Gost tokratnega Srečanja pod lipami v Gorici je bil Tone Mizerit, časnikar in dolgoletni aktivni član slovenske skupnosti v Argentini, v mnogo različnih vlogah. Voditeljica večera, goriška časnikarka Erika Jazbar, je gosta po uvodnih vprašanjih o njegovem otroštvu in odraščanju na Dolenjskem do leta 1954, prosila za primerjavo argentinskih in slovenskih medijev. Gostova ocena medijev v Argentini je pozitivna, saj kvalitetno opravljajo vlogo nadzornika oblasti, tudi v tem trenutku, pod predsednico Kirchner. V Sloveniji bi si želel objektivnih medijev, še posebej zato, ker je slovenska demokracija bolj formalna in prave resnične medijske svobode še ni. Gost je predstavil tudi medija, ki ju trenutno urednikuje: tednik Svobodna Slovenija, katerega izdajatelj je društvo Zedinjena Slovenija in revijo Meddobje, splošno kulturno revijo, ki jo izdaja Slovenska kulturna akcija iz Buenos Airesa.
Tone Mizerit se je v nadaljevanju dotaknil tudi poimenovanja slovenske skupnosti v Argentini kot »slovenski čudež« (to poimenovanje je sicer prvi uporabil dr. Taras Kermauner). Trdi, da tak opis ni ustrezen, saj je v čudežu vendarle nekaj mističnega, slovenska skupnost pa je dejstvo iz mesa in krvi ter je posledica dobro zamišljenega ustroja (društva, domovi, šole, mediji, duhovniki) ter vztrajnega in z ljubeznijo prežetega delovanja vseh teh zadnjih sedemdeset let.
Kot enega ključnih dejavnikov tamkajšnje slovenske skupnosti je izpostavil Slovensko srednjo šolo (to ni tečaj slovenskega jezika, kot se velikokrat napačno navaja), saj je v triurne sobotne popoldneve vključenih več predmetov: slovenščina, zgodovina, zemljepis, narodopisje itd. Da tudi tretja generacija Slovencev ostaja živa in močna je posledica ravno šole, kjer se mladi spoznavajo in sklepajo prijateljske, mnogi pa tudi zakonske zveze.
Poimenovanje skupnosti kot politične emigracije danes ni več primerno. Že v osnovi so tako ali tako znani štirje tokovi priseljevanja v Argentino in samo zadnje dva sta bila res politična (med letoma 1947 in 1949 in med letoma 1953 in 1954). Danes je vsebinski temelj skupnosti slovensko kulturno izročilo in ne politika, ki je sicer še vedno močno prisotna, a ni temeljna.
Vrnitev vsake družine in posameznikov v Slovenijo, predvsem iz srednje in mlajše generacije, skupnost v Argentini oslabi, saj je za njih pomemben prav vsak član. Od leta 1991 do danes, se je po neuradnih podatkih v Slovenijo preselilo 500 argentinskih Slovencev. Posebej občutijo odhod sposobnih in ustvarjalnih posameznikov. Gost je izpostavil primer g. Toneta Rodeta, ki se je že v Argentini dokazal na več odgovornih mestih, zato ga ne čudi, da se je tudi v Sloveniji uveljavil kot uspešen poslovnež in aktiven, zaveden državljan. Posebej je Mizerit izpostavil čas krize v Argentini okrog leta 2000, ko je tudi s strani slovenske vlade bilo čutiti veliko pripravljenost, da bi država organizirano poiskala možnosti bivanja in zaposlitve za večje število posameznikov, če bi se želeli vrniti. A velikega interesa kljub krizi ni bilo, saj so argentinske krize stalnica, država pa je močna in ljudje so se navadili, da po vsaki krizi spet pride obdobje rasti in razvoja.
Bolj kot krize pa je gost izpostavil problem varnosti v mestih, saj sta kriminal in nasilje v zadnjih letih močno v porastu. Sprehajanje zvečer po ulicah ni brezskrbno, ves čas se moraš ozirati okoli sebe ali ti kdo sledi, se ti hitro približuje. Člane skupnosti, ki razmišljajo o vrnitvi, nagovorijo lepote Slovenije, nekatere pa ravno ta razlika v stopnji varnosti med državama in to na nekatere vpliva, da se res odločijo za preselitev.
V Argentini je prisotnih od štirideset do petdeset tujih narodnosti. Slovenska je, čeprav ne tako zelo številčna, po mnenju gosta ena od močnejših in trdnejših, saj so mnoge večje (ukrajinska, hrvaška, poljska) veliko bolj nazadovale v zadnjih letih. Pokazatelj tega so lahko tudi mediji, kjer je za slovensko skupnost tednik Svobodna Slovenija dober pokazatelj živosti. Pri nekaterih drugih narodnostih so mediji skoraj povsem zamrli. Tudi matica, po mnenju g. Mizerita dobro podpira delovanje skupnosti na več področjih, spet pa pri nekaterih drugih vidi, da te podpore ni, npr. pri ruski skupnosti.
Glede prihodnosti se slovenska skupnost najbolj ustavlja pri vprašanju pomanjkanja slovenskih duhovnikov, saj mladih, novih poklicev ni (med zadnjimi je bil Pedro Opeka, danes misijonar na Madagaskarju), dva starejša duhovnika sta sicer še zelo aktivna, a svoje vloge ne bosta več mogla dolgo opravljati. Tukaj si najbolj želijo pomoči slovenske Cerkve in hkrati apelirajo, da naj jim res priskočijo na pomoč, nenazadnje je lahko nekomu slovenska skupnost v Argentini tudi uresničitev misijonskega poslanstva.
Produkcija videa: Krožek Anton Gregorič.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
