnica PESNIKA Franceta Balantiča«.

Torej namesto »Knjižnica Franceta Balantiča« – rajši (manj sporno!) – »Knjižnica pesnika Franceta Balantiča«?
Posledično seveda takšen kompromis pomeni, da je bila Peticija proti poimenovanju potrebna in koristna, ker je stvari postavila na svoje mesto.

France Balantič naj bo pa diverzificiran: tisti del, kjer je bil pesnik, je OK, drugi del, kjer je bil pa pri domobrancih, pa ni OK! Za prvi del naj pač poimenovanje bo, za drugi pač ne!

In gremo po starem naprej: domobranstvo je nekaj slabega, zavrženega, izdajalskega… tako kot smo vas učili že 70 let… Zmagoslavno, napredno in zaslužno je le partizanstvo ter NOB! Ne bomo sicer komplicirali in preimenovali številnih šol »Karla Destovnika Kajuha« v šole »Pesnika Karla Destovnika Kajuha« (ker res ni bistveno, da je bil tudi VOS-ovec). To bi bila pa že prava lustracija!

Pisec teh vrstic imam seveda o domobranstvu povsem drugačno mnenje in hvala Bogu tudi nisem edini! In da nas je vedno več, ter da bo resnica slejkoprej prevladala!

Domobranstvo je bilo eno najbolj veličastnih in plemenitih gibanj v naši zgodovini (tak pa je seveda tudi Demos).

Jasno je, da se v vsaki vojni formaciji znajdejo tudi posamezniki, ki brezpravno okolje vojnega časa izkoristijo za izživljanje nizkotnih čustev in takšni posamični zločini so se zgodili tako pri domobrancih, kot pri partizanih. Povojna propaganda je nekaj takšnih primerov uspela odlično izkoristiti za posplošeno pravilo sprevrženosti nasprotne politične opcije, kar se skuša ohranjati še v današnje dni. Resnica o bistvenih vprašanjih pa sicer počasi, vendar neizprosno prihaja na dan.

Kakšno gibanje oziroma ideja je lahko bolj legitimno in hvalevredno, kot domo-branstvo? Vsakdo ima pravico braniti svoj dom, svoje imetje, svoje najbližje in svojo domovino! In prav to in samo to so imeli za svoje poslanstvo slovenski domobranci! Nobene tuje, fašistične, nacistične, večrasne, protijudovske ali kakršnekoli druge ideologije, razen obrambe Slovenije in njenih tradicionalnih vrednot! Seveda so že od samega začetka imeli kot glavne nasprotnike komuniste, ki (ker) so Slovenijo hoteli povsem spremeniti in jo zapeljati pod tuje vode komunistične internacionale. Saj so komunisti tudi bili – že pred drugo svetovno vojno – glavna nevarnost za Slovenijo. To so daljnovidno ugotovili mnogi slovenski politiki, a, žal, niso uspeli sonarodnjakov o tem dovolj prepričati in jih združiti v močno politično delovanje proti tej vzhodni nevarnosti.

Saj je bilo potem zgodovinsko dokazano, da je bil komunizem največja nevarnost za slovensko družbo! Nobena druga tiranija ni v zadnjih primerljivih stoletjih tako zasužnjila našo domovino in ji povzročila toliko duhovne in materialne škode, kot komunizem. Če bi bila ideja domobranstva uresničena (za kar pa niso bili dovolj močni), bi leta 1945 v Sloveniji, tako kot v zahodni Evropi, zares napočila svoboda (jasno je, da bi desna politična opcija omogočila demokracijo), ne pa štirideset let diktature. V tej luči so seveda pravi izdajalci slovenskega naroda povsem na nasprotni strani – in po mnogih se (še danes) imenujejo knjižnice, šole, ulice in trgi…

Upam, da v Kamniku in Komendi ne bodo nasedli gnilemu kompromisu, ki bo »rešil« Balantiča (ter zapravljeni ugled kamniškega župana) in še naprej demoniziral domobranstvo0

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.