Margarete Buber-Neumann
Foto Sophie Bassouls, 1986 (chagalov.tumblr.com)

Pasji dnevi in refleksija o marksizmu

Od vročine krasno zbit med stene hladnega farovža se spominjam dni marksistične mladosti. K temu sem spodbujen od zunaj. V tem času namreč nekateri obravnavajo novokomunizem kot nekakšno šik držo, ustrezno za razmišljajočo mladino. Podal bom nekaj misli o razmišljajoči in o kobajagi razmišljajoči mladosti ter marksizmu. Temeljil bom tudi na osebni izkušnji. V bistvu bom povedal dvoje: marksizem zna biti precej očarljiv zlasti za intelektualce in tiste, ki to nameravajo biti ali si domišljajo, da so; ter: noben intelektualec ne rabi biti marksist, da ostane imeniten in napreden. Vmes bom poskušal sesuti nikogar drugega kot gigantskega Sartra.

Tudi če boste tale malo daljši zapis vzeli kot čtivo za pasje dni, bom vesel. Celo v pasjih dnevih porojeno lahko koristi. Martin Heidegger je dejal, da more tudi dolgčas sprožiti globoke misli.

Dominantni koordinatni sistem

Jean-Paul Sartre je pred dobrega pol stoletja zapisal, da je marksizmu uspelo vzpostaviti koordinatni sistem, po katerem presojamo, kaj je napredno in kaj ne. To je zapisal, ko je tudi sebe razglasil za marksista. „Človek – nekoristna strast“ (prvi Sartre) je čez noč postal „človek – revolucionarna strast“ (drugi Sartre). Vprašajmo: Je Sartre postal marksist zaradi marksizma ali pa je postal marksist, da bi bil v marksističnem koordinatnem sistemu na pravi strani in si prislužil naziv „papež eksistencializma“, četudi eksistencializmu ni bil več povsem zvest? In: Se je slovenski literarni kritik Josip Vidmar po l. 1945 tudi intimno vdal marksizmu ali pa je le oportunistično priznal hegemonijo titoističnega koordinatnega sistema in se poskušal spraviti v čim bolj ugodno lego?

Težko vedeti. „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca,“ če parafraziram srbski rek o šoferjih. A pojdimo po vrsti.

Kako in zakaj nas je marksizem očaral

Kar se tiče komunizma, sem nekoliko prostovoljnega insajderja (neprostovoljni insajderji smo takrat bili vsi). Leto in pol vojaške kadetnice, šestkrat v mladinski delovni brigadi (moji veliki šefi so bili kalibri tipa „inteligentni“ Školč in „hipnotizer“ Anderlič), trikrat udarnik, aktivno delo v ptujski Zvezi socialistične mladine, članstvo v medobčinskem centru za marksistične krožke, branje Engelsovega Anti-Dühringa pod vodstvom mentorja,… Vse to v kratkih in božansko napetih štirih gimnazijskih letih. Vem, kako psihološko očarljiv je znal biti komunizem. Še takrat, ko si že dvomil vanj in se že družil s katoliškimi subverzivneži, ti ni bilo težko imeti Chejeve ikone na steni, tam nekje na pol poti med od prednikov podedovano sliko Srca Jezusovega ter posterjem HM skupine Van Halen. Mea culpa!

Prvi trik marksistične dogmatike je bil v para-religioznem eshatonu. Po domače: v obljubljenem raju na zemlji. Drugi trik je bil v mesijanski vlogi, ki ti je bila podeljena, če si bil na pravi strani. Bil si tisti, ki spreminja svet, namesto da blebetal o njem (znamenita 11. teza o Feuerbachu). Tretji trik: marksizem je nastopal kot totalna razlaga sveta (Heglova dediščina), se šopiril v mnogih hibridnih pojavnostih, se bil sposoben spečati s psihoanalizo, seksusom, avantgardno umetnostjo, teologijo. Marksizem ni bil samo moskovska sivina in jugoslovanska norišnica, bil je tudi frankfurtska šola, bil je Bertolt Brecht, cheguevarevska poetika. Če si hotel, si ga videl pri Bobu Marleyu in v woodstockovih dolgolascih. Bil je povsod. Bil je objektivna sila. Težko mu je bilo uiti.

Hegemonija nad opisom časa, ki je vzbujala strahospoštovanje

Skratka, marksizem, ortodoksen in manj ortodoksen, je imel hegemonijo nad opisom časa. Ni se imponiral le z prislanjanjem pištole na nasprotnikovo čelo, temveč tudi s kulturnim elanom. Za povrh se je še samo deset let pred njegovim padcem zdelo, da je kot družbena paradigma malodane neuničljiv. Niti 2. vatikanski koncil si ni upal izreči jasne sodbe zoper njega.

