Slavko Avsenik je čudovit primer slovenske ustvarjalnosti in učinkovitosti ter odličen zgled za naše javno in zasebno življenje.

Čeprav je doživljal številna nasprotovanja in omalovaževanja je vztrajal in uspel doma in v svetu. Trmasto se je soočil z evropsko glasbeno konkurenco in domačim omalovaževanjem ter uspel. Ni le utemeljil slovensko narodno zabavno glasbo, ampak jo je tudi uveljavil doma in v svetu, da je bila deležna aplavza v svetovnih filharmonijah in koncertnih dvoranah.

Blestel je v partnerskem sodelovanju z bratom Vilkom in člani ansambla. Blestel je v neumorni prizadevnosti, prefinjenosti, vztrajnosti, vzdržljivosti ter organizacijski ter izvedbeni učinkovitosti. Združeval je glasbeni idejni, izvedbeni in organizacijski talent. Tudi ko se je upokojil, je nadaljeval z ustvarjanjem, vse do svojega fizičnega odhoda.

Za seboj je pustil rodovitno slovensko glasbeno polje, ki v njegovi širši družini in v celotni slovenski skupnosti glasbeno cveti. Cveti na stotine ansamblov in na tisoče muzikantov. In ne le v Sloveniji, ampak tudi po vsej Evropi ter v svetu.

Slavko Avsenik ne bi bil tako uspešno ustvarjalen in učinkovit, če ne bi imel gorečo ljubezen do slovenske glasbe in Slovenije ter jasen cilj uveljaviti to glasbo doma in v svetu.

Zdaj pa njegove uspehe primerjajmo s pogosto neustvarjalnostjo in neučinkovitostjo tistih, ki so jim zaupane pomemben zadolžitve v našem javnem življenju. Ti neredko zapravijo zaupanje javnosti zaradi svoje ležernosti in neodgovornosti do zaupanega dela. Pred prevzemom teh dolžnosti bi se morali zavedati, da ne zmorejo bremena in prepustiti mesto tistim, ki so sposobni upravičiti zaupanje volivcev, pa čeprav so danes podani idealni pogoji za tiste, ki bi naj učinkovito ravnali v korist slovenskega skupnega dobrega.

Spomnimo se le drugega tira. Odgovorni niso mogli v 20 letih pripraviti projekta za drugi železniški tir Divača Koper, pa čeprav imamo na domačih tleh 170 let star epohalen zgled, ko je bila železniška proga na relaciji Gradec – Celje zgrajena od projekta do izvedbe v komaj petih letih in to z vsemi pritiklinami – železniškimi postajami. Takrat ni bilo buldožerjev, bagrov, kamionov, računalnikov … Poleg tega skorajda ni bilo izkušenj z gradnjo železnic. To dejstvo izhaja tudi iz železniškega arhiva, ki je dostopen tudi v Železniškem muzeju Šentjur, kjer je izredno bogat izbor zgodovinskih eksponatov, kar vse je zasluga gospoda Mihaela Bučerja, ki vodi ta muzej.

Negujmo sposobnost iskanja dobrih zgledov in njihovega uresničevanja v vsakdanjem javnem in zasebnem življenju.