ČISTO DRUGAČEN ČILE

Popotovanje po Švici Južne Amerike

V tistem trenutku, ko prestopimo Čilsko-Bolivijsko mejo, na nek način vse ostane enako in se istočasno vse spremeni. Kolovoz, ki je bil do sedaj prevozen le z džipi se spremeni v široko cesto z pločnikom ob strani. Kar naenkrat dobesedno pademo v bogato državo. Vse to ob dejstvu, da smo še vedno v Andih in da se globoko pod nami odpira pogled na puščavo Atakamo. Ta velja za enega najbolj suhih krajev sveta. Skrivnost njenega nastanka se skriva v Humboltovem toku, ki prinaša hladno vodo z Antarktike in istočasno onemogoča nastanek deževnih oblakov nad vročo puščavo.

Le tu in tam z Andov v Atakamo priteče kak potoček in na ravnini nastane oaza. Prav takšna je oaza San Pedro de Atacama. V trenutku ko istoimenski potok priteče na ravnino je sredi ničesar zeleni otok. Samo mestece v oazi ni čisto nič posebnega. Nekaj blatnih ulic, Plaza de Armas in cerkev. Zato pa čisto nekaj drugega njena okolica. Soteska Catarpe je podoba kraja, ki se ga še kot otroci spominjamo iz filmskih bojev med kavboji in indijanci. Na konji se odpravimo po soteski, po kateri dnu teče potok. V enem trenutku pot zapusti po dolini in se začne dvigati po pobočju. V tem trenutku bi lahko čez rob kanjona samo pogledali indijanci in filmska zgodba bi bila popolna. Na vrhu kanjona se odpre širni pogled na puščavo ter verigo vulkanov Andov v ozadju. Nadaljnje potepanje je prava poezija. Kot pravi indijanci se s konji potepamo nad robom kanjona. Na določeni točki pa se začne tisto pravo. Na robu kanjona se konj usloči kot kakšna mačka in skoči na sipino spodaj. Držim se kot klop in konj se v rahlem drncu v oblaku prahu driča po sipini. Nekaj najlepšega, kar je sploh mogoče doživeti.

Druga znamenitost je na drugi strani oaze. Valle della Luna je puščavska pokrajina polna vulkanskih tvorb in čudovitih razgledov na puščave in Ande. Vendar pa Atakama ni le turistična destinacija. Njeno bogastvo leži v njenih nedrih. Čilenci so z osvojitvijo puščave v Pacifiški vojni 1879-1884 zadeli glavno nagrado. Najprej so bilo to otoki polni guana, sledili so rudniki solitra, za njimi bakrene rude in še marsičesa. Atakama je šestnajstim milijonom Čilencev dalo možnost, da imajo na sicer pregovorno revni celini, moderno državo, ki je v marsičem podobna Nemčiji, le da v njej govore špansko. V Atakami to zaslutimo, ko se pripeljemo v glavni rudarski center Coleme. Sredi nič moderno mesto polno avtocest in modernih zgradb. Vendar pa do je tistega pravega Čila še daleč. Polet proti Santiagu de Chile je nekaj posebnega. Vsakdo, ki se je ponoči peljal z letalom nad Evropo ve, da ob pogledu skozi okno pod seboj vidi neskončno morje luči mest in vasi. V Atakami pa to ni tako. Pod nami je v dveh urah in pol poleta le neskončna tema in zabrisana belina glavnega grebena Andov. Luči se začno šele na obrobju glavnega mesta. Nič čudnega da v puščavi najdemo astronomske observatorije za opazovanje južnega neba.

Ob tem si lahko le predstavljamo, kaj vse so morali dati skozi konkvistadorji, ki so v šestnajstem stoletju pod vodstvom Valdivie osvojili Čile. Prečkati so morati Ande, neskončni Altiplano in za povrh na stotine kilometrov brezvodne puščave. Pa so imeli Španci še do 19. Stoletja silovite težave z Moche indijanci. Ti se niso nikdar prepustili skušnjavi, da bi se pustili civilizirati in pokristjaniti. Preprosto so ubili vsakega belca, ki je prišel v južni Čile. To se je izkazalo tudi za edini uspešni način v dilemi kako preživeti ob belcih. Čile je namreč etnično popolnoma drugačen od predhodnih držav. Tu je glavno mesto bolj podobno Madridu, kot pa kateremu koli drugemu južnoameriškemu mestu. Santiago de Chile je mesto superlativov. Staro špansko jedro je kot iz škatlice. Na Plazi de Armas se vse dogaja. V lepo urejenem parku je množica glasbenikov in zabavljačev. To niso neizprosni žicarji in brezdomci. Gre za umetnike, ki imajo do podrobnosti izdelan program, ki preprosto navduši. Španci so v 17. Stoletju izgubili prevlado nad svetovnimi morji. Posledica takšnega stanja je bila, da so francoski in angleški pirati uspeli neovirano obpluti rt Horn na skrajnem jugu Ognjene zemlje in ropati španske kolonije. Posledično je tudi Santiago de Chile dobil obzidje in na majhnem griču nad mestom tudi mestno trdnjavo. Dandanes je na njenem prostoru čudovit mestni park in botanični park obenem.

Z njenega vrha se odpre čudovit razgled na moderno mesto pod Andi. Je že res, da znotraj Čilenske družbe še vedno obstajajo številne napetosti, ki izvirajo še iz časov socialista Salvadorja Allendeja, katerega je v vojaškem udaru s pomočjo CIE odstavila vojska v začetku sedemdesetih let. Vendar pa se je v vmesnem času družba zelo spremenila. Sindikati so ponovno močni. Na vsakem koraku se nekaj demonstrira, zbira podpise in predlaga spremembe. Največji konflikt zadnjih let se kaže v problematiki financiranja visokega šolstva. Tudi v Čile je prispela problematika globalizacije, ki teži k ukinjanju socialne države in enakosti. Z željo privatizirati visoko šolstvo in s tem k neizogibni polarizaciji Čilenske družbe na bogate, ki se lahko šolajo in so uspešni in na vse tiste, ki se šolati ne morejo so se dotaknili znotraj družbe na najbolj nevralgične točke. Izid tega boja za osnovne človekove pravice je negotov, a pogled na mesto pokaže sliko, ki dobesedno poka od bogastva. Če bi prebivalstvo govorilo nemško, bi se dalo mesto z le malo truda pretvoriti v Muenchen, ne da bi to kdorkoli opazil kako posebno razliko.

S Čilom se je naše potovanje potovanje po Južni Ameriki končalo. S seboj smo odnesli morje vtisov. Ob poletu domov, ko letalo leti nad Pacifiško obalo in se z Amazonije na Ande nariva množica oblakov in nad Pacifikom nad morjem spušča meglica ter iz vsega tega dviga še mogočni stožec Chimburaza je človek preprosto očaran nad svetom, ki je tako drugačen od dežele, ki jo pozna doma.

Janez Mihovec

več fotografij tukaj