Je marksistična hegemonija nad opisom časa bila tolikšna, da je vzbujala strahospoštovanje tudi za vatikanskimi zidovi? Zdi se, da res. Saj veste, kakšna je bila vatikanska formula v odnosu do komunističnih režimov. V dobro vernikov za železno zaveso raje fina „Ostpolitik“ (ime za vatikansko politiko do komunističnih vladavin), za katero nesporni specialist je bil kardinal Casaroli, kot odkrita rokoborba z Moskvo, kar so pogrešali nekateri bolj bojeviti škofje.

Navajam Sartra, da bi nakazal, kako težko je bilo takrat zahodnemu intelektualcu in umetniku (četudi meščansko liberalne provenience) biti napreden in ne biti marksist ali vsaj simpatizer kakšne od inačic marksizma. Če se marksizmu ni mogel upreti veliki Sartre v svojih zrelih letih, kako naj se mu upre golobradi ptujski dečko v svoji embrionalni politični fazi?

Živi dokazi, da marksistični fascinaciji ni bilo treba podleči

Na „politički nastavi“ za podmladek ZSMS v osemdesetih so nam kakopak rekli, da je Sartre postal marksist, ker da je spoznal resnico. Verjel sem. Sartre, ki sem ga takrat bral kot kombajn žanje žito, se mi ni zdel preračunljivec. Ko sem kasneje v Rimu študiral Alberta Camusa in pisal magisterij o teatru Eugèna Ionesca (z začetno pomočjo pridne romunske sošolke, ki se je pisala Ionescu) ter torej bil kot prisiljen spoznavati razmerja v francoski povojni avantgardi, sem prišel do drugačnih podatkov. Ionesco (avtor Plešaste pevke) je spoštoval Camusa (avtorja Kuge), skoraj zaničeval pa je Sartra (avtorja Gnusa).

Zakaj? Ker je Sartre vedel o sovjetskih gulagih in molčal. Vedel je o hudih kršitvah človekovih pravic v komunistični Rusiji, pa se je vseeno z medijskim pompom samo-okronal za marksista, kar je takrat lahko kaj hitro pomenilo filo-sovjetsko držo. Ionesco, Romun v Parizu, ki je tudi vedel, kaj se dogaja za železno zaveso in bil zato enako oster antikomunist kot antifašist, je zaradi sprenevedavega Sartra doživel popadek sartrijanskega gnusa in camujevskega revolta obenem. Sartre je postal zanj kot človek brez časti.

Bili so namreč možje, ki so zmogli biti napredni, drugačni, provokativni, revolucionarni, ne da bi podlegali hipnozi marksističnega dialektičnega materializma. Bilo so ljudje, ki so spreminjali svet in ne le blebetali o njem, ob tem pa se požvižgali na Marxove teze ter na dominantni koordinatni sistem. Bilo jim je vseeno, če bodo levičarjih po vseh svojih zvočnikih o njih rekli, da so spiritualisti in reakcionarji. Nekaj imen, ki so me navdihovala v post-teenagerskih letih: Vasilij Kandinski, Eugène Ionesco, Samuel Beckett, Salvador Dalí, Antoni Gaudí, tudi Bob Dylan,…

Izstop iz koordinatnega sistema

Ti možje so zmogli svojevrstno anti-anti-konformistično držo, ker so bili po camujevsko ljubosumni na svobodo in dostojanstvo človeka ali pa ker so tako ali drugače ohranjali stik s judovsko-krščansko korenino. „Slab kristjan – a kristjan!“ je odgovoril Eugène Ionesco na vprašanje, kaj je po prepričanju. „Monarhist v metafizičnem smislu,“ je svoje prepričanje označil Salvador Dalí, avtor nesmrtnih platen z urami (razvlečenimi, kot da bi bile testo za pizzo). Samuel Beckett, ki ga je marksizem nekoliko oplazil, je v Čakajoč Godota povedal vse; in to tako očitno, da nihče ne opazi.

Vpričo teh imen ugledaš bedo zahodnih sartrov in vzhodnih vidmarjev. Zlasti tistih zahodnih, ki so vedeli, in bili tiho – pozor! – v pogojih popolne svobode govora. To je bil rod tistih zahodnoevropskih levih intelektualcev, ki so jim bili odveč celo obiski ruskega mučenika in nobelovca Aleksandra Solženicina na Zahodu.

Da, marksizmu je uspelo vzpostaviti koordinatni sistem, po katerem se je presojalo, kaj je napredno in kaj ne – vendar mnogi v ta sistem niso hoteli vstopiti. Zaradi hrbtenice, ga. Svetlana Makarović, zaradi hrbtenice!

Padec velikana in domnevni konec zgodovine

Potem so prišli trije pogrebniki komunizma – poljski visoki klerik Karol Wojtyła, britanska skala Margaret Thatcher, z kavbojsko mitologijo impregnirani Ronald Reagan – ter Mihail Gorbačov, sovjetski car, ki car več ni hotel biti. Železna zavesa je čez noč padla. Marksizem kot nauk je čez noč poniknil v kloako. Francis Fukuyama ujame trenutek in izreče znamenito sodbo: „Konec zgodovine!“ Bogu sem neskončno hvaležen, da sem v tistem času (1989 – 1991) živel in poleg brevirja vsakodnevno jemal v roke italijanske in španske časopise. Kakšne naslovnice ob koncu neke zgodovine!

A nekaj se je zalomilo. Nekaj, kar bi se ob tovrstnem koncu zgodovine moralo zgoditi, pa se ni.

Margarete Buber-Neumann, žena nemškega komunista, ki so ga odnesle Stalinove čistke v tridesetih, snaha znanega filozofa Martina Bubra, sama zaprta v gulagu Karaganda, je bila v času komunistično-nacistične kolaboracije (24.8.1939-22.6.1941) s strani sovjetov izročena nacistom. Se pravi, bila je premeščena iz komunističnega gulaga v nacistični „Konzentrazionlager“ (koncentracijsko taborišče). Preživela je in bila vprašana, kakšna je razlika med obema taboriščema. „Nobene, le da je prvo bolj umazano od drugega,“ je rekla ironično. Edina razlika je bila v občutku za higieno, ki je pri Nemcih višji kot pri Rusih, vse ostalo je bilo isto. Vse do arhitekturnih in urbanističnih rešitev. Gulag in KL sta bila siamska dvojčka.

„Če ni nobene razlike, zakaj potem komunizem po svojem padcu ni doživel enako ostre obsodbe, kot jo je doživel nacizem?“ se sprašujemo in jezimo že četrt stoletja. Zakaj dandanašnji v New Yorku lahko obratuje gostinski lokal z imenom KGB Bar, ne more pa obratovati gostinski lokal z imenom Gestapo Bar? O slednjem se npr. sprašuje princetonski profesor Peter Singer.

Preveč vpletenih – prvi razlog za pomanjkljivo obsodbo komunizma?

Mislim, da se je pisalo l. 1997, ko je v italijanskem tedniku Sette (spada pod Corriere della Sera) v daljšem poglobljenem članku na to vprašanje poskušal odgovoriti publicist Brambilla (imena se žal ne spomnim, googlanje mi ni pomagalo). Avtor navede nekaj splošno znanih zgodovinskih in političnih razlogov, zakaj do obsodbe ni prišlo, nato pa se zapiči v najbolj trivialnega med njimi: preveč vpletenih.

Do zaslužene in dosledne obsodbe komunizma s strani Zahoda ni prišlo, ker jih je à la Sartre preveč vedelo in bilo tiho; ker je veliko zahodne študentarije in izobražencev zapadlo idealizmu in modi protikapitalističnega trobentanja, močno pa mižalo nad realno bedo komunizma; ker je marsikakšno levičarsko politično ali kulturno združenje v svobodnem delu Evrope dobivalo finančne injekcije iz Moskve;…

Odločna in dosledna obsodba komunizma v prvi polovici devetdesetih bi v večjem delu zahodnih elit sprožila potres. Od rdečkarstva bi ostala le še rdečica sramu. Preveč jih je bilo vpletenih. Od tod podzavestna popustljivost v odnosu do morilcev in tlačiteljev z rdečega Vzhoda ter težnja k nekakšni amnestiji oz. ne-lustriranju.

Tudi za Slovenijo velja, da si domači komunisti amnestije niso toliko namestili preko murgelskih metod, kot nas uči slovenski desničarski kredo, kot jim je padla v naročje z neba – zahodnega neba.

Razkošje, da me ni zraven

Jean-Paul Sartre je bil dober pisec. V času študija teologije v Rimu sem se zelo potrudil, da so ptujski gledališčniki l. 1993 v Večnem mestu uprizorili njegovo dramo Zaprta vrata. Zrihtal sem spanje, oder, slovensko publiko. Gledalci so bili zadovoljni, gledališčniki odšli domov potrjeni. No, le prof. Ivan Rebernik, vatikanski knjižničar, je hudomušno ponegodoval nad tem izletom „slovenskega nihilizma“ v Rim. Sartre je bil dober pisec a tudi človek, katerega zgodba ponazarja labilnost zahodnega intelektualca v odnosu do drugega (kronološko in kvantitativno pa prvega) totalitarizma dvajsetega stoletja; ponazarja nedoslednost kulturnika, ki je bil lepo nagrajen, ker je stopil v zveličavni gornji levi kot marksističnega koordinatnega sistema.

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

In tudi to, da sem kot podeželski far v dominantnem koordinatnem sistemu, ki ga poleg glasila KPS (Mladina) forsirajo Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer), menda lociran na nepravi spodnji strani, med etnofenomeni tipa Modrijani, šmarnična pobožnost in gasilske veselice, mi je bolj v čast kot v sramoto.

Dovolite mi razkošje, da me tokrat ni z vami, dragi borci za pravični družbeni red.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.